Ah, običajna zgodba v malih podjetjih, kjer morajo vsi delati (skoraj) vse.
Zdaj pa nazaj v Pariz. Rada bi vam s slikami predstavila, kako pomembna je Francozom hrana. To ni obsesija (k temu so nagnjeni Japonci), ampak nekaj povsem samoumevnega, kot pri nas ljubljanska megla in dolenjski cviček.
V Parizu boste našli ogromno restavracij, gostiln, bistrojev in bifejev. Za prehrano turistov so najugodnejši bistroji, kjer imajo manjšo ponudbo jedi in prigrizkov, ter dnevne menije, ki se cenovno najbolj splačajo. Ponekod imajo celo jedilne liste v angleščini, v večini primerov pa samo v francoščini, zato se vam bo osnovno znanje jezika zelo obrestovalo.
Vsaka četrt ima najmanj eno tržnico, ki zelo spominja na ljubljansko, samo večji poudarek je na francoskih delikatesah. Midva v hotelu nisva imela zajtrka, ker so zahtevali nesramnih 18 EUR na osebo na dan. Nisva obžalovala, saj je bilo v okolici hotela dovolj pekarn in bistrojev za spodoben zajtrk.
Značilen prizor za Pariz, še posebej čez vikend: mizice in stoli na prostem, zadovoljni in sproščeni ljudje, nobene naglice in stresa.
Seveda ni šlo brez čebulne juhe. Zelo različni recepti krožijo po kuhinjah; sicer pa je podobno tudi z našo govejo juho, da ima vsak kuhar svoj recept. Če nisi zelo lačen, je porcija čebulne juhe dovolj velika.
V dveh bistojih sva dobila čebulno juho brez sira, v tretjem pa, po najini oceni, z najmanj 200 g sira. Kar naporno je bilo najti juho pod takšno goro sira ...
Za ljubitelje sira, še posebej "smrdečega", je Francija obljubljena dežela. Moj nos se je pri prodajalni sirov vedno obrnil vstran in iskal kaj bolj dišečega.
Tudi ponudba v ribarnicah je bila ogromna: izredno veliko morskih sadežev in školjk, da o ribah ne govorimo.
Ste vedeli, da so Parižani nori na čokolado? Jaz nisem, zato so me številni čokoladni butiki zelo presenetili. Tudi iz sladoleda so doktorirali in v Parizu sem pojedla tri izredno dobre kepice sladoleda.
Še eden od priznanih čokoladnih butikov.
Ah, pekarne! V njih dobiš seveda najboljše francoske rogljičke in bagete, pa tudi pecivo je slastno. V tej pekarni sem kupila izredno dober sendvič, ki me bo vedno spominjal na Pariz.
Trgovina samo z gosjimi izdelki. Kaj vse ne delajo iz teh živali! Boljše, da ne veste.
Prizor s klasične pariške tržnice. Zelo težko je bilo oceniti, kaj je pristno "kmečko" in kaj prihaja iz plantaž.
V bližni tržnice je seveda najmanj pet takšnih kafičev, kjer si lahko odpočiješ od napornega nakupovanja (ali gledanja). Prijetno me je presenetil zeleni čaj, ki ga Parižani radi pijejo aromatiziranega z meto. Priporočam!
Po zakonu morajo biti jedilni listi obešeni zunaj, tako da si lahko gostje že prej ogledajo ponudbo in ni neprijetnih presenečenj glede cen.
Vsi natakarji niso tako dobro razpoloženi kot tale na fotografiji. Pregovorno vzvišeni so starejši natakarjih v bistrojih in restavracijah, ki so namenjeni predvsem turistom. Poiščite drug lokal, kjer vam bodo mlajši natakarji svetovali celo v angleščini.
Hmmm, kako so dišale melone ...
Za zapolniti želodček so idealne palačinke. Izvirne francoske so nareje iz ajdove moke in so najokusnejše s slanim nadevom. Lahko jih dobite v skoraj vsakem lokali, pa tudi na tržnicah. Tale na sliki je bila namenjena meni in seveda polnjena s koščki čokolade (ne, Nutele pa v Parizu res ne bomo jedli).
Na še tako skromni stojnici boste lahko kupili najmanj štiri vrste piščancev. Dobite lahko surove, pa tudi pečene. Na žalost najina francoščina ni zadoščala za podrobnejšo analizo kakovosti piščančjega mesa.
Bagete - baje so francoske najboljše zaradi kakovosti moke. Jih pa Francozi izredno veliko kupujejo, tako da se že sprašuješ, kaj z njimi počnejo.
Raki na sto in en način
Ja, tudi pri krompirju je bila ponudba zelo bogata. Najboljša za cvrenje je rdeča sorta, sva slišala. Glede na kakovost ocvrtega krompirčka, ki sva ga jedla, bo že držalo.
Seveda so na tržnici tudi stojnice z bio zelenjavo in sadjem
Zaradi znižanja DDV-ja so se pocenile nekatere jedi in pijača v lokalih. Super, se strinjamo, hvala predsednik Sarkozy.
Pozor, lokal je za turiste, pojdi drugam!
V nedeljo sva z velikim zanimanjem opazovala, kako se na obrežju Sene (seveda je vse zabetonirano) zbirajo piknika željni Francozi. Nekateri so hrano prinesli od doma, drugi so šli v delikatero in si nakupili dobrot. Seveda niso pozabili na flašo ali dve rdečega vina. In na bagete.
V nedeljo je v Parizu odprtih veliko (manjših) trgovin in lokalov. Tudi tržnice, sva presenečeno ugotovila, so najbolj obiskane ravno v nedeljo. Ne, v nedeljo ne boste lačni in vam ne bo dolgčas.
