Ko nas pogosto zebe v noge

Vas pri teh nizkih temperaturah že kaj zebe v noge? Za utrjevanje imunskega sistema bi morali dolgo časa biti brez nogavic in se ne takoj zaviti v topla oblačila. Ampak, če je zunaj manj kot 10 stopinj, si z veseljem nataknemo nogavice. Vsaj jaz!

Zadnjič sem na pobudo nekoga, ki ima velike in pogoste težave z mrzlimi nogami raziskovala, kaj bi lahko bil vzrok. Ker ne pomagajo tople nogavice, odeje ali termoforji, sem bila zelo radovedna, kaj bi lahko bil vzrok. Tukaj je razlaga:

Eden od vzrokov za mrzle noge je stres. Aktivira se simpatikus (simpatično živčevje), ki zoži žile in noge so slabše prekrvavljene. Zvečer se mora delovanje simpatikusa zmanjšati, zato bi nam moralo biti tudi bolj toplo. Če so noge zvečer hladne, je to znak, da smo še vedno preveč pod stresom, da se nismo umirili.

Drug vzrok je lahko, po TKM, pomanjkanje ali zastoj yang energije v ledvicah. V TKM so ledvice in noge povezane v en sistem. Pretok energije izboljšamo z živili, ki nas grejejo:

• Živila, ki delujejo vroče:

ovčetina, jagnjetina, na žaru pečeno meso, kuhano vino, grenki likerji, janeževa semena in čaj, cimet, kajenski poper, čili, curry, muškatni orešček, klinčki, poper, janeževa zvezda, tabasko.

• Živila, ki delujejo toplo:

piščanec, zelena, (nezrela) pira, kis, peteršilj, češnjev sok, ajda, ovčji sir, kozji sir, pelin, kakav, mak, origano, mleta rdeča paprika, rožmarin, timijan, brin, kava, rdeče vino, žitna kava, amarant (žito), janež, kostanji, buče, sladki krompir, (pečena, kuhana) čebula, marelice, rozine, breskve, češnje, kumina, vanilja, kokosovo mleko, pinije, pistacije, orehi, medeno vino, likerji, oves, spomladanska čebula, por, hren, čebula (surova), divjačina, sir z modro plesnijo, riževo vino, bazilika, koper, ingver, kardamom, česen, kumina, luštrek, lovorjev list, majaron, drobnjak, gorčica, jegulja, ostriž, postrv, kozice, jastog, škampi, polenovka, losos, rarog, klapavica, sardele, tunina, vse dimljene vrste rib.

Pri stresu (prvi razlog) toplota ne pomaga, ampak je treba spremeniti življenjski stil in zmanjšati stres. Druge rešitve ni.

Mrzle noge niso nedolžen problem, saj je zmanjšanje cirkulacije krvi vedno treba jemati resno. Slabo prekrvavljene noge in stopala so občutljivejša za poškodbe in degeneracijo, saj celice na tem področju ne dobijo dovolj hrane, pa tudi razstrupljanje je slabše. 

Če imamo pogosto mrzle noge, je treba ukrepati. Lahko gre "samo" za zakisanost telesa (v tkivih skladiščeni kisli presnovni ostanki ovirajo cirkulacijo krvi), lahko pa za preveč (konstantnega) stresa ali slabo (energijsko) delovanje ledvic. Dovolj resna opozorila?

Štiri nepotrebne smrti - pa še kako sem jezna!

Pa nadaljujmo z jezo ... Verjemite, ko boste prebrali spodnji intervju, boste tudi vi jezni. Če ne boste, je z vami nekaj narobe. Saj po teh dogajanjih na otroški kardiokirurgiji ne moreš ostati hladen. Mislite, da je na drugih oddelkih bistveno boljše?

Gregorič: Med razkrivanjem zdravljenja umrlih otrok smo obnemeli

V ZDA bi sprožil pregon že prvi namig

22. september 2015 ob 06:19,
Ljubljana - MMC RTV SLO

Če bi se to dogajalo v Ameriki, bi bil to škandal vseh škandalov, alarm pa bi se sprožil tako na zdravniški zbornici kot policiji, je glede dogajanja na otroški kardiokirurgiji UKC-ja dejal kardiokirurg Igor Gregorič.

