V članku sicer pogrešam jasne besede o tem, kako nevarno je živo srebro, ko se vskladišči v telo. Lahko pa preberemo, kakšna ogromna količina živega srebra je že v Tržaškem zalivu in koliko ga dodatno pride vsako leto. Razmislite, torej, ko boste naslednjič jedli "domače" ribe.
Prav tako ne verjamem, da lokalni prebivalci, ki uživajo veliko rib, nimajo v sebi prevelikih količin živega srebra. Da o Idrijcih ne govorimo! Na IJS so uporabili napačno metodo in sicer so iskali samo živo srebro v krvi. Najkasneje po treh tednih, ko ga zaužijemo, se živo srebro vskladišči v tkiva, ker je preveč nevarno, da bi s krvjo krožilo po telesu. "Pravi" testi potekajo tako, da najprej s substancami kot je DMSA mobiliziramo odložene težke kovine v tkivih, potem pa naredimo urinski test. Škoda, namen je bil dober, vendar prizadetim prebivalcem takšni pristop ne bo koristil.
Tukaj je še članek:
Živega srebra je preveč, da bi lahko bili brezbrižni
Mednarodna delavnica vrhunskih strokovnjakov na Morski biološki postaji o pripravi mednarodne konvencije za živo srebro
Boris Šuligoj, 13. Oct, 2010
vir: www.delo.si
Piran - Strokovnjaki Inštituta Jožef Stefan so skupaj z japonskim inštitutom za bolezen Minamato, državno agencijio za raziskovalno dejavnost in Morsko biološko postajo Nacionalnega inštituta za biologijo na sedežu te postaje organizirali mednarodno delavnico o živem srebru.
Kakih 55 vrhunskih strokovnjakov iz 12 držav snuje strokovne podlage za izdajo globalne konvencije o živem srebru, ki jo bo na koncu pripravil Okoljski program Združenih narodov (UNEP), potrdili pa pristojni organi Združenih narodov leta 2013. »Namen delavnice je, da najbolj ugledni in izkušeni raziskovalci identificirajo glavne pomanjkljivosti v zdajšnjem razumevanju, kako reševati probleme kontaminiranih območij, kakšne so razsežnosti onesnaženja, kakšna so tveganja za prebivalstvo in ekosistem, ugotoviti, koliko ta okolja prispevajo v globalni živosrebrni sklad in na kakšen način so možne sanacije, remediacije onesnaženih območij,« je povedala prof.dr. Milena Horvat, vodja odseka za znanost okolja z Inštituta Jožef Stefan.
Problem živega srebra je, da kot ping pong žogica kroži v okolju. Dokler ostane v svoji anorganski obliki, ni nikomur nevaren. Problem pa je, ko spremeni kemijsko obliko in kot metil živo srebro začenja vstopati v življenjske skupine. Najprej vstopi v bakterije, nato v plankton, v ribe, in v vse višje vrste. Največ metil živega srebra imajo morski psi, mečarice, tune, v severnem Jadranu pa tudi take ribe, kot so ugorji, denimo. Idrijca in Soča vsako leto prineseta v Tržaški zaliv 1,5 tone živega srebra, čeprav rudnik ni že vrsto let več aktiven. Vode izpirajo nekdanje rudniške ostanke, saj je rudnik deloval 500 let. Doslej so vode v ta zaliv odložile 35.000 do 40.000 ton živega srebra. Vsaka dejavnost na morskem dnu, ki dviguje sedimente (ribištvo, najrazličnejša dela na dnu, polaganje plinovoda, plinski terminal...) povzroča nevarno mobilizacijo živega srebra, je pojasnila Milena Horvat. Gojišča školjk ali ribogojnice ob izlivu Soče so neprimerne, je ocenila Horvatova, toda po drugi strani so gojene ribe iz Piranskega zaliva še najmanj problematične, saj jih krmijo s hrano, ki nima živega srebra.
»Naredili smo analizo in ugotovili, da celo lokalni prebivalci, ki enkrat ali dvakrat tedensko uživajo ribe, nimajo visokih koncentrcij živega srebra. To zato, ker večinoma uživajo majhne ribe, ki še nimajo veliko tega metil živega srebra. Morskih psov, svežih tun in mečaric ljudje ne jedo ravno pogosto. Tudi ribe iz Soče imajo sicer dvakrat več živega srebra v sebi kot po drugih slovenskih rekah, vendar še zmeraj malo, saj so to vse vnešene ribe, ki živijo premalo časa, da bi koncentriale velike količine človekovemu zdravju nevarne snovi,« je menila Milena Horvat.
