Tokrat objavljam razmišljanja Aleša Lisca o novoletnih ciljih in o tem, kako jih uspešno uresničiti. Vsak od nas mora imeti cilje, drugače sploh ne vemo, kam bi radi prišli.
Aleš je napisal:
Sklenili ste, da boste v novem letu več telovadili. Lep, koristen cilj.
Ampak povejte mi, zakaj tako malo ljudi vztraja pri takšnih ciljih, čeprav so res koristni?
Ker je veliko lažje delati vse po starem, ker je udobneje gledati televizijo kot se potiti v fitnesu!
Sklenili ste, da boste prebrali vsaj dve knjigi na mesec. Vaš plemeniti cilj se izgubi nekje pri prebrani polovici prve knjige. Zakaj? Ker vas motijo otroci, ker nimate časa, ker … je veliko enostavneje nič spremeniti in ostati vklenjen v svoje ustaljene navade.
Kaj torej storiti, da boste uresničili cilje?
Pomaga vse troje:
1. Javna objava ciljev; cilji morajo biti jasni, količinsko in časovno določeni!
2. Partner, mentor, ki vam pri tem pomaga – veliko lažje je, če niste sami.
3. Kazen – kako se boste kaznovali, če cilja ne boste uresničili.
Moj znanec je shujšal 20 kilogramov v pol leta. In idealno težo ohranja že več kot leto dni. Kako mu je to uspelo? Na pikniku, kjer je bilo 20 ljudi, je javno povedal, da bo shujšal. Pri cilju se mu je pridružil prijatelj, ki je želel shujšati 10 kilogramov. Oba sta javno naznanila, da bosta politični stranki, ki jo oba izjemno sovražita, nakazala vsak po 2.000 evrov, če jima ne uspe. Si predstavljate, da bi morali tistim, ki so »gotofi«, nakazati 2.000 evrov iz svojega žepa? Poti nazaj ni bilo … :)
Cilje boste uresničili, če boste aktivni, če boste delali tisto, kar vas vodi k uresničitvi ciljev. Brez akcije ne bo nič.
In še nekaj pomembnega.
Najprej vprašanje: Kako težko se vsako jutro pripravite k aktivnosti, ki ji pravimo umivanje zob? Nobenih težav nimate s tem, kajneda? Nobene posebne težave z motivacijo … Pa veste, zakaj nihče nima težav z motivacijo za umivanje zob?
Ker je to ritual, na katerega smo se navadili!
Vse, kar postane ritual, je tako preprosto kot dihanje. Kaj morate narediti, da bodo aktivnosti, ki vam v osebnem in poslovnem svetu prinašajo rezultate, postale ritual?
Vztrajajte pri svojih novih aktivnostih vsaj 21 dni! Če boste vztrajali tri tedne, bo vaša nova aktivnost postala lahkotna, neboleča, sama po sebi umevna, tako kot je umivanje zob.
Pomoč? Imate pametni telefon, na primer iPhone ali nekaj podobnega? Sam uporabljam aplikacijo Live. V aplikacijo zapišete svoje cilje, novoletne obljube. Potem ko je naloga opravljena, enostavno označite, da je opravljena. Že samo dejstvo, da spremljate izvajanje ciljev, in užitek, ko na telefonu označite nekaj doseženega, naredita svoje.
Kaj sem označil v svojem iPhonu, kaj je postalo del mojega dnevnega rituala?
- Branje, 30–60 minut dnevno.
- Pisanje, vsaj 30 minut dnevno.
- Pogovor z otroki (to rubriko sem dodal, ko sem prebral, da povprečna ameriška starša z otrokom govorita 3 in pol minute na teden. Jaz nočem prispevati k takšnim statistikam!)
- Telovadba (s to rubriko nimam težav, ker dvakrat na teden igram nogomet, enkrat tenis in še kakšen sezonski šport se vrine zraven.)
Česar ne merite, ne morete kontrolirati … Kaj boste torej merili v letu 2013?
Lepo je tekmovati s samim seboj, občutek, ko v svoje življenje vnesete novo koristno navado, nov ritual, je neprecenljiv.
Vse je odvisno od nas samih! Veliko uresničenih ciljev v letu 2013 vam želim.