Gregorič je tisti mednarodni strokovnjak, ki je nastavil ogledalo dolgoletnemu nevarnemu in brezbrižnemu dogajanju na otroški kardiokirurgiji Univerzitetnega kliničnega centra. Vodil je sedemčlansko komisijo vrhunskih zdravnikov, ki so se pred enim letom zakopali med dokumentacijo. Niso imeli lahkega dela. Program, ki to sploh ni bil, nepopolna, izgubljena ali ponarejena dokumentacija, neetična ravnanja zdravnikov, povrhu pa še vodstvo UKC-ja, ki ni hotelo na seznam kandidatov za "zaslišanje".

Oster, a diplomatski, zavezan stroki - samo stroki. To je jasno že iz prvega odgovora, ko ga vprašamo, kako gleda na to, da je zdaj, ko je poročilo prišlo v javnost, še očitneje, da tisti, ki bi morali prevzeti odgovornost, vse moči usmerjajo v to, da bi ga zminirali, da smo priče minimaliziranju in relativiziranju ugotovitev komisije ter skromni volji za odločno in hitro ukrepanje proti krivcem.

"To je njihova pravica, vendar so ugotovitve jasne in nedvoumne. Komisija je delala objektivno in po najvišjih merilih stroke. Vedeli smo, da poskusi zmanjševanja teže poročila bodo, vendar naj se kdo vpraša, kako lahko zminimaliziraš katastrofalno stanje, ki je trajalo sedem, osem let … Verjamem, da je tistim, ki so program izvajali, neprijetno, ker se je pokazalo in dokazalo tisto, česar si nekateri niso želeli in še vedno ne želijo slišati," je za TV Slovenija povedal Gregorič.

Lahko leti milijon kritik, poročilo se ne more spremeniti
Prvi očitek, ki je letel na poročilo, je bil, da je nepopolno. Bi bile ugotovitve drugačne, če bi razpolagali z dokumentacijo vseh obravnavanih primerov od leta 2007 do 2014?

"Na poročilo lahko leti milijon kritik, pa se ne more spremeniti. Tisti, ki ga je bral, mu je jasno, zakaj. Številke, ki smo jih dobili, so bile sicer kontradiktorne med sabo, v popisu za ministrstvo za zdravje je bilo recimo navedenih 705 operiranih pacientov, komisija pa je dobila le 593 popisov. Nismo se ukvarjali s tem, zakaj taka "luknja", za to so pristojni drugi. Naša preiskava je temeljila na podatkih vnosa v bazo Evropskega združenja za otroško kardiotorakalno kirurgijo. In še to so jih vnašali šele, ko smo prišli mi, prej ni bil vnesen niti en primer. Vendar že samo na podlagi analize podatkov, ki so nam bili na voljo, in pogovorov z zdravniki, medicinskimi sestrami, starši otrok ... smo odkrili katastrofo. In je bilo mogoče onkraj razumnega dvoma ugotoviti, da so bili otroci na otroški srčni kirurgiji obravnavani zunaj medicinskih protokolov in smernic," je jasen predsednik komisije.

"Za ugotovitvami trdno stojimo"
"Komisija je opravila nenavadno natančno in izredno profesionalno delo, iste dele dokumentacije smo analizirali z več strani. Za tem poročilom trdno stojim, ne samo jaz, vsi člani komisije. Mi smo preiskovali samo strokovno plat, z različnimi peripetijami na oddelku se nismo ukvarjali, sploh nismo vedeli, da se bije bitka med dvema zdravniškima poloma, pa tudi če bi, to komisije ne zadeva. Za nas je pomembno, da smo dokazali nedelovanje sistema. Pri tem nas je najbolj osupnilo, da sta tako vodstvo UKC-ja kot strokovni vrh vedela za nepravilnosti, a se dolga leta ni ukrepalo. Zdi se nam nepojmljivo, da se je neki tak sistem obdržal dolgih sedem let."

