sreda, 03. oktober 2018

Zakaj ne prepoznamo, da potrebujemo odklop?

V nedeljo sem se od svojega psa Luia naučila pomembne lekcije. Veliko se potepamo in izlet združimo z obiskom planinske koče ali gostilne. V zadnjih dneh sem opazila, da začne Lui med takšnimi pavzami renčati (na druge pse) in se tresti (od strahu). Nič ni pomagalo, ne božanje, ne tolaženje, ne jemanje v naročje ali sedenje na klopi poleg mene.

V nedeljo, po dolgem izletu na Janče, kjer je bilo očitno srečanje največjih in najmanj vzgojenih psov (in njihovih lastnikov), smo se raje kulinarično podprli v ljubljanski gostilni, v bližini doma. Na vrtu ni bilo veliko ljudi, pa vendar se je Lui tresel in renčal. Ni se mogel umiriti. Le kaj mu je?

Med obupom, ko psu nisem več znala pomagati, sem dobila idejo. Partnerja sem prosila, naj gre v avto iskat Luievo posteljo (v njej leži, ko se vozimo in zelo uživa). Postelja ima visoke stranice in mogoče se bo v njej počutil varno, sem si mislila.

In res, z veseljem se je namestil v njej in vidno pomiril. Ko sem ga po celem telesu pokrila še s tanko rjuho, je v nekaj sekundah zaspal. Nič več ga ni motilo in počutil se je varno.


Pod to roza rjuho se skriva - pes! Fotografirala sem s telefonom, zato je vse malo preveč - rdeče.


Vmes je za nekaj sekund pogledal izza rjuhe, ampak kmalu zaspal nazaj, ko sem ga pokrila. 

Lui me je naučil, da bi tudi mi morali večkrat renčati in tako pokazati, da imamo dovolj (naporov, dražljajev). Naučil pa me je tudi, da v takšnem primeru pomaga samo popolni odklop (v njegove primeru varna postelja in rjuha čez glavo).

Hvala Lui, za lekcije!

P.S.

Še članek o pasjem renčanju. Vidim, da sem pravilno ravnala.

https://www.alfakan.si/blog/rencanje-psa/

Ni komentarjev:

Objavite komentar