Lep pozdrav
vaš Aleš Lisac
----------
Moj komentar:
Opazila sem, da je Aleš uporabil besedilo iz leta 2011, ga malo dopolnil in prilagodil. O, ti lenoba! Ampak, članek je še vedno uporaben in koristen, zato ga puščam na blogu.
Helena
petek, 4. januar 2013
sreda, 2. januar 2013
V slovo od Ruth
Vsakokrat, ko sem se v preteklih dneh usedla za računalnik in želela napisati nekaj besed o Ruth, so mi oči zalile solze. Jokala sem, ko sem pospravila njeno knjigo o rožicah, ko sem na Tromostovju jedla pečene kostanje (Ruth jih je oboževala), ko sem se sprehajala ob morju (zelo rada je bila v vodi). Tudi danes mi solze zakrivajo pogled na tipkovnico, vendar bom vztrajala in se od nje dostojno poslovila tudi na blogu.
Na pogreb nisem šla, ker sem dobila vročino in močne bolečine v grlu. Zanimivo je, da sem se ravno o visoki vročini pogovarjala z Ruth v najinem zadnjem telefonskem pogovoru. Poklicala sem jo tik pred odhodom v Egipt in klepetali sva eno uro. Dogovorili sva se za srečanje po novem letu, da bova v živo obdelali vse aktualne teme: (njeno) praznovanje rojstnega dne, (predvsem njene) športne načrte, zdravje in prehrano, (njeno in moje) ljubezensko življenje. Bila je tako srečna in polna optimizma, da bi ga lahko prodajala na tržnici.
Povedala mi je, da je nekaj dni nazaj zbolela in se spomnila mojih besed, kako dobra je visoka vročina, zato ni želela poslušati Rajeta, naj vzame tablete za zbijanje vročine. "Ah, malo sem potrpela, pa je bilo!" Jaz sem pa navdušeno komentirala: "Super, torej tudi svojega lastnega moža ne ubogaš, ne samo mene!" Kako prešerno se je smejala in točno vedela, kaj mislim.
Od kar sem izvedela za Ruthino smrt, ne morem gledati zasneženih gora. Vem, da je bila samo ob napačnem času na napačnem mestu, zato se mi zdi njena smrt tako nesmiselna. Kaj vse bi lahko še dosegla oz., če napišem sebičneje - kaj vse bi nam lahko še dala. S svojo vztrajnostjo, odločnostjo in prijaznostjo je celo Slovenijo najprej navdušila nad bučami, potem nad rožicami in na koncu nad tekom in zdravim življenjem.
Novica o njeni smrti me je dosegla ravno v tistem trenutku, ko sem se odpravljala v Domžale kupit snežke, da bom pripravljena za njen rojstni dan. Ducat prijateljic je že novembra obvestila, da bo v začetku februarja dvodnevna športna zabava (na neznani lokaciji) in da naj začnemo nabirati kondicijo. Ojoj, Ruth, sem ji takoj napisala, a si prepričana, da bom sposobna sodelovati? Pri tako ekstremni ženski smo očitno vse povabljenke pričakovale najhujše (najprej sedemurno gazenje v snegu do koče, nato špartansko spanje na tleh v spalni vreči, naslednji dan najmanj dva vzpona na sosednji gori - njeni pes Dik bi nas vodil in pokazal, kakšne reve smo, za vmesno sprostitev smučanje in na koncu kulinarično "razvajanje" v obliki zelenjavnega soka in drugih nedefiniranih sestavin).
Naj tukaj mimogrede omenim, da bi z Ruth z veseljem živela po brodolomu na samotnem otoku, ker je jedla točno tiste stvari, ki meni nikakor niso teknile. Ko mi je pripravljala sok, se je vedno potrudila in naredila "normalnega" za moje občutljive brbončice.
Ampak, nazaj k rojstno-dnevni zabavi. Ruth se nas je usmilila in povedala, da je rezervirala hotel na Pokljuki, da bomo do njega lahko prišle z avtomobilom in da bo največji športni podvig pohod z baklami. O, kako se je zabavala in čudila zaradi našega strahu. Seveda se je takoj ponudila, da bi vse zainteresirane zjutraj popeljala na "izlet" na bližji hrib, vendar bi res morali kreniti najkasneje ob štirih zjutraj ...