Vrh UKC-ja ni hotel na seznam
Po mnenju UKC-ja je poročilo v delu, ki se nanaša na vodstvo ustanove, "neuravnoteženo in je videti, da temelji pretežno na stališčih staršev, sester in sobnih zdravnikov".

Nekdanji direktor Simon Vrhunec se odgovornosti otepa, pravi, da se poročilo ne nanaša nanj, da ga komisija ni nikoli pozvala k razjasnitvam, tedanja strokovna direktorica Brigita Drnovšek Olup prav tako pravi, da ni bila povabljena na razgovor.

"Mi se ne moremo ozirati na te komentarje. Ob prihodu v Ljubljano smo prvi dan dobili seznam ljudi, s katerimi naj opravimo razgovore. Saj nihče ne pričakuje od komisije, da bo tekala po kliničnem centru in iskala ljudi za pogovore, kajne?! Gospod Vrhunec je bil navzoč na našem uvodnem sestanku in na našem zaključnem sestanku. Če bi se hotel izreči ali kaj povedati, glede na to, da je bilo vodstvo z razmerami seznanjeno, bi to lahko storil kadar koli, tako kot tudi vsi drugi. Naj argumentirajo, zakaj se niso pogovarjali, če že tako trdijo," pravi Gregorič.

Po naših zanesljivih informacijah je zdravniška zbornica Vrhunca in Olupovo ter še nekatere druge hotela uvrstiti na seznam ljudi, ki naj jih komisija "zasliši", pa na seznam niso hoteli. Veste kaj o tem?

"To mi ni poznano in se s tem niti ne bi ukvarjali. Kot rečeno, nas so zanimale strokovne napake in pomanjkljivosti."

Kakšen vtis ste dobili med pogovori z zdravniki? So hoteli kriti drug drugega ali so zvračali krivdo na druge?

"Kjer koli obstaja konflikt, se običajno poskuša prevaliti odgovornost na drugega. Tu nisem imel takega občutka. Pri zdravnikih intenzivistih sem začutil frustracijo, da so se nepravilnosti dogajale toliko let, to, da je vodstvo imelo vse podatke, da škriplje v sistemu, pa ni nič ukrenilo. Pri kirurgih pa je bil občutek, da zagovarjajo svoje delo, trdili so, da je sistem dober, da so delali dobro, niso pa imeli dokumentacije, argumentov in objektivnih podatkov, s katerimi bi podkrepili te svoje trditve."

"Štirje primeri so velika smrtnost"
Na novinarski konferenci zdravniške zbornice je bilo mogoče zaznati tudi poskus zavijanja smrti štirih otrok v statistiko, češ če bi obravnavali še 12 primerov, za katere je dokumentacija izginila, če je sploh kdaj bila, bi bile štiri smrti znotraj "norme" statistične umrljivosti.

"Ni stvar samo v statistiki. Znova bom ponovil: nismo preiskovali samo na podlagi številk - dokumentacije primerov. Ugotavljali smo, zakaj se niso spoštovali protokoli, napisane smernice, zakaj ni bilo izobraževanja kirurgov po mednarodnih strokovnih normah, zakaj nihče ni preverjal znanja kirurgov. Vse naše ugotovitve in trditve so argumentirane s podatki iz svetovne literature. Če pa se že gremo statistiko; glede na majhno število operacij otrok s prirojeno srčno okvaro, ki so bile opravljene, pomenijo štirje smrtni primeri veliko smrtnost. Vendar; tudi ena smrt, ki se zgodi zaradi nepravilnega delovanja sistema, je preveč. Kot kardiokirurg sem se tu naslanjal na znanje dveh svetovno znanih otroških kardiokirurgov, ki sta sestavljala komisijo. Ugotovitev je bila, da so bili otroci operirani v nasprotju z mednarodnimi normativi."

Še enega vtisa se nismo mogli znebiti, ko smo poslušali prve uradne odzive na poročilo - kot da gre za običajno smrtnost. So bile to klasične zdravniške napake ali pa je šlo za brezbrižnost in nehumanost?

"Če nekdo zavestno ravna v neskladju z medicinskimi dogmami, če deluje zunaj etično pravih pristopov pri zdravljenju otroka, potem to ne more biti klasična zdravniška napaka."