Seveda pa se živo srebro nahaja tudi v drugem okolju, ne zgolj v rekah in morju. Tudi v prsti ga je lahko precej in če ljudje v taki prsti pridelujejo zelenjavo, to za njihovo zdravje ni najbolje. Slovenija bi rada po vzoru japonskega centra Minamato v Idriji ustanovila mednarodni center za živo srebro, ki bi ga financirala vlada in UNEP. »Na delavnici bomo sestavili pet poročil, ki jih bomo objavili v pomembnih znanstvenih revijah. Pri tem bomo opozorili, da se ljudje ne smejo obnašati kot noji z glavami v pesku in postavljati plinske terminale na nepravih mestih. Naš cilj je, da bi globalna konvenciaj o živem srebru preprečila takšna nevarna početja ljudi in da bi zastavila akcijski načrt in projekte za organizirano razstrupljanje okolja,« je povedala Milena Horvat.
sreda, 13. oktober 2010
torek, 12. oktober 2010
Življenje: Imate že dovolj politike?
Mogoče še ne veste, toda delo politikov kar dobro spremljam, predvsem na področjih, ki me zanimajo. Na žalost še nimamo ministrstva za feng shui, vendar se bo to hitro spremenilo, ko (če) bom postala predsednica vlade ...
Najbolj pa se mi zdi pomembna močna opozicija. S članki in javnim izražanjem svojih mnenj smo lahko vsi opozicija in gledamo vladajočim politikom pod prste. Kolikokrat se obrnemo vstran, ker želimo imeti svoj mir!
Za radovedne: po političnem prepričanju sem čudna mešanica - podpiram vse ženske, ki so v politiki, potem pa ekologijo in trajnostni razvoj.
Eden bolj glasnih kritikov je Rado Pezdir. Z njim se ne strinjam vedno in povsod, njegova mnenja pa so vredna vsaj razmisleka. Preberite si, kaj je 11.10.2010 napisal za časnik Finance:
Pahorjev fantazijski svet
O sindikatih kot o petem članu koalicije
Vlada Boruta Pahorja že nekaj časa povzroča visoke stroške državljanom te nesrečne republike. Najprej zaradi neuspelih predkriznih, protikriznih, medkriznih (ali kakršenkoli larpurlartizem si že spomnijo) paketov, za katere so predvsem na ministrstvu za finance obljubljali, da prinašajo nekakšne multiplikativne koristi od trošenja davkoplačevalskega denarja, v resnici pa smo videli samo eskalacijo državnega dolga.
Pa seveda zaradi stavk, ki jih ta vlada dobesedno rojeva na dnevni ravni. Zelo preprosto bi bilo reči, da so za vse stavke in celo kamenjanje parlamenta v celoti krivi udeleženci teh orgij neodgovornosti, toda v resnici ni tako. Seveda je upravičeno tudi vprašanje, kdo bo za to divjanje po državi odgovarjal, kdo bo vso nastalo škodo plačal in kdaj bo takega upravljanja države konec.
Shizofrena pričakovanja in bolestne obsesije
Sindikalna agenda je zagotovo le sindikalna, o tem ne more biti nobenega dvoma. To pomeni, da če ste po naključju v panogi, kjer deluje močan sindikat, boste prisiljeni slediti njegovim navdihom, tudi če niste član. Še več, sindikatov tehnično ne zanima ne širša slika ne škoda, ki jo naredijo s svojim zahtevanjem tistega, do česar sami menijo, da so upravičeni (ponekod se najde celo kakšna izjema, ki pa zagotovo ni ZSSS ).
Vzemimo primer - če sindikati javnega sektorja zahtevajo izplačilo načrtovane uskladitve plač, jih ne zanima, ali denar je ali ga ni. Po njihovi definiciji je to obveznost države, in če zaradi stavke povzročijo milijonsko škodo gospodarstvu, tudi to ni njihova težava, ampak težava gospodarstva. Vprašanje je seveda, od kod takšno razmišljanje.
Odgovor najdemo v Pahorjevi vladi, ki je ustvarila nenormalna pričakovanja in z njimi ponudila alibi za najbolj nenormalne zahteve ter dovolila izsiljevanje ne glede na stroške takšnega početja.
