Rožice: Preganjanje depresije

Dominik je na seminarju in pride šele v nedeljo zvečer, vreme je oblačno in hladno, čaka me ogromno dela. Kljub temu, da je petek, bom morala dolgo delati. Dovolj razlogov za rahlo depresijo? Ja!

Ki pa jo je najlažje pregnati z jabolkami s cimetom in CD-jem Andrea Bocellia. Kaj vse je dosegel, kljub temu, da je slep - in v trenutku splahnijo vsi moji vzroki za depresijo. Medtem, ko glasno poskušam svoje najljubše pesmi, sem si v arhivu fotografij ogledala, v kakšen stanju so bile rožice prejšnja leta v tem obdobju.

Seveda me že srbijo prsti in v mislih sestavljam kombinacije za jesensko-zimske zasaditve, vendar so poletne rožice v tako dobrem stanju, da jih še ne bom zavrgla. Takole je izgledalo lansko leto oktobra v Šiški na balkonu:

Kot ste opazili, je bilo veliko kopriv in trav - kaj pa drugega! Mimogrede: na poti domov se bom ustavila na pošti, kjer me čakajo tri knjige o travah, ki sem jih naročila pri Amazon. Depresija? Kaj je to?

Psihologija: Popusti in uživači

Včeraj sem se končno lahko malo ukvarjala s feng shuijem (in popoldne s fotografijo), danes pa sem bila na seminarju Psihologija prodaje (seveda pri Alešu Lisacu). Zelo pomembno se mi zdi takšno dodatno izobraževanje, še posebej, če si strokovnjak za kakšno drugo področje in ne prodajo.

Na splošno menimo, da se na prodajo vsi spoznamo in da nas trgovci ne morejo prinesti okrog. Ha, ha, velika zmota! Ko začneš spoznavati psihološke vidike prodaje si misliš, da je z manipulacijo trgovcev in z napačnimi nakupi konec, kar se kmalu izkaže kot zmota številka 2. Še vedno jim greš na limance, samo da lahko pozneje analiziraš, kaj se je zgodilo.

Najtežje je pravila iz psihologije prodaje uporabiti v lastnem podjetju. Uf, kako smo na seminarjih pametni, ko gre za druge izdelke ali storitve. Pri svojih nam možgani zmrznejo in blokirajo. Če pa si še bučko z visokimi moralnimi principi, ki se striktno drži zakonov, potem je prodajanje zelo zanimivo.

Takole lahko uživamo pri masaži na enem od pariškem mostov

Naj na tem mestu povem nekaj o popustih. V našem podjetju se jim izogibamo, saj dolgoročno ničesar ne prinesejo. Podjetja, ki vedno dajejo popuste, razvrednotijo izdelek ali storitev, ki jih nudijo kupcem, smo danes slišali na seminarju. S tem se popolnoma strinjam. Za dajanje popusta je potrebno vedno imeti vzrok, na primer, zadnji izdelki, poškodovani izdelki, opustitev programa, promocija novih izdelkov, popust na večjo količino (paketi).

Vsi tisti, ki vam ponudijo 35% popusta, bodo kmalu propadli ali ne izdajajo računov (delo na črno). Ali pa so izdelkom najprej navili ceno, da vas zavedejo z navideznim popustom (kot pri plačah menedžerjev v Laškem).

Pariški uživači v nedeljo na brežinah Sene

Ne nasedajte torej popustom in razprodajam, ampak raje kupujte manj. To zagovarja tudi avstrijski pisatelj Martin Amanshauser; njegovo knjigo "Viel Genuss für wenig Geld" (Mnogo užitka za malo denarja) pravkar berem. Zagovarja tezo (sem šele na strani 15), da varčevanje pri majhnih stvareh (uporabi filter za čaj najmanj trikrat, iz špargljevih olupkov skuhaj juho, ugašaj luči) ničesar ne prinese. Veliki nakupi so tisti, ki nam izpraznijo denarnico. Se strinjate?

Martin Amanshausen uporablja izraz "Genussmensch", kar lahko prevedemo uživač. Ne, to ni enako kot hedonist, pravi, ker hedonst živi za to, da uživa. Uživač pa uživa, ker živi in lahko spoznava nove ljudi in kraje. Denar za takšen življenjski stil dobi tako, da razumno kupuje. V nadaljevanju bo obdelal različna poglavja kot so potovanja, elektronika, hrana; če bo zanimivo, bom poročala.

