Vabim vas, da si v ponedeljek, 31.8.2009 ob 18.30 ogledate oddajo Pikasto na TV Pika (ponovitev oddaje je v soboto ob 13.30 uri). Z novinarko Bojano Škodič (ko je bila še na Financah, sem na njeno pobudo napisala dva zelo dobra članka o feng shuiju v poslovnem svetu) sva se pogovarjali o vodi:
- zakaj moramo piti vodo
- kaj je z minerali v vodi, ali so res potrebni
- kaj je čista voda
- element voda v feng shuiju
- lahko pijemo vodo iz pipe
- kaj je narobe z vodo v plastenkah
- kako pridemo do čiste vode
Na koncu sva z merilnikom TDS izmerili prevodnost (čistost) prečiščene vode in vode iz pipe.
Za pogovor so nama namenilih celih 30 minut, kaj je za televizijo fantastična minutaža, zato sva lahko o vodi kar veliko povedali.
petek, 28. avgust 2009
četrtek, 27. avgust 2009
Dopust: Kulinarično presenečenje v Makarski
Danes dopoldne sva se odločila, da se končno premakneva iz hotela in greva na izlet v Makarsko. Nič ambicioznega nisva imela v mislih ker je prevroče, zato sva po prihodu na rivo takoj zasedla strateško mesto v kafiču med domačini (= prva vrsta miz od koder lahko opazuješ mimoidoče). Po dolgem razmišljanju in skepsi sva naročila ledeno kavo. Lansko leto sva namreč na otoku Rabu odkrila, kako v kafičih "delajo" ledeno kavo, čeprav nimajo sladoleda: odprejo tetrapak z že pripravljeno ledeno kavo (kava, voda, mleko), dodajo sladko smetano (ki je na morju vedno "umetna")in postrežejo. Grozljivo zlorabljanje imena ledena kava.
Od takrat sva dosti bolj previdna, ko si želiva privoščiti ta osvežujoči napitek. No, v makarskem kafiču so naju presenetili in prinesli odlično ledeno kavo. Mljask, mljask.
Nadaljevala sva z obhodom po mestnih uličicah, malo pokukala na tržnico in v trgovinice, kjer je, brez skrbi, še vse po starem - trgovci te ob prihodu ne pozdravijo in ne vprašajo, kako ti lahko pomagajo. Bolj so zaposleni s telefoniranjem, deklariranjem, klepetanjem ali vrtanjem po nosu. Nič za to, bova pa kune zapravila kje drugje.
Na hotelski nočni omarici imam pet turističnih vodičev o Dalmaciji in eden je slabši od drugega, sem ugotovila. V treh Makarske kot mesta niso niti omenili, v enem je naštetih nekaj glavnih kulturnih znamenitosti, v drugem pa priporočajo ogleda zasebnega muzeja z zbirko školjk in tri restavracije.
Ime ene od teh restavracij sem si zapomnila in jo prepoznala, ko sva šla zjutraj mimo. Zato vsa opoldne, ko so želodčki zahtevali hrano, zavila tja in se pustila presenetiti. V restavraciji Stari mlin (Prvosvibanjska 43 - na rivi poiščite Zagrebačko banko in zavijete v stransko ulico; po 80 metrih boste na levi zagledali restavracijo) kuhajo res zelo dobro. Na jedilnem listu mogoče izvirni način priprave jedi niti ni tako dobro predstavljen, kot te kasneje presenetijo na krožniku.
Moj dragi mož je naročil tajski riž z morskimi sadeži in prinesli so mu odlično rižoto z ravno dovolj vsega, servirano v velikanski školjki. Tudi porcija je bila ogromna, vendar kar ni mogel nehati jesti. Jaz sem se odločila za domačo tunjo pašteto, popečene kruhke, zelenjavo iz žara in zeliščni krompir. Vse je bilo odlično, da o prezentaciji jedi ne govorim. Cena: samo 180 kun (z dvema pijačama).
