Slutim, da bo leto 2018 zame kar pomembno, zato poskušam na najrazličnejše načine kontrolirati dogajanja v naslednjih mesecih - kar je pa nemogoče. Preigravanje scenarijev (kaj bo, če bo) in mrzlično iskanje rešitev na probleme, ki jih še sploh ni, je zapravljanje časa. Treba je samo zaupati vase (na vse situacije se bom pravilno odzvala) in vesolju (vse ima svoj namen).
Na FB nemškega govorca in avtorja Veita Lindaua sem našla zanimivo misel o partnerstvu. Takole sem jo čim bolj smiselno prevedla:
Partnerske zveze se ne končajo zaradi različnosti partnerjev, ampak ker nimajo definiranega višjega namen za skupno življenje. Najmočnejša osnova za dolgoročno in živo partnerstvo je skupna vizija, ki je višja od potreb dveh egov. Vizija mora biti iskreno zaželena od obeh src. Takrat ti podari moč, da razlike v značajih ali potrebah ne vidiš kot oviro, ampak jih častiš kot obogatitev.
O tem, ali par potrebuje skupno vizijo, sva včeraj debatirala z mojim dragim. Poudarek je bil na starosti para. Ko smo (bili) mladi, je skupnih vizij veliko in pridejo same od sebe: skupno življenje, poroka, otroci, nakup stanovanja, potovanja ...
Veliko terapevtov je mnenja, da je prav pomanjkanje skupnih ciljev (okrog 35 - 40 leta) vzrok za ločitve. Cilji v službi so bolj ali manj doseženi, stanovanje kupljeno, otroci dokaj samostojni, časa za potovanje pa tako ni.
Kaj pa sedaj? Kaj naju povezuje in navdihuje kot PAR? Po navadi si poiščeta različne, ločene navdihe in kmalu stojita vsak na svojem obrežju reke in si nimate več kaj za povedati.
Kakšne skupne vizije (cilje) si pa naj poišče par, ki je star 45 - 50 let? Jih sploh potrebuje?
Mislim, da jih potrebuje vsak par in da je že samo iskanje vizije pomemben proces. Kajti, pri tem je potrebno biti zelo iskren in delovati s srcem. Vsako taktiziranje, pretvarjanje in laganje (tudi do sebe) ne prinese ničesar dobrega.
