V razmislek o minulem letu

Med obilico nezaželene pošte in prostovoljno klikanih strani (na facebook-u) se občasno najdejo zelo dobri prispevki. Nemškega trenerja in avtorja Veit Lindau-a sem opazila šele pred kratkim. Občudujem ga v poslovnem smislu, saj je, skupaj s številno ekipo, uspel iz sebe narediti dobro poslovno znamko. No, konkurence ima v Nemčiji kar nekaj, zato je prav, da se je tega lotil profesionalno.

Ni mi pa čisto všeč način kako piše in govori, motijo me tisti rahlo marketinški, pokroviteljski toni. Verjetno sem tudi jaz (kdaj pa kdaj) takšna. Ampak, kot podjetnica ga razumem in občudujem celoten koncept. Ah, še to: Veit je rojen istega leta kot jaz ... pravi petelin, a ne?

Nemški trener, govorec, avtor Veit Lindau

V teh dneh pa je objavil besedilo, ki mi je izredno všeč. Tako zelo, da sem ga celo prevedla (poskušala sem čim bolj ohraniti Veitov stil pisanja):

"Ne vem, kako gre tebi na koncu leta. Moji dnevi minevajo tako hitro in vsak dan se zgodi tako veliko. Teden je hitro mimo. Tudi mesec. Obstaja nevarnost, da bo šlo tako naprej, naprej, naprej ...

Zato zelo cenim dneve ob prehodu v novo leto. Izkoristim jih kot možnost, da se res izklopim in postavim nekaj esencialnih vprašanj:

• Kakšno leto je za mano?
• Koliko ur sem bil resnično prisoten?
• Sem živel 365 dni v sozvočju s svojimi pravimi vrednotami?
• Kaj je nastalo iz pomembnih zaobljub, ki sem jih za Silvester 2015 napisal v svoj dnevnik?
• Bi leto preživel drugače, če bi vedel, da je moje zadnje leto na Zemlji?

Mogoče je to zaradi staranja. Opažam, da sem do sebe blažji in hkrati strožji. Hitreje si oprostim napake. Bolj sem pomirjen s svojimi človeškimi čudaštvi in nevrozami. Ampak hkrati se ne želim več goljufati. Ne želim se prepričevati, da bo že vse v redu, če to ni res. Na diskrepanco (razlika, neskladje) o tem, kaj  vem in kako v resnici živim, želim gledati pošteno in brez olepšav.

Smo mojstri v varanju samega sebe. V psihologiji govorijo o t.i. Mind-Behavior-Gap. O razkoraku med tem, kakšni želimo biti in med tem, kako se resnično obnašamo. Večji je razkorak, manjše je naše samospoštovanje. Tudi, če ga ne želimo zaznati in ga celo s prisilo odklanjamo (z delom, sanjarjenjem, mediji, drogami ...) ... razkorak je tam in globoko v sebi se ga vedno zavedamo."

Kot pravi Veit - v teh dneh potrebujemo odklop, da naredimo inventuro za nazaj in načrt za leto 2016: kako zmanjšati razkorak med tem, kaj si želimo in med tem, kakšni smo v realnosti.