sreda, 09. september 2009

Ekologija: Energijsko potratne šole in učenci

Tokrat objavljam prispevek klimatologinje Lučke Kajfež Bogataj, ki je izšel v Večeru:

"Pregovor, da kar se Janezek nauči, to Janez zna, še drži. Občutljivost za vrednostni sistem in za okolje pač ni nekaj, kar bi v človeku čakalo na vzgojne impulze vse življenje, kadarkoli pač pridejo. Okoljska vzgoja, tako kot tudi vsaka druga mora doseči mladega človeka najpozneje v najstniških letih, čeprav je pomembna že prej. Prelagati pomembne vzgojne cilje na poznejše vseživljenjsko učenje je usodna napaka.

In čas vzgoje je tu: otroci so se vrnili v šole, študentje se jim bodo pridružili čez mesec. Najprej v kakšne stavbe se bodo vrnili. Večina jih bo šolsko leto preživela v energijsko potratnih, neizoliranih in klimatiziranih stavbah, ki tako rekoč goltajo fosilno energijo. Manjšina bo v energijsko učinkovitih objektih, le redki srečneži pa bodo imeli na strehah šol solarne sisteme ali pa bodo celo v pasivnih hišah.

Koliko naših starih in novih šol je izgrajenih iz lesa, ki ga je v Sloveniji na pretek in je najprijaznejši gradbeni material, ali pa imajo vsaj vse pohištvo leseno? Okolju prijazna in energijsko učinkovita gradnja je že tisti vzgojni impulz, ki bi ga otroci morali dobiti s šolskim vzgledom, ne le s pobiranje papirčkov na dvorišču.

Druga stvar je seveda pot v šolo. Tisoče staršev in še tisoče dedkov in babic bo vsaj dvakrat na dan vse šolsko leto prevažalo otroke sem ter tja po mestih in okolici z avtomobili. Podjetni dijaki in večina študentov pa se bo pripeljala kar sama. Na vseh parkiriščih šol je gneča, pa še v sosednjih ulicah. Zakaj? Zaradi varnosti, dragega javnega prevoza ali ker tega sploh ni ali samo zaradi udobja. Moj kolega, dedek iz Ljubljane, je izračunal, da na teden za prevoz vnukinje iz šole in na račun obšolskih dejavnosti opravi več kot 200 kilometrov, in to večinoma mestne vožnje. Koliko takih je v Mariboru ali kjerkoli drugje po Sloveniji? Veliko. Spet vzgojni impulzi, za katere se ne država ne državljani ne zmenimo.

Otroci seveda morajo jesti več in bolje. Ali v šolah povejo učencem, da za en hamburger izsekajo 50 kvadratnih metrov tropskega deževnega gozda? Da pridelava enega kilograma govedine obremeni naše ozračje kot 250 kilometrov vožnje z avtomobilom? Otrok nam sicer ni treba spreminjati v vegetarijance, poučimo pa jih vseeno. Se pri pouku pogovarjamo o tem, koliko kilometrov prepotuje zelenjava, sadje in pijača, ki jo jedo.

V Slovenijo recimo banane ali danski sir ter večina izvensezonske zelenjave ne pride peš. Ali otroci vedo, koliko energije je povezane s prevozom njihovih priljubljenih pijač? Poglavje zase je embalaža hrane in pijače, ki je praviloma izdelana iz fosilnih surovin. Res v šole za vsakim njihovim vogalom v avtomate še sodijo plastenke in pločevinke?

Tudi zavedanje, da okolju škoduje zlasti hrana, ki se valja po hladilnicah in zamrzovalnikih, od skladišča, trgovine, domačega hladilnika, še ni dozorelo. V Sloveniji imamo kar nekaj, blizu dvajset odstotkov, eko osnovnih šol, zelo malo eko srednjih šol in nobene eko univerze. Sprašujem pa se, koliko imamo eko ravnateljev, učiteljev, eko univerzitetnih profesorjev in zlasti eko državne uprave, ki skrbi za šolski sistem. Takih, ki bi zares spreminjali koncept okoljske vzgoje s pravočasnimi impulzi in svojim vzgledom, ne le s prenatrpanimi učnimi načrti."

Ob branju sem se takoj spomnila na predavalnice na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo - veliko stekla in slabo izolirane. Pozimi nas je zeblo, poleti je bilo prevroče. In to na gradbenem faksu! Ampak, kovačeva kobila je (skoraj) vedno bosa ...

ponedeljek, 07. september 2009

Dopust: Sončni zahodi v Dubrovniku

Kako na zelo enostaven način podaljšati dopust? Tako, da z dopusta prideš bolan!

Ja, z virusi sem se začela boriti že zadnja dva dni v Dubrovniku. Malo me je kuhala vročina, povečala se je poraba robčkov in ponoči sem (baje) smrčala - ampak, simpatično, kot mi je hitro zagotovil moj dragi možiček ...

Ampak, v tako simpatičnem hotelu niti ni bilo težko biti bolan. Imela sva prekrasno sobo in veliko teraso s fantastičnim razgledom. Vsak dan sva večerjala ob pogledu na žareče sončne zahode. Nisem se jih mogla zasititi in greli me bodo še najmanj do januarja.


Presenečenje na terasi pred hotelsko sobo: lantane z vijoličnimi cvetovi. Videla sem jih v mnogih dubrovniških vrtovih, zato so verjetno "divjega" izvora.

Pogled na plažo: voda je bila topla in sonce ravno prav vroče, da je cel dan božalo kožo (vidite, kako romatično se izražam, ko imam vročino?)


Vsaki sobi je pripadal zasebni košček terase pred sobo in vrtiček v kortih


Na hotelski plaži na srečo ni bilo več veliko ljudi


Sončni zahod: prvi dan


Sončni zahod: tretji dan


O imenu tega durbovniškega mostu se dolgo niso mogli dogovoriti; nekaj časa je imel dve imeni, na koncu pa je zmagala Tuđmanova struja.


Sončni zahod: šesti dan z dodatkom polne lune


Naslednjič: fotografije iz potepa po Dubrovniku