Prvič, drugič in tretjič
Prvič, še preden je vlada dobila mandat za upravljanje države, je razglašala, da svobodna pobuda posameznikov na trgu ni vzdržna in da je nujno korigirati rezultate trga z usklajevanjem med vlado in sindikati. S tem je dala sindikatom jasno vedeti, da je cilj preurediti tržni kapitalizem v korporativni kapitalizem, pri čemer so sindikati kot peta stranka koalicije srčno vabljeni v vlado. Povedano drugače, za to vlado ni pomembna gospodarska realnost, ampak vprašanje, kako razdeliti vsak dan manjši kup davkoplačevalskega denarja.
Drugič, vlada je zanikala realnost in je v krizi porabljala davkoplačevalski denar za vse mogoče poskuse oživljanja paradržavnih bank. S tem je jasno pokazala, da javni denar obstaja, samo dogovoriti se je treba, kam se preliva, končni učinki tega pa niso pomembni.
S tem je koalicija dala vedeti, da zanjo ni pomembno, kako se premoženje v gospodarstvu ustvari, ampak kako se prerazdeli, in da peti koalicijski partner, torej sindikati, čeprav imajo možnost odločati skupaj z vlado, ali celo namesto te, na lestvici pomembnosti zaostajajo za državnimi bankami (in verjemite mi, to je velika bolečina sindikatov, saj pri koritu ne morejo biti prvi, čeprav lahko soodločajo).
In tretjič, vlada, predvsem Pahor, deluje po istem obrazcu - najprej z naučenimi piarovskimi kretnjami žuga stavki in kaže neomajnost pri svojih stališčih, sklicuje se na zgodovinski pomen samega sebe, realne omejitve, ki izhajajo iz gospodarstva, in tako naprej. Po nekaj dneh, ko vidi, da se pritisk nanj stopnjuje, pa popusti in v celoti pozabi na svojo aplikativno frazeologijo. Tako je bilo z zdravniki, tako te dni poteka zgodba z nekaterimi sindikati.
Vladna bedarija je sindikalna strategija
Ravno zaradi naštetega je trapasto čuditi se radikalni sindikalni strategiji. Sindikati preprosto vedo, da vprašanje, ali davkoplačevalski denar za njihove plače obstaja ali ne, tej vladi (s svetlo izjemo Irme Pavlinič Krebs) ne pomeni prav nič. Vladna koalicija namreč sprejema takšne "mambodžambo" ideje, kot so nevidni multiplikatorji javne porabe, intervencionizem (spomnite se samo na banke in Slovenske železnice) in kupčkanje, kar pomeni, da je njihov odgovor na realnost le ignoranca.
Zakaj v taki konstelaciji ne bi bilo denarja še za sindikalne zahteve? Če Pahor že v predvolilni kampanji obljublja prerazdelitev bremen, potem postane v takšnih razmerah temeljno sindikalno vprašanje - zakaj ne prerazdelite denarja še na nas, legitimno. In če vlada govori, da javna poraba izboljšuje možnost izhoda iz krize, zakaj potem ne bi sindikati z enako neumnim argumentom trdili, da bo njihova poraba zaradi zvišanja plač iz davkoplačevalskega denarja naredila enako?
Če vi, lahko tudi mi
Še več, če Križaniča tako skrbijo bilance NLB in slovenskih gradbenih podjetij, da v deliriju postavlja vsemogoče čudaške trditve (temu pravi Pahor, da prehitro pove, kaj si misli), nekatere tudi o tem, da so to preveliki sistemi, da bi padli, zakaj potem sindikati ne bi trdili, da so tudi njihove dejavnosti prevelike, da bi padle? Zakaj tega s stavko ne bi celo dokazovali? Če se prvo leto upravljanja države vlada ukvarja s tem, kako bi omogočila univerzalni temeljni dohodek (torej nepovratno subvencijo, povezano s krajem bivanja), zakaj sindikati ne bi zahtevali svojega UTD, nepovezanega z rezultati in kakovostjo opravljenega dela?
In ne nazadnje, če je zelo jasen obrazec, da Pahor popusti po malo bolj vztrajnem pritisku, zakaj tega ne bi izkoristili? Poanta? Vlada je oblikovala pričakovanja in s tem sindikalne strategije prav s svojimi trapastimi koraki in tako odprla pandorino skrinjico nerealnih zahtev. V resnici se vse bolj kaže, da je ustvarjanje takšnih fantazem povsem neodgovorno početje in na meji bolestnega, celo sprevrženega zaznavanja in razumevanja realnosti. Torej ne stvar ekonomije ali politike, temveč psihiatrije.
