petek, 06. februar 2015

Zimski obiski v Murglah

Kljub snegu in slabemu vremenu smo imeli v Murglah vsak dan obiske. Prišle so stranke, pa tudi drugi obiskovalci ...

Obisk št. 1

Vse se je dogajalo tik pred mojim oknom v pisarni. Najprej sem opazila kosovko, kako je od sklede s hrano odganjala ata kosa. To počne že nekaj časa in ne vem, kaj se ji je zameril. Potem pa se je scena naenkrat spremenila. Izza bližnjih lončnic se je skledi približala dobro rejena podgana. Kosovka je bila presenečena in jezna hkrati. Kaj naj naredi?

Ni se odmaknila, jest pa tudi ni upala iti. Podgana si je v gobec nabasala najboljše koščke in izginila na varno. To se je ponavljalo in ponavljalo. Bolj pogumen je bil vrabček, ki je popolnoma izkoristil situacijo med podganinim umikom in se pošteno najedel.

Na koncu je kosovka vseeno odletela in se vrnila čez slabo uro. Podgana se je, sita, odpravila spat - saj bo jutri hrana zopet v skledi ... Nisem presenečena, da imamo podgane, v Murglah sem jih že večkrat videla.

Tukaj so fotografije, ki sem jih iz razumljivih razlogov naredila skozi zaveso:





Obisk št. 2

Danes sem pa odprla vrata izredno simpatičnemu paru. Saj se vedno pripeljeta s kolesom, ampak v tem vremenu ju nisem pričakovala. Kot sem izvedela kasneje, je bila pobudnica ona, kljub temu, da je noseča. Ob pogledu na kolesi pred vrati sem spontano izjavila: "Moram vas fotografirati!"

In nastala je tale fotografija - a nista simpatična?


Nato pa sta se takole odpeljala domov:


Hvala vsem za obisk, pridite še, zelo nam popestrite dneve in delo naredite prijetno. Ali to veja tudi za dobro rejeno podgano, pa še razmišljam!

ponedeljek, 02. februar 2015

Kontrastno slovo od Istanbula

Prejšnji teden sem se potepala po Istanbulu. Bil je zelo zanimiv izlet, z Istanbulom sva se "ravsala" kot dva najstnika - neprestano mi je jemal in dajal, cel teden ni bilo miru. Kdo je na koncu zmagal? Ne vem. Vem pa, da ga želim osvojiti še enkrat, najraje spomladi, pa tudi jesen bi bila lahko zanimiva.

To je velemesto, kjer lahko vsak obiskovalec, z vsaj malo odprtim srcem, najde nekaj zase. Zgodovina, sodobno življenje, morje, hrana, zabava, politika ... In, seveda, fotografski motivi.

V Istanbul sem se odpravila s fotografi - amaterji. Vendar sem mesto spoznavala predvsem sama, saj me je prvo noč začela kuhati vročina. Pa se je začelo: vročina, brisanje nosu, bolečine v mišicah in sklepih ... Ko sem v roke prijela fotoaparat, so se mi tresle; da bi po mestu cel dan nosila težak nahrbtnih s fotografsko opremo, je bila misija nemogoče. Ugotovila sem, da ne morem biti nosač in kreativec, zato si moram za naslednje takšno potovanje nujno omisliti pomočnika, ki bo nosil stativ in najtežji objektiv. Tole čisto resno mislim!

Na potepe sem se zato odpravila s kompaktnim fotoaparatom, ki sem ga v zadnjem trenutku porinila v že tako prepoln nahrbtnik. Zadnja dva dni sem uporabljala malega Nikona, nekaj ur pred odhodom na letališče pa celo kamero na telefonu.

Istanbul me je prisilil, eee ... vzpodbudil, da sem nekatere reči počela prvič. Recimo, preklicala kreditno kartico. Ali se popolnoma sama potepala po dokaj, hmmm, kako jim naj rečem, sumljivih ulicah velemesta. Seveda podnevi. Nikoli se nisem počutila ogrožene, mogoče tudi zato, ker mi je večina Istanbulčanov segala kvečjemu do ramen. Se o vsem pogovorila v angleščini, čeprav se je nikoli nisem učila v šoli.

Ker je bil moj fotopotep tako zmešan, bom tudi jaz svoje poročilo začela od konca. Objavljam zadnje fotografije, ki sem jih naredila tik pred odhodom na letališče, nedaleč od apartmajev v Kumkapi, kjer smo prenočevali. Nič niso obdelane, samo malo poravnane.

Sprehodila sem mimo nekaj restavracij in se zopet čudila, kot že velikokrat v Istanbulu, kako ozka je pri njih meja med urejenostjo (čistočo) in neurejenostjo. Kot da ne bi vedeli, da je tisto, kar gostje vidijo pred vhodom in skozi okno restavracije, prav tako pomembno kot jedilnik in lep ambient.