V neki reviji sem prebrala priporočilo prodajalca posebnih krem za inkontinenco: koža bolnikov je občutljiva, zato jo moramo zaščititi pred urinom in blatom.
Inkontinenca je velik problem pri nepokretnih starostnikih. Vemo, kako je v realnosti: oblečejo jim plenice za odrasle in umijejo enkrat na dan. Starostniki so močno zakisani, hrana v domovih za ostarele pa vsebuje dosti premalo mineralov, da bi lahko razkisali.
Zato je urin (in blato) starostnikov zelo kisel in okrog spolovil se koža vname, kisli urin jo dobesedno razžre. Podobno je tudi pri dojenčkih.
Logika prodajalcev krem je torej takšna: če imamo akne, si na kožo damo puder. Priporočajo "svojo" super kremo, ki naj bi preprečevala vnetje zaradi kislega urina. Ne bi bilo enostavneje in
ceneje, če bi starostniki dobili več mineralov, ki bi spremenili pH urina? Tisti, ki se ne spoznate na zakisanost telesa - govorim o posebnih mineralih za razkisanje, kot je
Bazični prašek.
Prehrana starostnikov mora biti sestavljena predvsem iz zelenjave, ker vsebuje veliko mineralov. Lahko jo podušimo, da je lažje prebavljiva, saj jim primanjkuje encimov. Sadje je, v zmernih količinah, tudi dobrodošlo, prav tako meso in ribe. Potrebujejo malo OH in dobra olja, kot je laneno olje.
Kaj še pravijo prodajalci: koža mora biti kisla, drugače je patogeno občutljiva. Narobe - izredno veliko bakterij, virusov, plesni, glivic se najraje razmnožuje v kislem okolju, spomnimo se na kandido.
Namesto kreme s kislim pH, ki kožo še bolj razdraži, bi morali starostnike mazati s kremami, ki imajo bazični pH. Ali še bolje: jih tudi umivati z bazičnim milom. Enako velja za dojenčke.
Saj je čisto logično: kisline moramo nevtralizirati z bazami.
Ker je urin kisel, potrebujejo starostniki nego z bazičnim pH.
Še moja osebna izkušnja (saj se blog imenuje Osebno in zasebno, a ne?):
Koža okrog moje ritke je zelo občutljiva.
Z merjenjem sem ugotovila, da me začne peči, če je pH urina nižji do 5,5. Če ne pazim (ne vzamem bazičnih mineralov po športu) in jem bedarije (predvsem sladkor), se pH urina zelo hitri zniža. Takrat vem, kako ukrepati: dobro se umijem s
Peno za tuširanje Lubana (pH 7,6) in namažem s kremo ali
losjonom Lubana (pH 7,6). V nekaj sekundah se koža pomiri in več ne peče.
To so moje izkušnje, vesela bom, če mi boste sporočili vaše. Če potrebujete pomoč ali nasvet, nas lahko pokličete na 01/283 14 44 (oglasila se bom jaz ali kolegica Nina).
Dodatno branje:
Vir: Delo - sreda, 02.11.2011
Oskrba onemoglih in bolnih poka po vseh šivih
Avtor: Milena Zupanič
Vedno več ljudi v naši državi živi v institucijah, največ, kar 19.200, v domovih za starejše. Čeprav si dedki in babice želijo ostati doma in doma tudi umreti, jih svojci ne zmorejo imeti ob sebi. Zaradi vse težjih zdravstvenih stanj se domovi starejših spreminjajo v negovalne bolnišnice, ki pokajo po vseh šivih.
Strahotno hiter življenjski tempo, izčrpavanje zaposlenih s celodnevnimi službami in zahteve po vedno daljši delovni dobi silijo vse več ljudi, da se zatekajo v domove starejših. V zadnjem desetletju se je v Sloveniji število postelj v njih vsako leto povečalo v povprečju za tisoč, tako da imamo zdaj v 94 domovih starejših že 19.236 postelj, kar zadostuje za pet odstotkov starostnikov.
S tem smo v samem evropskem vrhu po odstotku starejših ljudi, ki živijo v instituciji, je povedal Boris Koprivnikar, direktor Skupnosti socialnih zavodov.
Za sprejem v dom starejših tako nikjer v Sloveniji ni več treba dolgo čakati, razen v Ljubljani, kjer je potreb še vedno več kot zmogljivosti. Na Štajerskem, v Prekmurju in na Dolenjskem so postelje v domovih celo prazne, saj ljudje kljub večjemu trudu za svoje obnemogle očitno poskušajo poskrbeti doma.
Gradnjo zasebnih domov odplačujejo stanovalci
Koprivnikar opozarja, da skrb za socialo država vse bolj prenaša na uporabnike. Zadnji dom z državnim denarjem je bil zgrajen leta 2003. Takrat se je država umaknila in je podeljevala koncesije zasebnikom. Ti so domove zgradili s krediti, ki jih zdaj odplačujejo stanovalci prek oskrbnega dne. Ta je zato v zasebnih domovih precej dražji kot v državnih.
