"Boštjan, poznaš koga, ki uči samoobrambo?" sem zjutraj na treningu spraševala trenerja. "Lahko ti obesim boksarsko vrečo, če želiš," mi je odgovoril. Pa sem mu lepo razložila, zakaj razmišljam o tečaju samoobrambe: da se bom naučila braniti sama sebe. Pred begunci, seveda.
Kljub temu, da sem se pisanja o beguncih na blogu izogibala, smo jo v zasebnih pogovorih v živo večkrat "obdelovali". S članicami kluba "Tetke iz Murgel" smo se novembra in decembra dobro sporekle, ampak na kulturen način. Imamo različna mnenja o reševanju te problematike. Ena članica je politično zelo levo usmerjena, zato se zavzema za neomejeno pomoč. Jaz se načelno strinjam, da beguncem pomagamo, vendar na "kontroliran", predvsem pa na dolgoročno vzdržen način. Ostali dve članici sta bili načelno solidarni, vendar sta se tudi zavedali, da problemi z begunci bodo.
Na januarskem srečanju o tej temi nismo debatirale, saj smo praznovale, bi pa bilo zanimivo izvedeti, kako (če) se je spremenilo mnenje članic. Bom preverila februarja.
Na spletu se je že razvila debata o tem, zakaj nemški moški med novoletnimi seksualnimi napadi niso branili svojih žensk. Zelo me zanima, kako bi reagirali Slovenci, če bi se begunci lotili Slovenk. Bolj moško? Hm ...
Sedem let sem živela v Nemčiji; bila sem "ljubezenski migrant", zato mi ni bilo hudo, saj sem s poroko dobila dovoljenje za bivanje in delo, srednje dobro sem govorila nemško, pa še univerzitetno izobrazbo sem imela. Vseeno je bilo treba v asimilacijo vložiti kar nekaj truda. Predvsem pa sem se zavedala, kam se podajam in kaj me čaka.
Begunci v "obljubljene dežele" Nemčijo, Švedsko, Norveško, Nizozemsko, V. Britanijo ... prihajajo z ogromnimi pričakovanjih. Slišali so o socialnih prejemkih, ki jih lahko dobijo, o dobro plačanih službah, o bogatih Evropejcih, ki bodo s svoje mize odrinili nekaj hrane, oblek in denarja, pa bodo vsi zadovoljni. Slišali so, da lahko kmalu za njimi pride vsa družina in tudi oni bodo dobivali pomoč. Predvsem pa se veselijo, da bodo kmalu zaslužili svoj denar, veliko denarja.
Ni treba biti zelo inteligenten, da ugotoviš, kakšna je (bo) realnost. Služb za njih ni, saj ne znajo jezika, nimajo (ustrezne) izobrazbe, imajo drugačen način razmišljanja (manj kapitalističen). Večina od njih bo še leta nezaposljivih.
Tako bodo ti energije polni ljudje životarili v begunskih centrih, čakali na priložnost, na "obljubljene" ugodnosti, na evropejski raj. Ki jih ne bo. Posledice so tudi jasne: OGROMNO RAZOČARANJE, s tem pa izgredi, frustracije, kriminal, bolezni in terorizem.
Mogoče sem preveč pesimistična in zelo bom vesela, če se motim. Pa se zelo verjetno ne.
Begunce bomo morali slej ko prej sprejeti tudi mi, zato se želim pripraviti na bivanje z njimi. Ker sem sodobna ženska, nimam ob sebi zaščitnika, moškega, ki bi me branil. Odrekla sem se mu, tako kot ne potrebujem njegovega denarja ali statusa. Dobro, tudi če bi ga imela (ali ga bom imela), bi bil star okrog 50 let in zdravi mladeniči iz Sirije ali Afganistana bi ga z lahkoto prebunkali ...
Trener Boštjan je namesto tečaja predlagal elektrošok. Načeloma dober predlog, vendar je tako kot s solzivcem: v resni nevarnosti ga nimaš časa vzeti iz torbice in ga uporabiti. Ni časa!
Obvladam že prvo lekcijo iz samoobrambe (videla na TV): ženska se mora vedno NAJPREJ braniti z nogami, nikoli z rokami, ker so vedno šibkejše od moških. Najprej je treba ciljno brcati v koleno, gleženj, mednožje. Ko se moški zaradi bolečin skloni, pridejo na vrsto nohti, ki jih zarinemo v oči ali nos - tja, kjer je mehko in zelo boli.
Ko tole pišem, mi je kar slabo. A takšne nasvete moram deliti na svojem blogu? Tako daleč smo prišli?