Kolaps države in normalnosti
Kaj pa se dogaja v realnosti, daleč stran od fantazijskega sveta Boruta Pahorja? Prvič, naj bo jasno, da se sindikat moti, ko trdi, da vlada in z njo država dolgujeta denar - v resnici trdi, da naj bi dolgovali vsi davkoplačevalci. Z mojega stališča, torej stališča davkoplačevalca, sindikatom v javni upravi nič ne dolgujem. Če jim Pahor, potem naj to izplača iz svojega premoženja.
Drugič, če ni, še vojska ne vzame. Zakaj tega vlada ne more razumeti? Kakšna je razlika med čakanjem na 2,5-odstotno, ne pa triodstotno gospodarsko rast? Pri Pahorju, ki v OZN razlaga, da rast BDP ni merilo blaginje, je seveda ni, pri servisiranju dolgov pa je, zato naj pojasni, da bo zaradi takšne odločitve ustrezno počasnejša dinamika servisiranja dolga države. Še huje, če se ozrete po gospodarstvu in če povlečete analogijo, potem se vprašajte, kaj pomeni obveznost, če je podjetje v stečaju.
In da ne bo pomote - ta država je že skoraj insolventna, pred stečajem pa je prejšnji teden svarila evropska komisija, ki nas je, po nekaterih parametrih tveganja, prilepila ob bok Grčiji in Irski. Tretjič, maksima pravne države naj bi bila - če nekaj počneš, počni to z vedenjem, da si odgovoren za svoja dejanja. Torej, če sindikati s stavko povzročijo gospodarsko škodo, naj jo zdaj še plačajo. Blokirane državne meje, prenaročanje bolnikov, pretiran policijski nadzor in podobno povzročajo stroške.
Zakaj naj jih plačamo mi? Svoje stroške bom že poravnal, tistih, ki so posledica razpada ljubezenske zveze med Pahorjem in sindikati, pa, verjemite mi, zagotovo nočem plačevati. Naj račun za vso to godljo poravnajo sindikati in vlada. Če ne zaradi drugega, zato, da jim končno postane jasno, kaj povzročajo s svojim zanikanjem realnosti.
Samo ne na naš račun
Sindikalna in Pahorjeva zgodba je, brutalno resnično, takšna: davkoplačevalci v času krize dobivajo račune za dolgove, ki jih niso povzročili, in to tako, da ob tem nastaja še poslovna škoda, torej so kaznovani dvakrat. Takšna zgodba je bolna, tudi zato, ker to niso naše bitke, ampak so bitke nesposobne vlade in sindikatov, ki ne živijo v realnem svetu. Zato naj jih bijejo sami in za svoj račun!
Rado Pezdir je zaposleni ekonomist.
Najbolj pa se mi zdi pomembna močna opozicija. S članki in javnim izražanjem svojih mnenj smo lahko vsi opozicija in gledamo vladajočim politikom pod prste. Kolikokrat se obrnemo vstran, ker želimo imeti svoj mir!
Za radovedne: po političnem prepričanju sem čudna mešanica - podpiram vse ženske, ki so v politiki, potem pa ekologijo in trajnostni razvoj.
Eden bolj glasnih kritikov je Rado Pezdir. Z njim se ne strinjam vedno in povsod, njegova mnenja pa so vredna vsaj razmisleka. Preberite si, kaj je 11.10.2010 napisal za časnik Finance:
Pahorjev fantazijski svet
O sindikatih kot o petem članu koalicije
Vlada Boruta Pahorja že nekaj časa povzroča visoke stroške državljanom te nesrečne republike. Najprej zaradi neuspelih predkriznih, protikriznih, medkriznih (ali kakršenkoli larpurlartizem si že spomnijo) paketov, za katere so predvsem na ministrstvu za finance obljubljali, da prinašajo nekakšne multiplikativne koristi od trošenja davkoplačevalskega denarja, v resnici pa smo videli samo eskalacijo državnega dolga.
Pa seveda zaradi stavk, ki jih ta vlada dobesedno rojeva na dnevni ravni. Zelo preprosto bi bilo reči, da so za vse stavke in celo kamenjanje parlamenta v celoti krivi udeleženci teh orgij neodgovornosti, toda v resnici ni tako. Seveda je upravičeno tudi vprašanje, kdo bo za to divjanje po državi odgovarjal, kdo bo vso nastalo škodo plačal in kdaj bo takega upravljanja države konec.