Potovanje: Love Pariz 3

Že pred odhodom v Pariz sem vedela, da si ga bom ogledala. Muzej d´Orsay namreč. Odprli so ga leta 1986 in sicer v zapuščeni železniški postaji. Že sama železniška postaja je prava atrakcija, ko pa ji dodajo še francoske impresioniste, je užitek neskončen.

V muzeju d´Orsay vam nikakor ne bo dolgčas, saj so francoske umetnine (slike in kipci) iz obdobja 1848 - 1914 razporejeni po različnih kotičkih bivšega kolodvora. In z malo domišljije si lahko predstavljamo, kje so bile tirnice in peroni.

Če pa boste od umetnosti postali utrujeni, se odpravite v muzejski bistro in se okrepčajte. Vzdušje in ambient sta enkratna.

Še to: prva dva dni v Parizu sem fotografirala s kompaktnin fotoaparatom ("trotlkamero"), kar se opazi tudi na slikah. Nimajo "sočnih" barv, pa tudi kakovost je slabša. Ja, lenoba se pri fotografiranju skoraj nikoli ne obnese!

Pogled na Muzej d´Orsay iz mostu čez Seno (mimogrede: preko reke vodi izredno veliko mostov in prehajanje iz ene na drugo stran nikoli ni težavno)

Francozi so mojstri pri kombiniranju starega in novega. Filigransko lupino kolodvora so kombinirali z masivnimi betonskimi bloki - yin in yang je tudi tokrat deloval.

Vhod v muzej je eno etažo višje in od tam je nastala prejšnja fotografija. Ko se spustiš v osrednjo avlo pa te pričakajo prve mojstrovine.

V pariške muzeje se je pametno odpraviti pozno popoldne ali proti večeru. Midva sva izkoristila podaljšani delovni čas ob četrtkih, ko je muzej odprt do 21.45 ure.

Veste kaj me je v muzeju zelo presenetilo? Veliko slik z motivi ženskih aktov. Ampak, saj smo v Franciji, kaj sem pa pričakovala!

Tale slika se mi je zdela še posebej smešna in nelogična: piknik na gozdni jasi, oba moška sta popolnoma oblečena, ženski pa ne. Ha, ha, ha ... Slikar je moral imeti neizživete erotične fantazije, ki so bile skregane z realnostjo.

V tem delu muzeja je bilo na ogled veliko "mesa" in mesa ...

Moja empacipacijska dušica je bila že čisto na psu, zato sem se odločila, da poiščem še nekaj nagih moških motivov. In našla njega - kamniti ideal iz marmorja.

Med iskanjem moške golote se mi je priljubila tale slika na kateri je teta skladatelja Rimsky-Korsakowa (napisal je zelo znano skladbo Čmrljev let - seveda jo poznate!). V muzeju je dovoljeno fotografirati, vendar se na zgornjem delu slik vidijo odsevi reflektorjev in so fotografije neuporabne za komercialne namene. Zelo pametno ste tole pogruntali, Francozi!

Še ena slika za hahljanje, če uporabimo mojo interpretacijo motiva: po prvi rundi seksa se je mladenič odločil, da bo svojo drago motiviral za še eno, in sicer, s petelinjim bojem. No, mogoče pa je delovalo (verjetno pa ima ta slika globok umetniški pomen in mi bo kakšen umetniški zgodovinar kmalu poslal krvavo petelinjo glavo)

No, končno, pa sem le našla dovolj gole moške kože, da se je pomirila emancipiranka v meni in sem lahko odšla v najvišje nadstropje muzeja, kjer so me čakale nove umetnine.

Meni najljubša slika v muzeju - pozor, impresionistične slike se gledajo iz večje razdalje, zato umaknite glavo za pol metra nazaj in še enkrat poglejte sliko. Ja, zdaj pa pride do izraza!

Detalj iz splesne dvorane, kjer sva se z mojim dragim celo nekajkrat zavrtela (vsega vajeni varnostnik je samo stojično gledal in mislil na večerjo, ki ga čaka doma)

Še zadnji pozdrav od lepega in zanimivega muzeja

Starost: Enakopravnost spolov pred upokojitvijo

V soboto sem na balkonu brala Dnevnik in seveda je bila osrednja tema namenjena predlogu pokojninske reforme. Že pred tem se je govorilo o tem, da bodo moški in ženske izenačeno glede starosti pri upokojitvi, v novem predlogu pa je to tudi zajeto. (Uf, kako uradniško se naenkrat izražam, ko gre za zakone in za rožice ...)

