Velikonočni prazniki - za telo in dušo

Lepe velikonočne praznike vam želim. Izkoristite te dni tudi za druženje, razmišljanje, počitek ... Vem, da boste pojedli preveč svinjine in jajc, zato bom naslednji teden objavila nekaj nasvetov za čiščenje jeter (hahaha).

V naravi so se že začeli prebujati spomladanski sokovi. Kako lepo je opazovati pripravljenost narave, da se vsako leto, brez izgovorov in zadržkov, ponovno prebudi. Smo tudi ljudje takšni? Ali nenehno iščemo izgovore in ovire, da nekaj ne začnemo in nekaj ne počnemo?

Vetroven sprehod na Ljubljanski grad

O dramatičnem vremenskem dogajanju danes nisem ničesar vedela, dokler nisem odprla facebooka. Bila sem namreč na seminarju, odrezana od realnega sveta. Ko sem ob pol petih prišla domov, sem se takoj usedla na kolo, se odpeljala v mesto in šla peš na Ljubljanski grad. Veter mi je nagajal že na kolesu, na nekaterih mestih sem morala pošteno pritiskati na pedale, drugače bi ostala na mestu.

Tudi po potki na grad nas je pošteno prepihalo. Ampak, se je splačalo. Krasen razgled vse do Alp, čisto in jasno nebo z nekaj zanimivimi oblački. Seveda sem doma pozabila fotoaparat, ampak pametni telefon je izpolnil svojo funkcijo. Ni kaj, pomlad prihaja!

Vse je relativno - tudi pri pedikuri

Že nekaj časa sem gledala svoje nogice in ugotavljala, da bo treba na pedikuro. Stopala so moja šibka točka - zaradi šibkega lesa in pretežke zemlje (govorim seveda o elementih iz tradicionalne kitajske medicine). Ko grem na potovanje ali izlet, si najprej izberem obuvalo, zgornjo garderobo pa prilagodim čevljem. Res ni bolj tečne osebe kot jaz, ko me tiščijo ali ožulijo čevlji, zato se s takšnim načinom oblačenja v bistvu žrtvujem, da drugi ne trpijo (hahaha).

Vedno, ko pridem na pedikuro, se čudijo nad mojim stokanjem glede stopal. "Saj nimate nič za delati!" mi skoraj očitajoče odgovorijo pedikerke.

Tudi tokrat je bilo tako. Bila sem namreč na medicinski pedikuri, kamor očitno hodijo tisti z velikimi težavami. Moje nogice so v primerjavi z njihovimi lepe, zdrave, za vzgled, seksi, za poslikati ... Ja, točno te komplimente sem celo uro prejemala, medtem ko sem "trpela" na stolu. rečem vam, bilo je božansko. Kot takrat, ko ti moški reče: "Ti pa res nimaš celulita."

Nauk zgodbe je takšen: pomembno je, s kom se primerjaš. Če se primerjaš s slabšimi od sebe, boš vedno najboljši. Ampak, mene to ne zadovolji. Nikakor in nikoli.

Kakšen odnos pa imate vi do svojih stopal?