Pobarvanke za begunske otroke

Kljub kritičnemu pisanju o beguncih, ne pomeni, da jim ne pomagam. Decembra sem prijateljici, ki hodi na mejo dežurat v begunski center dala več parov nogavic, rokavic in dva para nepremočljivih čevljev.

Zadnjič je povedala, kako so se otroci razveselili barvanja. Hmmm, a nimam v svoji omari nekaj otroških pobarvank (še iz zdravilske ordinacije)? Imam! Šla sem v akcijo in nabavila tri komplete debelejših barvic, seveda s šilčki. Upam, da bodo malim begunčkom ti pripomočki vsaj za nekaj ur dali občutek normalnosti. Da bodo lahko za nekaj časa pozabili na težave in uživali v otroški domišljiji.

V podjetju Papirnica Biro Casa, kjer naročamo pisarniški material, so nam za barvice in šilčke dali 20% popust - povedala jim sem, kam so izdelki namenjeni in zelo sem vesela, da so nas podprli pri akciji. Veselje je bilo toliko večje, saj sem popust nepričakovano odkrila na računu.

Čiščenje v ritmu narave

V soboto, 16. 1. se bova na prvem programu RTV, enkrat po 16. uri, z Nino Osenar pogovarjali o čiščenju stanovanja. Obdelali bova 5 + 1 nasvet, česa se je najbolje lotiti po novem letu in zakaj. A veste, zakaj iz energijskega stališča sploh moramo čistiti?

Dobra novica: januar je najbolj neprimeren mesec za čiščenje, ker je energija ta mesec preveč statična. Počivate lahko še do 4. 2. 2016, ko se bo po kitajskem koledarju začela POMLAD. Takrat se bo začel mesec tigra, ki nas bo spodbujal, da se bomo kot mačka hitro in gibčno podili po stanovanju - s krpo in metlo v roki. 

Oddajo smo posneli v torek, objavljam fotografijo iz studia. Vas zanima, zakaj so na televiziji vsi nastopajoči tako malo oblečeni? Ker je pod vsemi temi reflektorji zelo, zelo vroče. Neee, to da nekateri gledalci radi gledajo pomanjkljivo oblečene ženske, ni relevantno.

Nina Osenar govori prve stavke za sobotno popoldansko oddajo Zaljubljeni v življenje, kjer bom v Gospodinjskem kotičku gostovala tudi jaz. A ni to praktično? Lahko gostujem v splošnih temah, družabnih temah, gospodinjskih temah, gradbeniških temah, oblikovalskih temah ... Feng shui je univerzalen!!!

P.S.

Če boste med oddajo všečkali in komentirali facebook stran oddaje Zaljubljeni v življenje, boste lahko sodelovali v nagradni igri. Nagrado bom prispevala jaz: Kako s pomočjo kitajskega horoskopa izboljšati svoje osebne potenciale. 

Nagrajenec dobi nasvete: kakšna hrana je za njega najprimernejša, kam naj hodi na dopustu in izlete, kakšni hobiji in poklici so za njega najprimernejši, kakšne barve (oblačil, avtomobila, denarnice …) ga najbolj podpirajo – vse to bom določila iz njegovega kitajskega horoskopa, torej bodo nasveti zelo individualni. 

Poljubi žabo in odljubi negativna čustva

Če vam je bila všeč knjiga "Pojej živo žabo!", potem vam bo tudi njena sestra "Poljubi žabo!". V prvi knjigi Brian Tracy piše o tem, kako se moramo najprej lotiti najpomembnejših nalog, v drugi pa o tem, kako negativno mišljenje spremeniti v pozitivno.

Na strani 46 piše:

"Povedali smo že, da je pomanjkanje občutka sreče in osebnega uresničenja skoraj vedno povezano z negativnimi čustvi in preprekami, ki nam jih postavljajo na življenjsko pot. Grde žabe, ki čepijo v globinah duševnega močvirja, nas spotikajo in ovirajo.

Zaradi uničevalne kritike in pomanjkanja ljubezni lahko razvijemo negativna čustva že v rani mladosti. Ko odrastemo, se čustva okrepijo in povzročijo najrazličnejša nova negativna čustva.

Glavna negativna čustva, ki jih ljudje izkusimo zlasti v medsebojnih odnosih, so strah, dvom, zaskrbljenost, zavist, ljubosumje, sovraštvo, prezir, nevrednost in nezadostnost."

Stran 56:

"Vsa negativna čustva imajo skupni izvir: jezo. Jeza je osrednje negativno čustvo. Vsi strahovi, dvomi, ljubosumje, zavist in prezir se prej ali slej spremenijo v jezo. Jeza je bodisi usmerjena navznoter, zaradi česar trpijo vaše telo in čustva, bodisi navzven, zaradi česar trpijo medsebojni odnosi.

Vsi nesrečni ljudje so jezni. Depresija je navznoter usmerjena jeza, ki jo povzroča nesposobnost iskrenega in odprtega izražanja čustev glede določenega položaja. Pogosto jo sprožijo občutki slabe samopodobe in brezupa."