Shizofrena pričakovanja in bolestne obsesije
Sindikalna agenda je zagotovo le sindikalna, o tem ne more biti nobenega dvoma. To pomeni, da če ste po naključju v panogi, kjer deluje močan sindikat, boste prisiljeni slediti njegovim navdihom, tudi če niste član. Še več, sindikatov tehnično ne zanima ne širša slika ne škoda, ki jo naredijo s svojim zahtevanjem tistega, do česar sami menijo, da so upravičeni (ponekod se najde celo kakšna izjema, ki pa zagotovo ni ZSSS ).
Vzemimo primer - če sindikati javnega sektorja zahtevajo izplačilo načrtovane uskladitve plač, jih ne zanima, ali denar je ali ga ni. Po njihovi definiciji je to obveznost države, in če zaradi stavke povzročijo milijonsko škodo gospodarstvu, tudi to ni njihova težava, ampak težava gospodarstva. Vprašanje je seveda, od kod takšno razmišljanje.
Odgovor najdemo v Pahorjevi vladi, ki je ustvarila nenormalna pričakovanja in z njimi ponudila alibi za najbolj nenormalne zahteve ter dovolila izsiljevanje ne glede na stroške takšnega početja.
Prvič, drugič in tretjič
Prvič, še preden je vlada dobila mandat za upravljanje države, je razglašala, da svobodna pobuda posameznikov na trgu ni vzdržna in da je nujno korigirati rezultate trga z usklajevanjem med vlado in sindikati. S tem je dala sindikatom jasno vedeti, da je cilj preurediti tržni kapitalizem v korporativni kapitalizem, pri čemer so sindikati kot peta stranka koalicije srčno vabljeni v vlado. Povedano drugače, za to vlado ni pomembna gospodarska realnost, ampak vprašanje, kako razdeliti vsak dan manjši kup davkoplačevalskega denarja.
Drugič, vlada je zanikala realnost in je v krizi porabljala davkoplačevalski denar za vse mogoče poskuse oživljanja paradržavnih bank. S tem je jasno pokazala, da javni denar obstaja, samo dogovoriti se je treba, kam se preliva, končni učinki tega pa niso pomembni.
S tem je koalicija dala vedeti, da zanjo ni pomembno, kako se premoženje v gospodarstvu ustvari, ampak kako se prerazdeli, in da peti koalicijski partner, torej sindikati, čeprav imajo možnost odločati skupaj z vlado, ali celo namesto te, na lestvici pomembnosti zaostajajo za državnimi bankami (in verjemite mi, to je velika bolečina sindikatov, saj pri koritu ne morejo biti prvi, čeprav lahko soodločajo).
In tretjič, vlada, predvsem Pahor, deluje po istem obrazcu - najprej z naučenimi piarovskimi kretnjami žuga stavki in kaže neomajnost pri svojih stališčih, sklicuje se na zgodovinski pomen samega sebe, realne omejitve, ki izhajajo iz gospodarstva, in tako naprej. Po nekaj dneh, ko vidi, da se pritisk nanj stopnjuje, pa popusti in v celoti pozabi na svojo aplikativno frazeologijo. Tako je bilo z zdravniki, tako te dni poteka zgodba z nekaterimi sindikati.
Vladna bedarija je sindikalna strategija
Ravno zaradi naštetega je trapasto čuditi se radikalni sindikalni strategiji. Sindikati preprosto vedo, da vprašanje, ali davkoplačevalski denar za njihove plače obstaja ali ne, tej vladi (s svetlo izjemo Irme Pavlinič Krebs) ne pomeni prav nič. Vladna koalicija namreč sprejema takšne "mambodžambo" ideje, kot so nevidni multiplikatorji javne porabe, intervencionizem (spomnite se samo na banke in Slovenske železnice) in kupčkanje, kar pomeni, da je njihov odgovor na realnost le ignoranca.
Zakaj v taki konstelaciji ne bi bilo denarja še za sindikalne zahteve? Če Pahor že v predvolilni kampanji obljublja prerazdelitev bremen, potem postane v takšnih razmerah temeljno sindikalno vprašanje - zakaj ne prerazdelite denarja še na nas, legitimno. In če vlada govori, da javna poraba izboljšuje možnost izhoda iz krize, zakaj potem ne bi sindikati z enako neumnim argumentom trdili, da bo njihova poraba zaradi zvišanja plač iz davkoplačevalskega denarja naredila enako?