Kateri primer od štirih umrlih otrok vas je najbolj osupnil? Bi se dalo smrti preprečiti?

"Vsi so me osupnili. Ne morem dojeti, da si je nekdo privoščil zdravljenje daleč od začrtanih smernic, ki bi se jih moral kot zdravnik strogo držati. Ta moralno-etični vidik me je izredno šokiral. Če poleg tega še vsi vedo, da se ne ravna prav, da bi se lahko tako ravnalo, če bi bil program dobro organiziran, in bi bil lahko na koncu izid štirih primerov drugačen; to mora osupniti vsakega zdravnika. Poročilo je jasno. Otroci niso bili pravilno zdravljeni!"

Kako komentirate ravnanje Mišalija, ki je zapustil operacijsko dvorano pred koncem operacije, medtem ko je otrok krvavel na mizi - zato, ker se mu je mudilo na letalo?

"To je moralno-etična grozljivka. Ne najdem besed. In ko je komisija to ugotovila, bi morali organi pregona skočiti. Moralno-etično nedopustno je bilo tudi, da so toliko let vzdrževali tak sistem, po katerem je bil edini kompetentni kirurg na kliniki samo tri dni, preostali del meseca pa v tujini. To je bil prvi podatek, na katerega smo naleteli, in komisija je bila zgrožena. Postaviva vzporednico: pred tremi leti sem v Houstonu popolnoma na novo postavil center za transplantacije srca. Kako bi bilo, če bi bil tam samo tri dni na mesec tam, preostali čas pa bi služboval pač nekje drugje. Koliko časa mislite, da bi me gledali? Najbrž niti minute."

Vas preseneča počasnost pri ukrepanju zoper tiste, ki so afero zakuhali?

"Preseneča? Vam povem, kako bi bilo to v organiziranem svetu. Pri nas v Ameriki, recimo. Prvič, to bi bil škandal vseh škandalov. In drugič, nemudoma, že ob prvih namigih, da nekaj ne poteka po medicinski doktrini, bi se prižgal alarm, tako v zdravniški zbornici kot na policiji."

V strokovni javnosti se vsi med seboj poznate. Kako velik madež je to za zdravnike, ki so očitno ravnali napačno?

"Madež je ogromen in se ga ne da nikoli sprati. Zato si ne morem predstavljati, kako si lahko kaj takega dopusti nekdo, ki je vrhunski zdravnik, kot recimo Mišali. Nikakor ne dvomim o njegovi strokovnosti in operacijskih sposobnostih. Dvomim pa o organizaciji dela. Vodja ekipe ne more zagovarjati stališča, da je dovolj, če je samo tri dni na mesec vodja oddelka. Neverjetno je, da kot mentor v sedmih letih ni izučil dveh zdravnikov in jima pomagal do usposobljenosti za najtežje operacije."

Za strokovno odličnost je potreben premik v glavah
Gregorič upa, da bo poročilo streznilo glave odgovornih in da se bo dokončno ustoličil program po svetovno uveljavljenih pravilih. Meni, da bi v Sloveniji lahko nastal center za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi okvarami, tako vlogo je klinični center že imel, prav napačne poteze dosedanjih vodstev pa so privedle do tega, da je center propadel, ker ni bilo zavesti o enotnem pristopu, pravi.

"Kako to vem? Iz izkušenj teksaške otroške bolnišnice, ki je povezana z ustanovo, v kateri delam. Iz več oddelkov so združili otroške kirurge, anesteziologe, kardiologe ... in postavili na noge sodoben in strokovno odličen center. Vsi so povezani v celoto, spodbuja se pripadnost. S takim pristopom bi bilo to mogoče tudi v Sloveniji. Zakaj bi operirali samo otroke iz Slovenije, če pa bi operacije lahko ponudili regiji. Na Balkanu ni kakovostne otroške kardiokirurgije. Za kakovostno zdravljenje in izobraževanje zdravnikov bi bilo treba opraviti vsaj tristo operacij na leto. Upam, da sta tako država kot stroka uvideli, da so do razmer na otroški srčni kirurgiji pripeljali razdrobljenost, vrtičkarstvo in še kaj drugega. V dobro nadaljnjega delovanja oddelka je treba postaviti prave ljudi na prava mesta. Brez tega in visoko moralno-etičnih standardov ter čuta za pripadnost si bo sistem težko opomogel, da o ugledu ne govorim," sklene Gregorič.