Mesečna oskrbnina se začne v državnem domu že pri 470 evrih, v zasebnem pri 700 evrih, nato pa se povzpneta (glede na zahtevnost oskrbe in število postelj v sobi) tudi na 1400 in 1500 evrov. Večino plačajo starostniki sami ali njihovi svojci. Kadar ne zmorejo – in takih je devet odstotkov – plačajo zanje občine. Koprivnikar je povedal, da nikjer v EU uporabniki ne plačajo tako velikega deleža oskrbnine.
Državni domovi – drugače kot zasebni – stroškov vzdrževanja in obnove stavb ne smejo prevaliti na varovance, država pa za vzdrževanje daje komaj kaj.
Zato so ti domovi slabo vzdrževani in sogovornik si ne predstavlja, kako bodo čez deset let dosegli evropski standard, to je, da bi bila v sobi največ dva varovanca, saj so zdaj trije ali štirje. »Trenutno bi za nujne obnove potrebovali 70 milijonov evrov, a ministrstvo za delo in socialo je dalo lani za vzdrževanje vseh 60 državnih domov samo 1,8 milijona evrov,« je povedal. Bistvena težava domov starejših pa je vendarle drugje.
Kar tri četrtine stanovalcev v domovih starejših potrebuje pri vsakodnevnih življenjskih opravilih, torej pri umivanju, oblačenju in hranjenju, pomoč, mnogi so povsem nepokretni, duševno bolni, slepi, gluhi, invalidni ali dementni, tako da ne vedo več sami zase in potrebujejo stalen nadzor.
»Domovi upokojencev so se v zadnjih desetih do petnajstih letih spremenili v negovalne bolnišnice, čeprav to niso in jim tega dela, truda in stroškov nihče ne priznava,« je povedal Koprivnikar. Pred petnajstimi leti je bilo namreč tako zahtevnih varovancev le tretjina. Kljub spremenjeni strukturi so ostali normativi enaki. To pomeni, da je v domovih ravno toliko sester, bolničark in drugega osebja kot v bistveno manj zahtevnih razmerah pred poldrugim desetletjem. Ker dela ne zmorejo, je tudi veliko pritožb svojcev. Kakšni so torej normativi?
Ena sestra za 180 starih
in bolnih
Za 180 varovancev doma upokojencev skrbita
ponoči ena sama sestra in ena negovalka. Kako naj torej poskrbita za vse, kar potrebuje toliko starih, nemočnih, bolnih, nemirnih, tudi dementnih in agresivnih varovancev, ki bi ob sebi ves čas koga potrebovali?
Podnevi skrbijo za 35 nepokretnih varovancev ena sestra in dve negovalki. To pomeni, da morajo 35 ljudi umiti, skopati, nahraniti, jim menjavati plenice, prevezati rane, jih vsaki dve uri obračati v posteljah, da ne dobijo preležanin.
»Sestre pregorevajo, odhajajo na bolniški dopust, medtem pa zdravstvena blagajna (ZZZS), ki plačuje zdravstveno nego, zelo strogo nadzira, ali je varovanec v resnici upravičen do sredstev za nego ali ne, in jih zmanjšuje.
Če mu je treba previti rano, sredstva za nego priznajo, če je nepomičen in ga je treba vsaki dve uri obračati v postelji, pa ne,« pripoveduje sogovornik. Kljub zelo zahtevnim zdravstvenim stanjem varovancev prizna ZZZS domu starejših največ 15 evrov na dan, negovalni bolnišnici, ki ima podobne bolnike, pa 108 evrov na dan.
V domove starejših prihajajo zdravniki, ki so sicer zaposleni v zdravstvenih domovih. Po normativu mora en zdravnik skrbeti za 304 varovance.
Po besedah Koprivnikarja se zelo veliko ukvarjajo tudi
s preveliko porabo zdravil. Po uradnih podatkih je med stanovalci v domovih za starejše kar petina dementnih, ki so nemirni, agresivni, avtoagresivni. Ti dobivajo za pomiritev precej zdravil. V takšnih razmerah je človeško dostojanstvo zelo težko ohraniti do konca.
V primerjavi z razvito Evropo smo v Sloveniji zaradi gradnje domov starejših zanemarjali rešitve oskrbe v domačem okolju, ki so do človeka prijaznejše.
Tako je že deset let pripravljen zakon za dolgotrajno nego. Že tri zaporedne vlade so imele sprejetje tega zakona v svoji koalicijski pogodbi, a sprejet ni bil.
Zaradi demografske slike, ki je za Slovenijo iz leta v leto »starejša«, grozi poleg gospodarske krize tudi kriza starostnikov. Na njo nismo pripravljeni. Zadnjih deset se je v Sloveniji število postelj v domovih za starejše vsako leto povečalo v povprečju za tisoč.
