četrtek, 24. april 2014

Gnezdo brez ptičkov

Tako je, mladi kosi so zapustili gnezdo. Ampak, kot sem ugotovila, niso prišli daleč, samo do moje vrtne ute. Odprla sem vrata, da bi se uta malo prezračila in posušila. Kot že pred dvema letoma, sta jo pametna ata in mama kos izkoristila za vmesni dom med gnezdom in odraslostjo. Hej, zakaj bi se mladički stiskali v majhnem gnezdu, če imajo na razpolago celo Helenino vrtno uto. Ah, tistih sto kakcev, ki jih pustimo v spomin, pa bo že očistila ...

Še pred dvema dnevoma sem jih fotografirala v gnezdu. Mladički so bili že tako veliki, da sem končno ugotovila, koliko jih je: trije. Seveda so bili zaradi obilice hrane (črvi pomešani z rozinami, mljask, mljask) zelo dobro rejeni. Ampak, še vedno premajhni za samostojno letanje in obrambo pred sovražniki.


Na sliki je največji od mladičkov. Prepričana sem, da se je zvalil prvi, saj je bil vedno najbolj pogumen in radoveden. Kam ga je to pripeljalo, si preberite v nadaljevanju zapisa.

En dan potem, ko sem ugotovila, da ata kos rozin ne nosi več v gnezdo, ampak nekam v grmovje, sem jih torej odkrila v vrtni lopi. Zdaj so tam že tretji dan! Ko se potuhnejo na zastirki, jih skoraj ni za opaziti. Ta največjega mladička sem našla celo v šmarnicah. Malo sva se gledala, potem pa sem se previdno odstranila.

Včeraj se je zgodila nesreča, ki bi se lahko za "prvorojenca" zelo neprijetno končala. Na srečo sem sedela na terasi, tako da sem pravočasno opazila, kako je padel v globok okrasni lonec z nekaj vode. Ker je okrasni lonec emajliran, se ni mogel sam spraviti iz njega. Moj pomočnik, ki ima izkušnje z reševanjem živali, se je odlično izkazal in malega kosa uspešno spravil iz lonca. Takoj je stekel v lopo k mami, ki pa ga je pošteno nahrulila in celo dvakrat kaznovala s kljunčkom. Drama, vam rečem!

Pravkar sem z ograje podila vrano, ki očitno dobro ve, kje bi lahko dobila beljakovinski priboljšek za svoje mladiče.

Ne vem, kako dolgo bom imela podnajemnike. Sem pa izredno ponosna na oba starša, ker sta tako pametna. Še bolj pa me zanima, ali bomo čez nekaj tednov znova imeli mladičke. Bom poročala.

ponedeljek, 21. april 2014

Prve fotografije kosjih mladičkov

Bil je že skrajni čas, da v objektiv ujamem kosje mladičke. Nisem mogla ujeti vseh, najmanj štirje so, ker sta se kosovka in kos zelo razburjala, ko sem z dolgim črnim objektivom "merila" proti gnezdu. Še dobro, da ne razumem kosje govorice, zanesljivo je padlo nekaj grdih besed na moj račun.

Ata kos se je pomiril šele dan kasneje, ko sem ga krepko zalagala z rozinami.


Tokrat sem lahko fotografirala tudi kosovko, ki je ponavadi zelo plašna. Od daleč je nadzorovala moje obnašanje okrog gnezda, potem pa v borbo poslala svojega možička (glej spodnjo sliko).



Te heuhere sem kupila jeseni in so zelo dobro prezimile. Zdaj žarijo v rdeče-oranžnih barvah in lepo popestrijo spomladanski vrt.


Hoste, ki rastejo v gredicah, počasi kukajo iz zemlje. Tiste v loncih so najmanj 10 krat večje in varne pred polži.

nedelja, 20. april 2014

Zaljubljeni sami vase

Vem, malo težavno branje za to tečno vreme, vendar je besedilo tako briljantno, da ga moram objaviti.

Vir: Zaljubljeni sami vase
Avtor: Irena Štaudohar, Sobotna priloga

Kultura narcisizma

Mnogi teoretiki menijo, da so selfiji le vulgarna metafora narcisoidnega časa, v katerem živimo in v katerem smo obsedeni s seboj in samopodobo. Jaz je sporočilo in selfi je njegov medij. Potrošniški svet nam omogoča, da si hitro uresničimo vsako svojo željo in si že želimo nekaj novega – to je družba, ki potrebuje patološke narcise, ki računajo na odobravanje drugih. Mladost in lepota pri tem štejeta največ.

Kot pravi Mladen Dolar, ko piše o sloviti knjigi Christoperja Lascha Kultura narcisizma (s tridesetletno zamudo je končno izšla v slovenščini, MK, zbirka Esenca), je hrbtna stran novega narcisizma splošna permisivnost ter zaton avtoritet, ki so svojčas tvorile hrbtenico družine, izobraževanja in delovnega procesa. Novodobni narcis je po njegovih besedah ves zavzet s selfom, samopodobo in samorealizacijo. Družbena pravila in norme za narcisa predstavljajo vnanje ovire, ki se jim je treba prilagoditi, s soljudmi ne more vzpostaviti pravega stika in se do njih obnaša instrumentalno, četudi je nenehno odvisen od videza in vtisa, ki ga bo zapustil v njihovih očeh.

To je tudi čas »širjenja intelektualne otopelosti, antiintelektualizma, nižanja standardov in pretvorbe izobraževanja v blago«. Patološki narcis, uči Lasch, je najbolje prilagojeni posameznik v modernih družbah. Nekoč je družba verjela v svobodomiselnega, neodvisnega posameznika, ki je sposoben velikih kolektivnih in individualnih sprememb; danes ga vidi kot družbeno in psihološko razdrobljenega posameznika, ki ni sposoben soočenja niti s svojimi težavami, kaj šele z razmišljanjem o tem, kako stvari okoli sebe spremeniti na bolje. Od življenja pričakujemo preveč, od sebe pa premalo!

Zaradi tehnologije vedno teže oblikujemo občutek kontinuitete, trajnosti oziroma povezanosti s svetom okoli nas, zato smo tesnobni.

Susan Cain v knjigi Quiet (Tihi), kjer govori o introvertiranosti, piše, da v zahodnem svetu ekstrovertiran človek predstavlja ideal uspešneža. Včasih je štel človekov značaj, to, da si discipliniran, deloven, resen, da ti veliko pomenijo vrednote, kot sta čast in morala. Nenadoma se ljudje niso več toliko ukvarjali s tem, kakšni so, ampak jim je bilo pomembno to, kako jih dojemajo drugi. Ta nova kultura je vzpostavila igralca, performerja. Igralca samega sebe. Ali boš v službi napredoval, je postalo bolj odvisno od tega, kakšen prvi vtis si pustil, kot pa od tega, kaj si zares naredil oziroma kaj znaš. Ljudi se ne ocenjuje več le po dejanjih, ampak tudi po tem, kako nastopajo pred drugimi.