Eugenija Carl, TV Slovenija

Jezna sem - in prav je tako

Počasi prihajam k sebi. Mislim predvsem na fizično stanje. Tisti, ki redno spremljate moje osebne in zasebne izpovedi na tem blogu, veste, da sem letos marsikaj dala skozi: razne peripetije na čustvenem in poslovnem področju, ki jih lahko popolnoma upravičeno imenujem "počasno mučenje", pa tudi na zdravstvenem, ko so se me lotili trdovratni prehladi, alergije, paraziti in hormoni.

Na to so me opozarjali moji kolegi na feng shui izobraževanji, pa prijatelji in partnerji, pa jim nisem čisto verjela - da sem močna, čustveno dokaj stabilna, predvsem pa optimistična in poštena (ok, mislila sem napisati pametna, ampak bi bilo preveč ošabno, haha). Lahko bi vse te negativne dogodke vzela kot nekaj groznega, kot bičanje krute usode, kot ... ah, kaj pa vem kaj. Pa jih nisem. Vzela sem jih kot priložnost za učenje (o sebi in drugih), za izboljšanje (svojega) življenja in preizkušanje meja.

Ne vem, ali zaradi "pomanjkanja" parazitov, progesteronske kreme ali zeolita, ki ga jemljem že nekaj časa, v meni se je aktivirala energija. In, med drugim, sem začela biti jezna. Tako je! Jezna! Ta lastnost je v Sloveniji zelo nezaželena, pa ne vem, zakaj. Ne jezimo se na bližnje, niti na sorodnike, sosede, sodelavce, šefe, politike ... ker se to ne spodobi. Kaj pa si bodo drugi mislili, če jim v jezi zabrusimo kaj neprimernega, mogoče celo resničnega. Ne, to se ne dela. Poleg tega ti naslednjič ne bodo želeli pomagati in narediti usluge.

Ne govorim o kolerični, nekontrolirani jezi, ko iz človeka bruhajo besede, celo žaljivke, ki nikomur ne koristijo. Govorim o tisti jezi, ki se pojavi, ko imaš dovolj (nekaterih) ljudi, dejanj, dogajanj. Ko se razjeziš, ker te motijo krivice, neumnost, pohlep, lenoba, neiskrenost ...

V takšni fazi sem. Začelo se je včeraj, ko sem - vem, neumnica - prebrala nekaj komentarjev o beguncih. Nekdo je lepo povedal: še nikoli se toliko levičarjev ni spremenilo v desničarje. Najprej me je presenetilo, koliko mladih je proti beguncem, potem pa sem se spomnila na generacijo Y (= patološke narcise). Saj ne morejo drugače razmišljati, nikoli jim ni bilo hudo, vedno so bili v centru pozornosti in nikoli jim ni bilo treba ničesar deliti.

Zakaj bi o beguncih razmišljali drugače? In zakaj bodo, takrat ko bodo imeli politično in gospodarsko moč, o starostnikih razmišljali drugače? Nič ne bo z našimi penzijami, moje prognoze so vedno bolj pravilne!

Včeraj mi je tudi nagajal računalnik ... zato sem zgubila del besedila.

Potem sem se razjezila zaradi prijatelja, ki je že vrsto let bolan. Klasična zgodba: zdravniki so mu pred leti (pre)hitro dali antidepresive, sedaj pa ima težave s črevesjem, jetri, zakisanostjo, alergijami, želodcem, nespečnostjo, izčrpanostjo, živčnim sistemom ... Moški v srednjih letih, ko bi moral uživati vsak dan svojega življenja, vegetira. Včeraj sem se pošteno razjezila, pa niti ne vem nad čim ali kom, ampak odločila sem se, da mora ozdraveti.