V notranjosti restavracije (midva sva sedela na eni izmed treh teras) je galerija, kjer je možno razstavljene izdelke tudi kupiti. Najbolj so me navdušile keramične ribe v obliki mobila, ker so bile tako optimistične. Vzela sem en parček, ki me je še najbolj spominjal na naju. Riba "Dominik" je pobarvana v vijolično, moževo najljubšo barvo ... Kako pa je pobarvana ribica "Helena" boste izvedeli samo, če pridete v ordinacijo, kjer bo ribji parček razstavljen.
Ko sva prispela v hotel, sem nehote slišala pogovor zaposlenih na recepciji. Govorili so o gostji, ki je po treh dneh jezno odpotovala. Ker se ji je zelo mudilo, je o nepravilnostih v hotelu napisala "samo" štiri strani, so dokaj cinično komentirali. Eden pa je zelo pametno pripomnil, da je bolj pomembno kdo piše, kot pa kaj piše.
Ojme, ojme, le kaj bo še s hrvaškim turizmom.
Od takrat sva dosti bolj previdna, ko si želiva privoščiti ta osvežujoči napitek. No, v makarskem kafiču so naju presenetili in prinesli odlično ledeno kavo. Mljask, mljask.
Nadaljevala sva z obhodom po mestnih uličicah, malo pokukala na tržnico in v trgovinice, kjer je, brez skrbi, še vse po starem - trgovci te ob prihodu ne pozdravijo in ne vprašajo, kako ti lahko pomagajo. Bolj so zaposleni s telefoniranjem, deklariranjem, klepetanjem ali vrtanjem po nosu. Nič za to, bova pa kune zapravila kje drugje.
Na hotelski nočni omarici imam pet turističnih vodičev o Dalmaciji in eden je slabši od drugega, sem ugotovila. V treh Makarske kot mesta niso niti omenili, v enem je naštetih nekaj glavnih kulturnih znamenitosti, v drugem pa priporočajo ogleda zasebnega muzeja z zbirko školjk in tri restavracije.
Ime ene od teh restavracij sem si zapomnila in jo prepoznala, ko sva šla zjutraj mimo. Zato vsa opoldne, ko so želodčki zahtevali hrano, zavila tja in se pustila presenetiti. V restavraciji Stari mlin (Prvosvibanjska 43 - na rivi poiščite Zagrebačko banko in zavijete v stransko ulico; po 80 metrih boste na levi zagledali restavracijo) kuhajo res zelo dobro. Na jedilnem listu mogoče izvirni način priprave jedi niti ni tako dobro predstavljen, kot te kasneje presenetijo na krožniku.
Moj dragi mož je naročil tajski riž z morskimi sadeži in prinesli so mu odlično rižoto z ravno dovolj vsega, servirano v velikanski školjki. Tudi porcija je bila ogromna, vendar kar ni mogel nehati jesti. Jaz sem se odločila za domačo tunjo pašteto, popečene kruhke, zelenjavo iz žara in zeliščni krompir. Vse je bilo odlično, da o prezentaciji jedi ne govorim. Cena: samo 180 kun (z dvema pijačama).
V notranjosti restavracije (midva sva sedela na eni izmed treh teras) je galerija, kjer je možno razstavljene izdelke tudi kupiti. Najbolj so me navdušile keramične ribe v obliki mobila, ker so bile tako optimistične. Vzela sem en parček, ki me je še najbolj spominjal na naju. Riba "Dominik" je pobarvana v vijolično, moževo najljubšo barvo ... Kako pa je pobarvana ribica "Helena" boste izvedeli samo, če pridete v ordinacijo, kjer bo ribji parček razstavljen.
Ko sva prispela v hotel, sem nehote slišala pogovor zaposlenih na recepciji. Govorili so o gostji, ki je po treh dneh jezno odpotovala. Ker se ji je zelo mudilo, je o nepravilnostih v hotelu napisala "samo" štiri strani, so dokaj cinično komentirali. Eden pa je zelo pametno pripomnil, da je bolj pomembno kdo piše, kot pa kaj piše.
