sreda, 07. januar 2015

Odgovornost (ultramaratoncev) za svoje zdravje

Prebrala sem malo več kot polovico knjige Ultrablues, ki so jo napisali tekači in pisatelji Samo Rugelj, Žiga Gombač in Boštjan Videmšek. Knjigo sem si ogledovala od izzida, vendar je nisem želela kupiti, saj sem se bala, da bo v njej preveč trpljenja. Potem pa sem od sotrpinke v fitnesu izvedela, da mi jo lahko posodi v branje.

Tik pred prazniki sem knjigo prinesla domov in jo začela brati 1. 1. 2015. Glede vsebine se nisem zmotila: vsi trije avtorji - tekači so totalno zmešani. Res ne vem, kako bom knjigo prebrala do konca. Poleg tega, da se počutim strašen lenuh, ker zjutraj, takole mimogrede, ne pretečem 27 km, popoldne pa ne naredim 500 trebušnjakov.

Med branjem sem se večkrat spomnila na Ruth. Saj sem z njenega bloga izvedela, da trdo trenira in teče dolge proge. Vendar, dokler tega napora nisem videla na filmu in še prej v živo, sem živela v rahli iluziji, da ni tako hudo.

Nekega avgusta me je Ruth "določila", da bom ena od njenih spremljevalk na tekaški tekmi po Sloveniji. Dobro me je poznala, zato me je izbrala za spremljevalko prvi dan, ko je bila še spočita. Presenetilo me je, da sem bila cel čas zaposlena z vožnjo ter pripravo pijače in hrane zanjo. Za vedno pa mi bo ostalo v spominu trpljenje tekačev, ko so v vročem avgustovskem dnevu tekli po ravni asfaltni cesti, brez sence ali vetra.

Kako naporni so ultramaratoni smo lahko videli tudi v dokumentarcu Ruth 246,8 km. Nečloveški napori, zame popolnoma nerazumljivi, priznam.


Neustrašna ultramaratonka z velikim srcem

Ko prebiram knjigo Ultrablues, razmišljam o teh treh moških. Priznam, poklicna deformacija. Danes, ko so stari od 38 do 48 let, trenirajo do roba svojih zmogljivosti; izčrpavajo telo, si povzročajo poškodbe, se fizično in psihično izzivajo čez vso zdravo mero. Mislim, da temu ne more nihče oporekati, tudi oni sami ne.

Kaj bo pa z njimi čez 10 ali 20 let? V kakšnem stanju bo njihovo telo? Bodo zaradi poškodovanih mišic in sklepov sploh lahko še hodili? Bodo potrebovali posebne terapije, zdravila, okrevanje v zdravilišču, mogoče celo pomoč pri vsakdanjih opravilih?

Po nazorskem prepričanju sem bolj liberalec, zato menim, da je vsak odgovoren za svoja dejanja. V tem duhu bi morala tudi te tekaške mušketirje pustiti pri miru, naj se sami odločajo, kaj bodo počeli. Saj s svojim tekom ne škodujejo drugim. Kaj pa je z zdravstvenimi posledicami? Bi lahko že sedaj, ko so še relativno zdravi, dala veto na njihove ekstremne tekaške podvige?

Kajti, čez toliko let, ko bodo zelo verjetno potrebovali dodatno oskrbo, bodo trošili moj denar. Denar, ki bo ostal, ker jaz ne bom šla k zdravniku in izkoristila vplačil iz zdravstvenega zavarovanja.

Pa ne mislim teh treh tekačev pripeti na križ, samo povod so bili za moja razmišljanja. Kajti, podobno analogijo lahko potegnemo s kadilci in predebelimi. Bi jih morali "obsoditi" že sedaj, da ne bo kasneje prepozno? Za vse, tako bolne, kot zdrave, ker ne bo dovolj denarja?

9 komentarjev:

  1. Odgovori
    1. Pomotoma sem zbrisala objavo..

      Osebno gledam na take ljudi z spoštovanjem in so mi navdih, kaj vse je mogoče doseči, čeprav se mi tudi poraja vprašanje za kakšno ceno. A včasih je potrebno to malo odmisliti, da nas ne preveč zavira na svoji poti in izstopimo tudi iz cone udobja. Zdi se mi, da se ravno pri športu vidi, kaj vse je mogoče doseči z vztrajnostjo, voljo in disciplino. Čeprav eni gredo res v ekstreme...
      Torej, če povzamem tvojo objavo, ne priporočaš branja te knjige, ker opisuje eno samo mučenje?

      Izbriši
    2. Ne knjigo absolutno priporočam, lahko nam je v veliko inspiracijo. Vsi trije avtorji zelo dobro pišejo, tudi o zasebnih temah, odnosih z očetom, otroci, o svojem delu, predstavijo takšna in drugačna razmišljanja. Samo meni je zelo težko brati o tem groznem trpljenju, ker ne razumem, zakaj bi naj kaj takšnega počeli. Pač nisem ekstremist.

      LP
      Helena

      Izbriši
    3. Se strinjam, knjigo je vredno prebrati. Vprašanje pa je, ali ne bo njen (nenamerni) učinek še več tekaških poškodb v Sloveniji. Če odmislimo vrhunske športnike, so najštevilnejše stranke fizioterapevtov ipd. prav preveč zagnani rekreativni tekači, ki nasedejo paroli "vsak lahko preteče maraton".

      Izbriši
    4. Začela sem ponovno brati knjigo in se osredotočila na dele besedila, kjer ne pišejo o teku. Lepo je brati njihova razmišljanja. Seveda, nekateri so tudi v poslovnem življenju ekstremisti, v zasebnem pa niti ne. Najbolj me je navdušil njun odnos do otrok (eden je še brez), pa tudi do staršev in partneric. Torej, knjigo lahko beremo tudi kot soliden roman.

      Izbriši
  2. Dragi anonimnež,

    tvoj žaljiv komentar sem z največjim veseljem izbrisala. Komentarji na mojem blogu so lahko (do mene) žaljivi samo takrat, ko se avtor podpiše s polnim imenom in ko o njemu vem toliko, kot on o meni (torej, bolj ali manj vse). Moj blog, moja pravila. Ti pa na svojem blogu postavljal svoja.

    LP
    Helena

    OdgovoriIzbriši
  3. Tek je naj bo užitek in ne mučenje. Računam, da sem pretekel cca 30.000 km, kar sicer ni veliko, malo pa tudi ne. 20-kilometerska razdalja mi je bila enostavna stvar. Tudi maraton (42.195 m ) ni hud bavbav. Videl sem film o Ruth, kjer so jo morali opominjati, da tekmuje in mora nadaljevati. To pa je mučenje. Torej tek - dokler telo zmore in duh uživa.

    OdgovoriIzbriši
  4. Očitno nisem edina, ki se je ob branju knjige spraševala o posledicah takšnih fizičnih (in mentalnih) naporov. In smislu vsega tega. (Nekdaj so ljudje takšne ekstremne napore premagovali, da so ostali živi.). Samo Rugelj je v svoji najnovejši kolumni napisal nekaj o poškodbah pri teku:

    http://www.siol.net/priloge/kolumne/samo_rugelj/2015/01/rekreativni_tek.aspx

    OdgovoriIzbriši
  5. Joj, sama nisem noben ekstremist. Včasih sem zelo spremljala alpiniste, potem kolesarje...pa mi je tako 'nadčloveško'. Eni očitno to potrebujejo...Verjetno mora biti v tebi, da greš naprej in naprej ne glede na vse.

    OdgovoriIzbriši