Rojstnega dne mojega kužka Luia ne praznujem, ker ne vem, kdaj je skoten. Tudi dneva, ko je prišel iz zavetišča, ne praznujem. Za naju z Luiem je vsak dan praznik ... Pa tega ne govorim kar tako, res je. Vsak dan znova je veselo (dobesedno in v prenesenem pomenu, hehehe).
No, danes je 4 leta, odkar je ta mali lumpi prišel iz zavetišča. Bilo je prav tako vroče kot danes in prve dni je Lui samo spal. Nič več hrupa, smradu in borbe za hrano. Še kar nekaj časa je trajalo, da sva se naučila govorice eden drugega.
Včasih se vprašam, le kaj mi je bilo, da sem vzela tako kompleksno kompliciranega psa iz zavetišča, s številnimi omejitvami in zdravstvenimi težavami. Nočem jamrati, ampak so dnevi ko bi ga ... no, pa saj to vedo vsi starši, nič posebnega, in mine. Ostane ljubezen v svoji najbolj pristni, brezpogojni obliki.
Po drugi strani pa je Lui nekaj najlepšega kar se mi je zgodilo. Morala sem se naučiti ogromno novih stvari, se dvigati po stopnjah zavesti, da sem mu lahko pomaga in odkrivati kotičke v sebi, ki jih drugače ne bi.
Na četrto obletnico objavljam eno njegovih prvih slik, ko se je še privajal na vrt in rožice. Ko jih je še videl ...