Stran 94:

"Psihologinja Carol Rogers opredeljuje človeka, ki je dosegel višjo raven psihološkega razvoja, kot popolnoma samostojnega človeka". To je človek, ki uživa veliko samospoštovanja in osebnega zadovoljstva in ki ima popolno zaupanje vase in v svet. Najbolj prepoznavna lastnost popolnoma samostojnega človeka je, da se mu nikoli ni treba braniti.

Popolnoma samostojen človek ne čuti potrebe, da se mora zagovarjati pred drugimi. Prisluhne mnenju drugih, živi v skladu z lastnimi mislimi, občutki, vrednotami in ideali. Je topel, prijazen, srečen, očarljiv, in pogosto ga imenujejo "popolnoma zrela in celovita osebnost". Ne čuti potrebe, da se mora dokazovati pred drugimi. Vsi bi si morali zadati cilj, da dosežemo to raven osebne moči in zadovoljstva."

---------

Hmmm, malo sem razmislila in ne želim postati popolnoma zrela in celovita osebnost. To je preveč popolno - preveč dolgočasno. Mislim, da moramo ohraniti malo nezrelosti, spontanosti in humornosti, drugače postanemo sprogramirani roboti.

Kako se ubraniti - pred begunci

"Boštjan, poznaš koga, ki uči samoobrambo?" sem zjutraj na treningu spraševala trenerja. "Lahko ti obesim boksarsko vrečo, če želiš," mi je odgovoril. Pa sem mu lepo razložila, zakaj razmišljam o tečaju samoobrambe: da se bom naučila braniti sama sebe. Pred begunci, seveda.

Kljub temu, da sem se pisanja o beguncih na blogu izogibala, smo jo v zasebnih pogovorih v živo večkrat "obdelovali". S članicami kluba "Tetke iz Murgel" smo se novembra in decembra dobro sporekle, ampak na kulturen način. Imamo različna mnenja o reševanju te problematike. Ena članica je politično zelo levo usmerjena, zato se zavzema za neomejeno pomoč. Jaz se načelno strinjam, da beguncem pomagamo, vendar na "kontroliran", predvsem pa na dolgoročno vzdržen način. Ostali dve članici sta bili načelno solidarni, vendar sta se tudi zavedali, da problemi z begunci bodo.

Na januarskem srečanju o tej temi nismo debatirale, saj smo praznovale, bi pa bilo zanimivo izvedeti, kako (če) se je spremenilo mnenje članic. Bom preverila februarja.

Na spletu se je že razvila debata o tem, zakaj nemški moški med novoletnimi seksualnimi napadi niso branili svojih žensk. Zelo me zanima, kako bi reagirali Slovenci, če bi se begunci lotili Slovenk. Bolj moško? Hm ...

Sedem let sem živela v Nemčiji; bila sem "ljubezenski migrant", zato mi ni bilo hudo, saj sem s poroko dobila dovoljenje za bivanje in delo, srednje dobro sem govorila nemško, pa še univerzitetno izobrazbo sem imela. Vseeno je bilo treba v asimilacijo vložiti kar nekaj truda. Predvsem pa sem se zavedala, kam se podajam in kaj me čaka.

Begunci v "obljubljene dežele" Nemčijo, Švedsko, Norveško, Nizozemsko, V. Britanijo ... prihajajo z ogromnimi pričakovanjih. Slišali so o socialnih prejemkih, ki jih lahko dobijo, o dobro plačanih službah, o bogatih Evropejcih, ki bodo s svoje mize odrinili nekaj hrane, oblek in denarja, pa bodo vsi zadovoljni. Slišali so, da lahko kmalu za njimi pride vsa družina in tudi oni bodo dobivali pomoč. Predvsem pa se veselijo, da bodo kmalu zaslužili svoj denar, veliko denarja.

Ni treba biti zelo inteligenten, da ugotoviš, kakšna je (bo) realnost. Služb za njih ni, saj ne znajo jezika, nimajo (ustrezne) izobrazbe, imajo drugačen način razmišljanja (manj kapitalističen). Večina od njih bo še leta nezaposljivih.

Tako bodo ti energije polni ljudje životarili v begunskih centrih, čakali na priložnost, na "obljubljene" ugodnosti, na evropejski raj. Ki jih ne bo. Posledice so tudi jasne: OGROMNO RAZOČARANJE, s tem pa izgredi, frustracije, kriminal, bolezni in terorizem.

Mogoče sem preveč pesimistična in zelo bom vesela, če se motim. Pa se zelo verjetno ne.

Begunce bomo morali slej ko prej sprejeti tudi mi, zato se želim pripraviti na bivanje z njimi. Ker sem sodobna ženska, nimam ob sebi zaščitnika, moškega, ki bi me branil. Odrekla sem se mu, tako kot ne potrebujem njegovega denarja ali statusa. Dobro, tudi če bi ga imela (ali ga bom imela), bi bil star okrog 50 let in zdravi mladeniči iz Sirije ali Afganistana bi ga z lahkoto prebunkali ...

