Danes je zimski solsticij, dan je najkrajši in noč najdaljša. V feng shuiju bi rekli, da je danes najbolj yin dan. Od jutri pa se bo yang energija vedno bolj krepila, do poletnega solsticija. December bi zato moral biti čas, ko se umirimo, gremo vase, veliko počivamo.
Realnost pa je zelo drugačna. Zelo vesela sem in ponosna nase, da sem lahko letošnji december preživela mirno in še ostanek bo takšen. Kot je cikel v naravi. Uživam.
Včeraj, dve uri preden je začelo deževati, sem se s fotoaparatom sprehodila po vrtu. Vedela sem, da bo podoba vrta po večdnevnem dežju in nizkih temperaturah drugačna. Slabša. Nekatere rožice se bodo dokončno poslovile, nekatere pa bodo ostale do prve slane ali celo čez zimo. Takšen je naravni ciklus.
Vabljeni na sprehod po vrtu ... Zanimivo je, da so poškodbe na travi nastale zaradi gnojila (suha mesta), ki sem ga potresla preveč na gosto in prehitro po košnji. Ampak, moja ne-angleška travica si bo hitro opomogla.
Zanimiv okrasni element to sezono sta bila dva plastična stola, ki sem ju uporabljala tudi za sedenje. Ko me niso pikali komarji ... Prestavljala sem ju po vrtu in tako dobila vsak teden nove kombinacije.
Rojstnega dne mojega kužka Luia ne praznujem, ker ne vem, kdaj je skoten. Tudi dneva, ko je prišel iz zavetišča, ne praznujem. Za naju z Luiem je vsak dan praznik ... Pa tega ne govorim kar tako, res je. Vsak dan znova je veselo (dobesedno in v prenesenem pomenu, hehehe).
No, danes je 4 leta, odkar je ta mali lumpi prišel iz zavetišča. Bilo je prav tako vroče kot danes in prve dni je Lui samo spal. Nič več hrupa, smradu in borbe za hrano. Še kar nekaj časa je trajalo, da sva se naučila govorice eden drugega.
Včasih se vprašam, le kaj mi je bilo, da sem vzela tako kompleksno kompliciranega psa iz zavetišča, s številnimi omejitvami in zdravstvenimi težavami. Nočem jamrati, ampak so dnevi ko bi ga ... no, pa saj to vedo vsi starši, nič posebnega, in mine. Ostane ljubezen v svoji najbolj pristni, brezpogojni obliki.
Po drugi strani pa je Lui nekaj najlepšega kar se mi je zgodilo. Morala sem se naučiti ogromno novih stvari, se dvigati po stopnjah zavesti, da sem mu lahko pomaga in odkrivati kotičke v sebi, ki jih drugače ne bi.
Na četrto obletnico objavljam eno njegovih prvih slik, ko se je še privajal na vrt in rožice. Ko jih je še videl ...
Kako lepe izkušnje nam prinaša življenje. Ko sem našla približno teden dni starega vrabčka, si nisem predstavljala, kaj me čaka. Upam, da sem mu res pomagala in da sedaj uživa nekje na Koroškem, v naravi. Ko najdemo vrabčka, se moramo zavedati, da živijo v jati in da so zelo samosvoji.
24.6.
Čarli je danes odšel v zavetišče za prostoživeče živali. Tam mu bo sigurno boljše, predvsem pa se bo hitreje naučil vseh veščin, ki jih potrebuje za življenja. Adijo, Čarli ...
22.6.
Tiho, otrok spi. Najedel se je, zdaj pa počiva.
Suhi kruh ni več dovolj, sedaj je Čarli odkril rozine. Jedel je že maline in češnje. Pravi gurman.
Kot sem že napisala, je veliki pogumen Čarli samo nekaj ur prebil na vrtu, potem pa prišel cmifkat na teraso (sedel je na robu moje najljubše rožice - abutilona). "Mama" ga je vzela v naročje, potolažila, 2 x nahranila, potem pa je spal do sedmih zjutraj.
Zdaj ima fobijo pred vrtom in počasi ga privajam na naravo. Resno! Bi pa lumpi letal po hiši ... Zaenkrat ima težave tako s kremplji (nima še veliko moči za držanje) in letenjem. Nič, vaja dela mojstra. Čarli najraje pristane na moji rami, potem pa me kljuva (misli, da so moje pigmentne pike zrna) in se razjezim. Res je lumpi na kvadrat.
Na dnu kletke kljuva semena in mlete posušene črve, dobiva še vedno tekočo hrano za mlade ptiče. Mislim, da še ne zna piti iz skledice, ampak delava na tem. Najraje pa sedi na kosu kruha, ki sem mu ga dala v kletko, in kljuva.
