Ponižen predklon pred usodo

Ne vem, ali se je samo mene prijela spomladanska utrujenost, saj so vsi okrog mene (in s tem mislim na širni splet - vsaj po objavah sodeč, hahaha) hiperaktivni. Močno sumim, da je moje telo še vedno polno zaposleno z uničevanjem virusom, ki jih z bioresonančno terapevtko že nekaj mesecev obdelujeva. Po terapiji se počutim, kot da bi se v telesu ves čas nekaj dogajalo. Saj se res! Vsi ti procesi me upočasnjujejo, obremenjujejo in delajo rahlo tečno.

Saj ste že slišali, da ne moremo biti srečni, če ne znamo biti hvaležni. Popolnoma se strinjam, hkrati pa sem zelo vesela, da znam biti hvaležna. To v praksi pomeni, da znam opaziti drobne stvari okrog sebe, ki me osrečujejo in ki jih ne jemljem za samoumevne.

Okrog mene je tudi veliko ljudi, ki ne znajo biti hvaležni. Zato, ker je za hvaležnost potrebna še ena lastnost: ponižnost. No, to pa je zelo težko, saj nas ego velikokrat preglasi.

Recept za srečo je torej takšen:

Priznam, nikoli nisem čisto verjela, da dobiš od usode samo takšne naloge, kot jih v tistem trenutku zmoreš. Vedno se mi je zdelo, da usoda včasih pretirava in ne zna oceniti, kaj zmorem in kaj ne.

Že nekaj časa pa, kot svetovalka za feng shui, dobivam izredno zanimive projekte. Takšne, ki so velik izziv in jih še pred nekaj leti ne bi zmogla dobro opraviti. Ko delam analizo, prav čutim, kako se poredne energije pri projektih izmikajo, me izzivajo in nagajajo. Cilj vsake feng shui analize je namreč ta, da ugotoviš, kaj so resnični, pravi problemi - ki niso nujno tisti, ki jih občutijo stranke.

Na ta lep nedeljski dan lahko torej z vso suverenostjo rečem, da sem srečna. Da sem hvaležna za življenje, ki ga živim in da se lahko globoko, ponižno priklonim pred usodo - ne nazadnje tudi hodim na treninge zato, da imam gibljive kosti ... hahaha ...