Ko sem posteljo oz. ležišče postavila pod pisalno mizo, je Daša zelo skeptično opazovala novo pridobitev. Seveda, prvo jo je preverila s smrčkom. Tudi sama sem v trgovini opravila ta test in se prepričala, da postelja ne smrdi po kemikalijah. A ni to čudno, ko kupujemo ležišče zase, pa nič ne prevohamo in že prvo noč spimo na smrdečem jogiju.
Daša se je potem le odločila, da ležišče preizkusi. S prednjim delom trupa se je ulegla na ležišče, zadnje tace in ritka pa sta ostali na tleh. Prav smešna je bila, kot palačinka, ki na pol visi iz ponve. Ampak, dala sem ji mir in pustila, da se počasi spozna z novo pridobitvijo.
Po približno štirih urah je bila postelja v celoti sprejeta. Mislim, da ji je zelo všeč. Zadosti je velika, da se lahko raztegne in hkrati majhna, saj rada spi ob oviri, kot v brlogu. Tudi mehkoba postelje ji ustreza. Zalotila sem jo, da smrček med spanjem potisne med spodnjo blazino in stranico. Še najbolj pa uživa, ker lahko preko stranice vrže glavo ali tace. To je pravo pasje življenje! Včasih me zamika, da bi se ji pridružila. Lastnika sem že spraševala, ali bo tudi meni kupil takšno lepo posteljo.
Vsako jutro Daši posteljo stresem in prezračim, preden jo dam pod pisalno mizo. In vsako jutro me pozorno opazuje - da ne bi njene lepe, nove postelje dala atu kosu. Ki, mimogrede, že brani svoje ozemlje in se teritorialno šopiri, torej pomlad ni več daleč. Bo pa imel problem, v atriju se trenutno smukata kar dve samički ...
P.S.
Z naslovom pa sem vas kar malo potegnila za nos, priznajte. Ste mislili, da bom pisala o zadregah v svoji novi postelji. No, postelja je še kar nova, pa tudi zadrege so, ampak teh ne bom delila z vami. Pa čeprav sem 6. 3. praznovala SEDMO obletnico pisanja bloga. Ne, tudi po sedmih letih še nismo tako intimni ...