Mali blefer bo še nekaj časa v oskrbi. Tudi prav.
P.S.
Čarli je na posodo dobil veliko, luksuzno zlato kletko za kanarčke, z vsemi pripomočki. Ne mara je. Zato domuje v plastično nosilki, notri sta dve palici iz ledinskega gozda in iz dveh brisač sem mu naredila gnezdo za spanje. Kot vedno v življenju, je pomemben predvsem občutek domačnosti in ne luksuz.
20.6.
Posodobitev: Čarli se je odločil, da še ni tako velik, da bi noč preživel zunaj. Našla sem ga na terasi in z veseljem je splezal k meni, pojedel tekočo hrano, se pocartal in šel spat. Postelja iz starih brisač je tudi dobra ... Evo, kaj bo jutri, pa ne vem. 😍😍😍
Čarli je poletel. Priznam, zelo sem presenečena, ker je želel v naravo že danes. Moj plan je bil, da se posloviva v petek, ali soboto. Ampak, Čarli je pokazal svojo neverjetno življenjsko moč in se pred eno uro odločil, da gre.
Moj načrt socializacije je bil takšen, da bi ga cel teden dajala v kletki na vrt, drugim vrabcem dajala hrano, da bi se počasi spoznali in povezali.
Ampak, Čarli je postajal vedno bolj nemogoč. Na vsak način je želel iz kletke, letel proti oknu, grizel in pikal me je, ko sem ga vzela v roke, kričal. Bila sem mu odveč. Ko je bil dopoldan v kletki, na vrtu, je že komuniciral z drugimi vrabci. Med njimi je sigurno njegova mamica in sorodniki. Gnezdo s sorojenci, kjer je padel ven, je bilo že prazno.
Zdaj je na vrtu, v bližnjem grmu je vrabec (mama?), ki mu daje navodila. Čarli je najprej bil na tleh, na kamnu poleg posode s hrano, sedaj pa je poletel na kad, kjer je posajen ambrovec. Tam bo bolj varen.
Pa ravno danes, ko je tako vetrovno je hotel Čarli na svobodo. Adijo, dragi ptiček in dočakaj vsaj povprečnih vrabčjih 17 mesecev.
Materinski nagon (eee ... radovednost) mi ni dal miru in sem šla pogledat, kje je Čarli. Iskala sem ga med rožami, ampak že sedi na drevesu, z njim pa sta dva vrabčka. Ponosna do neba.
19.6.
V "maminem" naročju se najlepše spi. Veliki kuža Lui pa počiva že samostojno. Po tem, ko sva se 10 minut intenzivno cartala. Intenzivno.
18.6.
S Čarlijem preizkušava nove kuhinjske tehnike ... Jaz moram kuhati, on bi se rad nosil po rokah, pa sva našla kompromis. V žepu predpasnika. Za kakšnih 5 minut, se mi zdi.
Kje se Čarli najraje carta? Na mojem ramenu, tik ob vratu.
18. 6. zjutraj
Vrabec Čarli (ona) postaja vedno bolj razvajen. Najraje se nosi v moji dlani, dan pa se začne s sedenjem na balkonu. On opazuje ptiče, jaz pijem kavo.
15. 6.
Tiho, živalice spijo ... Ni pospravljeno, ker smo na dopustu.
13. 6.
Takšno imamo pri nas. Cartanje v troje. Ptič je vrabec, verjetno ona. Čarli je seveda šel z nama na dopust. Na vikend v naravi.
Beseda Murgle marsikomu ni všeč, jaz pa jo rada uporabljam, saj v tem naselju delamo že več kot 17 let. Naselje se spreminja, po moje na slabše. Novi prišleki odstranijo drevesa in grmovje, položijo travno rušo, namontirajo klimatsko napravo in jih nikoli ni doma, ker delajo, so na potovanju ali vikendu.
S fotoaparatom sem se sprehodila po naselju, samo starem delu in iskala spomladanske motive. Ugotovila sem, da jih najdem predvsem okrog hiš, kjer živijo "murgelski domorodci". Pri novih hišah bi lahko fotografirala sterilno travo in ciprese. Žalostno.
Sprehod po Murglah je odlična priložnost za učenje: kako bodo videti rastline v zreli starosti, kako se jih ne obrezuje, katere rasejo tudi na soncu, čeprav v knjigah piše, da ne. Zelo lepo urejenih vrtov je malo, so samo posamezni delčki. Škoda.