Trener Boštjan je namesto tečaja predlagal elektrošok. Načeloma dober predlog, vendar je tako kot s solzivcem: v resni nevarnosti ga nimaš časa vzeti iz torbice in ga uporabiti. Ni časa!

Obvladam že prvo lekcijo iz samoobrambe (videla na TV): ženska se mora vedno NAJPREJ braniti z nogami, nikoli z rokami, ker so vedno šibkejše od moških. Najprej je treba ciljno brcati v koleno, gleženj, mednožje. Ko se moški zaradi bolečin skloni, pridejo na vrsto nohti, ki jih zarinemo v oči ali nos - tja, kjer je mehko in zelo boli.

Ko tole pišem, mi je kar slabo. A takšne nasvete moram deliti na svojem blogu? Tako daleč smo prišli?

Na Rifnik, na sonce

V nedeljo sem si zaželela sonca. V takšnih trenutkih se zahvalim vsem bogovom za internet in informacije, ki jih najdemo tam. Vremenska napoved je bila jasna: sonce bo na SV. Že dolgo me je mikal Rifnik, pa še sama ne vem, zakaj. Tako sva se z Dašo opremile za vse mogoče vremenske razmere in se odpeljale soncu nasproti.

Na Rifnik vodi več poti, vse pa imajo eno značilnost: so zelo strme. Z Dašo sva se odločili za srednjo pot in avto pustili približno 20 minut pod vrhom. Počasi sva se, mimo kmetij, prebijali na vrh. Kot velikokrat v Sloveniji, je pot bolj slabo označena. Ko sva prišli do ogabne brunarice z informacijami (ogabne zato, ker ne paše v tisto okolje), je bilo označb konec. No, bile so označbe in sicer "Privatna lastnina!", "Prepovedan prehod!" in "Pozor, hud pes!". Hmmm .... Da hud pes res obstaja, sva kmalu izvedeli, na srečo je bil pripet. 

Zato sva odšli v drugo smer in upali, da lahko po levem pobočju prideva na vrh Rifnika. In res, po navodilih prijaznega gospoda, ki nama dovolil celo prehod čez njegov vinograd, sva se kmalu znašli na pravi poti - to je tista, po kateri bi hodili, če bi se na Rifnik povzpeli od gradu. 

Kmalu sva bili na vrhu in se prepustili raziskovanju. Izlet toplo priporočam, še posebej vzpon po južni strani je prijeten in nezahteven.

Na poti domov sva se ustavili še pri Žovneškem jezeru in si od daleč ogledali grad Žovnek. Hmmm, grad mi ni bil všeč, zelo klavstrofobično deluje. Jezero je trenutno brez vode in zelo žalostno zgleda, pa tudi sprehajalnih poti okrog jezera nisem videla. Sem pa si zelo dobro predstavljala, kaj bi npr. Škoti ali Irci naredili iz takšnega območja: v jezero bi naselili pošast, na grad strahove in zaračunali 22 EUR za ogled. Selfi z obema atrakcijama bi že bil vračunan ...

Tukaj so še fotografije z Rifnika:

V dolini še meglice ...

... zgoraj pa sonce.

Cela pobočja so polna praproti; moje srčece je kar zaigralo od veselja.

Pogled na grad Rifnik

V tej koči je kratka predstavitev izkopanin.

Takšen lep nakit so našli pri izkopavanjih, pa tudi številne druge predmete, ki so razstavljeni v Pokrajinskem muzeju Celje.

Pogled z Rifnika na sever.

Ostanki nekdanjih stavb - gledale so proti jugu in s tem izkoriščale naravno toploto (pozimi).

Najboljši alarm, ki ga je mogoče imeti - kako so se goske razburjale, ko sva šli mimo njih!

Še zadnji pogled v dolino, pa domov.

Kje so vsi?

V soboto je bilo v Ljubljani res depresivno, megleno-deževno vreme. Ampak, ne za naju z Dašo! Pogumno sva se odpravili v Tivoli. Kako lepo si ga je bilo ogledovati v skoraj popolni samoti. S tistimi, s katerimi smo se srečali, smo se skoraj zarotniško pozdravili - hja, to smo mi, tisti, ki nismo iz sladkorja ... Zanimivo, srečala sem samo en par, ki po Tivoliju NI sprehajal psa, in nekaj otrok se je sankalo.

S sabo sem imela samo telefon, ampak upam, da mi je uspelo zajeti depresivno januarsko vzdušje - ki se hitro spremeni, če se moraš s psom igrati po zasneženem terenu, potem pa ga peljati še v Tivolski grad na počitek.

Daša se zelo rada "drgne" po tleh, pa naj bo to trava, pesek, blato ali sneg. Predvidevam, da se na takšen način hladi ali popraska. Sneg ima še posebej rada, zato je bilo v Tivoliju veliko "drgnjenja". 

Enkrat jaz čakam njo, drugič ona mene ...

"Hmm, se tam kaj premika? Bo končno prišel psiček s katerim se bom lahko igrala? Ker tale Helena je že utrujena ..."

"Dovolj imaš fotografiranja, pridi že, čakajo naju nove dogodivščine!"