Kaj več o njej ne bom napisala, ker nam je toliko zapustila: svoj blog, knjige, članke, predavanja. Živi v vseh zasaditvah in vrtovih, ki jih je ustvarila. Adijo Ruth, tvoji domači so pravilno napisali, da si odšla na zadnjo pot do sonca. Prepričana sem, da boš tam zgoraj še svetega Petra pripravila do tega, da bo začel teči ali gojiti buče.
Na pogreb nisem šla, ker sem dobila vročino in močne bolečine v grlu. Zanimivo je, da sem se ravno o visoki vročini pogovarjala z Ruth v najinem zadnjem telefonskem pogovoru. Poklicala sem jo tik pred odhodom v Egipt in klepetali sva eno uro. Dogovorili sva se za srečanje po novem letu, da bova v živo obdelali vse aktualne teme: (njeno) praznovanje rojstnega dne, (predvsem njene) športne načrte, zdravje in prehrano, (njeno in moje) ljubezensko življenje. Bila je tako srečna in polna optimizma, da bi ga lahko prodajala na tržnici.
Povedala mi je, da je nekaj dni nazaj zbolela in se spomnila mojih besed, kako dobra je visoka vročina, zato ni želela poslušati Rajeta, naj vzame tablete za zbijanje vročine. "Ah, malo sem potrpela, pa je bilo!" Jaz sem pa navdušeno komentirala: "Super, torej tudi svojega lastnega moža ne ubogaš, ne samo mene!" Kako prešerno se je smejala in točno vedela, kaj mislim.
Od kar sem izvedela za Ruthino smrt, ne morem gledati zasneženih gora. Vem, da je bila samo ob napačnem času na napačnem mestu, zato se mi zdi njena smrt tako nesmiselna. Kaj vse bi lahko še dosegla oz., če napišem sebičneje - kaj vse bi nam lahko še dala. S svojo vztrajnostjo, odločnostjo in prijaznostjo je celo Slovenijo najprej navdušila nad bučami, potem nad rožicami in na koncu nad tekom in zdravim življenjem.
Novica o njeni smrti me je dosegla ravno v tistem trenutku, ko sem se odpravljala v Domžale kupit snežke, da bom pripravljena za njen rojstni dan. Ducat prijateljic je že novembra obvestila, da bo v začetku februarja dvodnevna športna zabava (na neznani lokaciji) in da naj začnemo nabirati kondicijo. Ojoj, Ruth, sem ji takoj napisala, a si prepričana, da bom sposobna sodelovati? Pri tako ekstremni ženski smo očitno vse povabljenke pričakovale najhujše (najprej sedemurno gazenje v snegu do koče, nato špartansko spanje na tleh v spalni vreči, naslednji dan najmanj dva vzpona na sosednji gori - njeni pes Dik bi nas vodil in pokazal, kakšne reve smo, za vmesno sprostitev smučanje in na koncu kulinarično "razvajanje" v obliki zelenjavnega soka in drugih nedefiniranih sestavin).
Naj tukaj mimogrede omenim, da bi z Ruth z veseljem živela po brodolomu na samotnem otoku, ker je jedla točno tiste stvari, ki meni nikakor niso teknile. Ko mi je pripravljala sok, se je vedno potrudila in naredila "normalnega" za moje občutljive brbončice.
Ampak, nazaj k rojstno-dnevni zabavi. Ruth se nas je usmilila in povedala, da je rezervirala hotel na Pokljuki, da bomo do njega lahko prišle z avtomobilom in da bo največji športni podvig pohod z baklami. O, kako se je zabavala in čudila zaradi našega strahu. Seveda se je takoj ponudila, da bi vse zainteresirane zjutraj popeljala na "izlet" na bližji hrib, vendar bi res morali kreniti najkasneje ob štirih zjutraj ...
Kaj več o njej ne bom napisala, ker nam je toliko zapustila: svoj blog, knjige, članke, predavanja. Živi v vseh zasaditvah in vrtovih, ki jih je ustvarila. Adijo Ruth, tvoji domači so pravilno napisali, da si odšla na zadnjo pot do sonca. Prepričana sem, da boš tam zgoraj še svetega Petra pripravila do tega, da bo začel teči ali gojiti buče.
Naročite se na:
Objave (Atom)