Pametni bralci bloga bodo takoj rekli, da si mora ozdravitve želeti predvsem on. Se strinjam, vendar tudi mislim, da se ljudje, ki so kronično (kompleksno) bolni, ki so se jim v desetletju ali več nabrale številne zdravstvene težave, ne morejo objektivno odločati. Rabijo roko, potisk v pravo smer, dobrega terapevta, predvsem pa podporo v energijskem in čustvenem smislu.

Za prijatelja bi bilo idealno, če bi lahko šel za 3 tedne v zdravstveni center, kjer bi ga z različnimi podpornimi terapijami najprej okrepili, nato začeli zdraviti in dali smernice za naprej. On pa bi se umiril, dobil pravo pomoč in se naučil, kako naj zdravo živi v vsakdanjem življenju.

Takšnega centra v Sloveniji nimamo, kar je zelo žalostno, saj bi ga zelo, zelo potrebovali. Tako pa zdravniki še naprej pridno pišejo recepte za antidepresive, mladi in vitalni ljudje pa postajajo zombiji.

P.S.
Hmm, kako bodo to količino jeze prenesla moja jetra? Naj začnem kar preventivno jemati naš novi izdelek - grenčico Bitterkraft, ki odlično čisti jetra?

Nedeljska razmišljanja

Kako ste preživeli vikend? Moj je bil zelo "priden". No, pridna sem bila jaz, saj sem veliko pospravljala in sortirala. Kaj čem, (zopet) sem čisto padla pod vpliv retrogradnega Merkurja - tretjič letos. Sedaj njegov vpliv že tako poznam, da se prepuščam toku in izkoriščam to, kar podpira: čiščenje!!!

Malo sem brskala po svojem kitajskem horoskopu in odkrila novo komponento, zakaj je zame to leto tako naporno. In, ker sem na splošno v slabem letu, so retrogradni planeti kot je Merkur še dodatno zoprni. Ampak, sem trmasta in se ne dam. In prilagajam. In učim. Neki ovci in Merkurju pa se že ne bom pustila!!!

Spontano sem se dogovorila za predavanja v trgovini Kalček v novembru in decembru. Od strank in poslušalcev sem namreč dobila namige, da me pogrešajo. Prav zanimive teme sem izbrala. Ko mi iz Kalčka potrdijo termine, jih bom objavila, da si boste rezervirali srede.

Ugodne datume sem seveda izračunala, da ne bo dvoma v mojo strokovnost. Lani sem naredila zanimiv poskus: predavanja sem imela na dneve, ki so bili zame finančno koristni in na nekoristne dneve. Ne da bi karkoli naredila, so bili na finančno ugodne dneve tudi finančni učinki. Včasih pa imam predavanja tudi kar tako, ker mi je energija na tisti dan všeč. In ker si to (energijsko) lahko privoščim.

Na moji pisalni mizi čakajo različni listki s temami za blog. Nisem vam želela začetka tedna zamoriti s člankom o prostati ali o tem, kako zelo so morske ribe onesnažene s težkimi kovinami - tako zelo, da želijo dvigniti mejne vrednosti. Vse to pride v naslednjih dneh, ko bo vaše telo že malo utrujeno in duh voljan za dobre informacije.

Zasebno je bil ta vikend mešanica evforije in žalosti. Tisti slabši del vikenda jemljem kot učenje, ponižno sprejemam nauke, ki mi jih pošilja življenje. So že za kaj dobri. Upam. Ne, prepričana sem!

Ta stol je za vikend bolj sameval. Veliko sem skakala okrog, predvsem pa sortirala in pospravljala. Kakšen božanski občutek je imeti pospravljeno stanovanje in omare!

Ogledala sem si film "Kako smo postali prvaki sveta". Prav zanimivo mi je bilo gledati, kako se je razvijala jugoslovanska košarka, o Titu, udbi, ljubezni ... V eni od scen so pred začetkom tekme peli jugoslovansko himno. Ugotovila sem, da več ne znam celega besedila, samo odlomke. Tolažim se s tem, da sem vedno imela težave z besedilom , že v osnovnošolskem pevskem zboru. Da ga nisem pozabila zaradi starosti :)

Kako pa je z vašim spominom? Kaj vse še znate iz socialističnih časov? Partizanske pesmi, himno, pionirčkovo zaobljubo?