Najprej sem na izenačitev zelo jezno reagirala. Kaj, se vam je zmešalo, se vidi, da so v politiki sami moški! Ženske v Sloveniji poleg ur v službi delajo v povprečju še 27 ur tedensko doma v gospodinjstvu, je pokazala najnovejša raziskava. Si predstavljate, koliko je časa je to? In kakšna obremenitev. V bistvu bi se morala ženskam šteti delovna doba po količniku 1,5 (27 ur je več kot 50%, ampak naj jim bo, moškim).

Da o nosečnostih in porodih ne govorimo. Potem pa so tukaj še starši in stari starši, ki jih kot po pravilu negujejo ženske sorodnice. Tudi ko zboli mož, žena samoumevno postane še negovalka.

Hej, ženske, na barikade moramo in se zavzeti za črtanje tega predloga!!!

Le kakšna starost nas čaka? Trenutno sem v pesimistično fazi, zato upam, da se bo čim več reformiralo.

Ampak, ko sem začela premišljevati o tem predlodu, sem ugotovila, da je genialen in da bo več naredil za emancipacijo žensk kot vsi dosedanji zakoni. Kaj se bo zgodilo?

Če bodo ženske obremenjene s količnikom 1,5 dalj časa kot sedaj (recimo, da bodo šle v penzijo s 63 letom, namesto s 59 letom - in ne pozabimo, kakšen tempo dela je danes in kako "počasi" so lahko delale naše mame in babice), bodo morale svoje moči racionalneje razporediti. To bodo hčerke videle pri svoji mami, teti, sestrični, učiteljici ... In si bodo rekle: "Ker oba s partnerjem hodiva v službo, si morava tudi delo doma pravičneje razdeliti!"

Brez skrbi, nove generacije deklet so drugačne. So pogumne in nesimentalne. Generacija y, pač. In pometle bodo z vsemi do sedaj veljavnimi normami ter dosegle to, kar prejšnjim generacijam ni uspelo. Bodo pri tem srečnejše? Odvisno od tega, kako se bo slovenskim moškim uspelo transformirati iz maminih sinčkov v enakopravne partnerje.

Živela pokojninska reforma, le tako naprej, Pahor!

Kuhanje: Nujno potrebna "zelena travica"

Danes sem skuhala fantastično sladko zelje. Za manj izkušene kuharje: to je enolončnica iz zelja in krompirja. Prepražimo čebulo, na koncu pa še za nekaj sekund sladko rdečo papriko (v prahu), ki ju zalijemo z vodo. Po želji dodamo še korenje in (prekajeno) klobaso ali meso. Od začimb pa so nepogrešljivi timijan, majaron, lovorov list, sol, poper, česen, kumina - in peteršilj. Ta res ne sme manjkati.

V mojem sladkem zelju je danes manjkal peteršilj, saj sem ga v soboto pozabila kupiti. Moj dragi je ugotovil, da sem bila res zmedena, saj to vsestransko začimbo vedno nabavim. Moja ljubezen do peteršilja pa še ni tako stara, saj ga kot otrok nisem marala. Stavek: "Ne bom jedla te travice!", je v naši familiji legendaren in izraža moj večletni odpor do peteršilja.

Poleg pospravljanja in sortiranja poletnih oblačil, kuhanja in pranja, sem našla urico ali dve za branje knjig. V petek sem bila poslovno v Celovcu in seveda zavila še v knjigarno. Izbira knjig je bila res velika, drugače pa sem bila razočarana nad centrom mesta. Ne toliko zaradi ponudbe, kot zaradi penetrantnega vonja po kebabu. V vsaki ulici je eden in nič kaj prijetno se ni sprehajati, če te povsod spremlja vonj po praženem mesu.

V knjigarni sem dobila dve fantastični knjigi o okrasnih travah (o tem kdaj drugič), knjigo Rite Pohle (ki mnogo piše o pospravljanju in sortiranju, tokrat v ljubezni) in knjigo avstrijskega pisatelja Martina Amanshauserja "Viel Genuss für wenig Geld" - Mnogo užitka za malo denarja. V knjigi me čakajo nasveti, kako uživati v življenju, pa kljub temu varčno ravnati z denarjem. Vse skupaj je napisano s šarmantnim humorističnim stilom, tako da branje ne bo dolgočasno.

Jutri pa me čaka zelo naporen ponedeljek, saj moram nadoknaditi ure, ko sem pomagala v ordinaciji.