Ojme, ojme, le kaj bo še s hrvaškim turizmom.
torek, 25. avgust 2009
Dopust: Prvo javljanje iz Dalmacije
Po petnajstih letih sva z možem zopet v Dalmaciji. Veliko se je spremenilo, veliko ostalo isto. Ker je v tem hotelu internet zelo drag, v naslednjem hotelu pa bo brezplačen, bo ta teden blog bolj sameval.
Pripravila sem osnutek za prispevek o spanju, ki ga bom objavila v naslednjih dneh. Mislim, da bo zelo zanimiv, saj tudi na spanje vpliva veliko dejavnikov.
Naj povem, da ponoči spiva z zaprtimi balkonskimi vrati in ob klimatski napravi. Ni šlo drugače. Oh, kako sovražim takšen dopust. Upam, da bo v Dubrovniku bolje.
Na plaži je največ Čehov, pa tudi številne druge narodnosti so zastopane, tako da je vzdrušje zelo mednarodno. Plaža je čudovita (Makarska Riviera), voda fantastična, sence dovolj. Nehote pa se vsiljuje kritična primerjava med destinacijami v Egiptu, Španiji, Turčiji in Tuniziji. Hrvati gladko izgubijo.
Najbolj me motijo zadeve, ki bi jih lahko uredili takoj naslednji dan. Na primer prepovedali sobaricam, da bi že ob 7.30 uri začele pospravljati sobe. Pri tem glasno govorijo in se obnašajo, kot da bi bile same. V Tuniziji se sobarji prikažejo ob 9. uri, delajo samostojno in končajo ob 17. uri. Druga stvar, na primer, so juhe. V hotelu in (še) nobeni restavraciji nisem videla juhe, ki ne bi bila iz vrečke. Kakšna sramota za kuharje, ki ne znajo skuhati poštene juhe. In še 1001 malenkost, ki bi naredile bivanje turistov prijetnejše. Ampak, nas nihče ne vpraša ...
Vreme je za izlete in fotografiranje popolnoma neprimerno. Vroče, vroče, vroče. Dalmacijo bova ponovno obiskala aprila ali maja in si ogledala vse, kar naju zanima.
Pripravila sem osnutek za prispevek o spanju, ki ga bom objavila v naslednjih dneh. Mislim, da bo zelo zanimiv, saj tudi na spanje vpliva veliko dejavnikov.
Naj povem, da ponoči spiva z zaprtimi balkonskimi vrati in ob klimatski napravi. Ni šlo drugače. Oh, kako sovražim takšen dopust. Upam, da bo v Dubrovniku bolje.
Na plaži je največ Čehov, pa tudi številne druge narodnosti so zastopane, tako da je vzdrušje zelo mednarodno. Plaža je čudovita (Makarska Riviera), voda fantastična, sence dovolj. Nehote pa se vsiljuje kritična primerjava med destinacijami v Egiptu, Španiji, Turčiji in Tuniziji. Hrvati gladko izgubijo.
Najbolj me motijo zadeve, ki bi jih lahko uredili takoj naslednji dan. Na primer prepovedali sobaricam, da bi že ob 7.30 uri začele pospravljati sobe. Pri tem glasno govorijo in se obnašajo, kot da bi bile same. V Tuniziji se sobarji prikažejo ob 9. uri, delajo samostojno in končajo ob 17. uri. Druga stvar, na primer, so juhe. V hotelu in (še) nobeni restavraciji nisem videla juhe, ki ne bi bila iz vrečke. Kakšna sramota za kuharje, ki ne znajo skuhati poštene juhe. In še 1001 malenkost, ki bi naredile bivanje turistov prijetnejše. Ampak, nas nihče ne vpraša ...
Vreme je za izlete in fotografiranje popolnoma neprimerno. Vroče, vroče, vroče. Dalmacijo bova ponovno obiskala aprila ali maja in si ogledala vse, kar naju zanima.
Naročite se na:
Objave (Atom)