Vaše polnjenje želodčka v Amsterdamu bo enostavneje, če boste jedli tudi mlečne izdelke in gluten. Jaz jih ne, zato sem morala biti pri iskanju primernih obrokov kar kreativna. Ampak, je šlo. Zanimivo: veliko jedilnih listov je samo v nizozemščini. Na srečo je jezik podoben nemščini, zato mi je uspelo razvozlati posamezne jedi. Detajle o alergenih smo potem razčistili z natakarjem.
Na Nizozemskem ne boste mogli uiti ocvrtemu krompirčku. Ta je sicer prišel iz juga, ampak Nizozemci so ga očitno dobro posvojili, saj skoraj ni obroka, kjer ne bi bil priložen. Opazila sem, da ločijo belgijski in "navaden" ocvrt krompirček. Prvi je debel, drugi tanek; meni so bile bolj všeč debele rezine krompirja, pravilno ocvrte, vedno sveže, hrustljave in okusne.
Trgovina s sadjem in zelenjavo v Haarlemu. V Sloveniji velikokrat trdimo, da so živila v tujini bolj kakovostna. Hmmm ... kaj je s tem mišljeno? Za izgled hrane mogoče to drži, ampak okus sadja in zelenjave z naših vrtov se ne more primerjati s temi nizozemskimi. Že na videz so bili paradižniki, paprika, sadje ... premalo zreli. Lepi, ampak po okusu ... no, ja.
Kitajska restavracija v bližini glavne železniške postaje. Malo mi je žal, ker si je nisem pobliže ogledala, ampak, mudilo se je naprej, v pomorski muzej.
Moj sopotnik je pravkar kupil dve nizozemski specialiteti: Bitterballen (ocvrte mesne kroglice) in Kroket (mesne krokete). V Kitajski četrti (seveda jo ima tudi Ansterdam!) sva našla mesnico, kjer so malico kupovali predvsem domačini. Obe jedi sta bili odlični.
Kitajske restavracije v Kitajski četrti še niso bile odprte, vendar me slike niso prepričale, da bi jih obiskala kasneje. Mogoče jim delam krivico, vendar so slike kričale "Uporabljamo glutamat in veliko drugih ojačevalcev okusa, ki nimajo z avtentično kitajsko kuhinjo nobene zveze!".
Tako iznajdljivi so bili Amsterdamčani pri izrabi prostora.
V Amsterdamu ne vozi samo Uber, ampak tudi Uber Eats!
Privlačna tabla za vrt kavarne pri cerkvi Oude Kerk.
Ali veste, da so palačinke na Nizozemskem zelo priljubljene? Nisem jih poskusila, zaradi alergije na mleko, ampak jih zelo pohvalijo.
Vhod v lokal s palačinkami pa je takšen. Nizozemci so res pragmatičen narod ...
Sladica, fotografirana skozi izložbo: sladki kruhov puding. Vabljivo, a ne? Na splošno so tradicionalne nizozemske jedi zelo težke, kalorične in mastne. Sodobna kulinarika je seveda drugačna in v večini restavracij postrežejo manj kalorične jedi.
Ta restavracija, kjer očitno nudijo predvsem sir, je bila zaprta. Ampak, terasa lokala se mi je zdela tako simpatična!
Sir, ah, sir. Obstajajo trgovine, kjer je vse posvečeno siru. Čisto vse.
Na poti v pomorski muzej sva zavila še v OBA. Ne veste, kaj je OBA? To je glavna amsterdamska knjižnica, ki leži med glavno železniško postajo, centrom NEMO in pomorskim muzejem. Moj vodič je iz zadnjega, sedmega nadstropja, kjer je kavarna in restavracija, obljubljal prelep pogled na mesto.
Takole se je videlo. Moj vodič je super!!!
V samopostrežni restavraciji sva našla dve vrsti tajskih enolončnic. Suhe sestavine so že pripravljene v skledi, ti pa si jih sam preliješ z vročo juho.
Celo pecivo brez mleka so imeli - kokosovo.
Med kosilom je začelo deževati in Amsterdam sva lahko občudovala skozi močno deževje. Na srečo sva bila na suhem. Sicer pa je za Nizozemce značilno, da ne nosijo dežnikov. Po takšnem nalivu so bili mokri, tako po obleki kot po čevljih. Se mi zdi, da so se samo malo otresli in odšli naprej. Dežnike smo očitno nosili samo turisti. Hvala, z veseljem ga nosim in ostanem suha!
Ko si cel dan ogleduješ mesto, kombiniraš, opazuješ, načrtuješ, primerjaš ... se krvni sladkor hitreje zniža. Sama sem se že davno nazaj navadila, da pojem kosilo, takšno konkretno kosilo, ne samo jabolka ali sendviča. Ta slika je nastala pozno popoldne, ko sva omagala v bližini Rembrandtovega muzeja. Neee, ne gre več, potrebujeva odmor.
Naročila sva pivo in krompirček. Oboje je bilo odlično.
"A greva naprej?"
"Pusti me, da do konca spijem najdražjo pivo v svojem življenju."
Manj denarja kot v restavracijah bo stal obrok v t. i. et cafe. To so kavarne, ki strežejo tudi hrano. Ponudba je zelo raznolika in še posebej za kosilo so dobra alternativa. Nizozemci za kosilo ne pojedo veliko, zato je tudi v restavracijah ponudba manjša (imajo celo dve jedilni karti).
Kazen je morala biti: ker nisva šla v Rembrandtov muzej sva plača drago pivo (pol litra 7 EUR - saj ni bilo tako drago ...)
V bližini glavne železniške postaje, na začetku najstarejšega dela Amsterdama, je nekaj gostiln, ki so videti, kot da bi tam bile že dolgo.
Naslednji prispevek pa bo o amsterdamskih kanalih. O, kako so zanimivi!