Če vi, lahko tudi mi
Še več, če Križaniča tako skrbijo bilance NLB in slovenskih gradbenih podjetij, da v deliriju postavlja vsemogoče čudaške trditve (temu pravi Pahor, da prehitro pove, kaj si misli), nekatere tudi o tem, da so to preveliki sistemi, da bi padli, zakaj potem sindikati ne bi trdili, da so tudi njihove dejavnosti prevelike, da bi padle? Zakaj tega s stavko ne bi celo dokazovali? Če se prvo leto upravljanja države vlada ukvarja s tem, kako bi omogočila univerzalni temeljni dohodek (torej nepovratno subvencijo, povezano s krajem bivanja), zakaj sindikati ne bi zahtevali svojega UTD, nepovezanega z rezultati in kakovostjo opravljenega dela?
In ne nazadnje, če je zelo jasen obrazec, da Pahor popusti po malo bolj vztrajnem pritisku, zakaj tega ne bi izkoristili? Poanta? Vlada je oblikovala pričakovanja in s tem sindikalne strategije prav s svojimi trapastimi koraki in tako odprla pandorino skrinjico nerealnih zahtev. V resnici se vse bolj kaže, da je ustvarjanje takšnih fantazem povsem neodgovorno početje in na meji bolestnega, celo sprevrženega zaznavanja in razumevanja realnosti. Torej ne stvar ekonomije ali politike, temveč psihiatrije.
Kolaps države in normalnosti
Kaj pa se dogaja v realnosti, daleč stran od fantazijskega sveta Boruta Pahorja? Prvič, naj bo jasno, da se sindikat moti, ko trdi, da vlada in z njo država dolgujeta denar - v resnici trdi, da naj bi dolgovali vsi davkoplačevalci. Z mojega stališča, torej stališča davkoplačevalca, sindikatom v javni upravi nič ne dolgujem. Če jim Pahor, potem naj to izplača iz svojega premoženja.
Drugič, če ni, še vojska ne vzame. Zakaj tega vlada ne more razumeti? Kakšna je razlika med čakanjem na 2,5-odstotno, ne pa triodstotno gospodarsko rast? Pri Pahorju, ki v OZN razlaga, da rast BDP ni merilo blaginje, je seveda ni, pri servisiranju dolgov pa je, zato naj pojasni, da bo zaradi takšne odločitve ustrezno počasnejša dinamika servisiranja dolga države. Še huje, če se ozrete po gospodarstvu in če povlečete analogijo, potem se vprašajte, kaj pomeni obveznost, če je podjetje v stečaju.
In da ne bo pomote - ta država je že skoraj insolventna, pred stečajem pa je prejšnji teden svarila evropska komisija, ki nas je, po nekaterih parametrih tveganja, prilepila ob bok Grčiji in Irski. Tretjič, maksima pravne države naj bi bila - če nekaj počneš, počni to z vedenjem, da si odgovoren za svoja dejanja. Torej, če sindikati s stavko povzročijo gospodarsko škodo, naj jo zdaj še plačajo. Blokirane državne meje, prenaročanje bolnikov, pretiran policijski nadzor in podobno povzročajo stroške.
Zakaj naj jih plačamo mi? Svoje stroške bom že poravnal, tistih, ki so posledica razpada ljubezenske zveze med Pahorjem in sindikati, pa, verjemite mi, zagotovo nočem plačevati. Naj račun za vso to godljo poravnajo sindikati in vlada. Če ne zaradi drugega, zato, da jim končno postane jasno, kaj povzročajo s svojim zanikanjem realnosti.
Samo ne na naš račun
Sindikalna in Pahorjeva zgodba je, brutalno resnično, takšna: davkoplačevalci v času krize dobivajo račune za dolgove, ki jih niso povzročili, in to tako, da ob tem nastaja še poslovna škoda, torej so kaznovani dvakrat. Takšna zgodba je bolna, tudi zato, ker to niso naše bitke, ampak so bitke nesposobne vlade in sindikatov, ki ne živijo v realnem svetu. Zato naj jih bijejo sami in za svoj račun!
Rado Pezdir je zaposleni ekonomist.
Naročite se na:
Objave (Atom)