Kosji mladički pri Heleni 2

Od soimenjakinje Helene sem prejšnji teden dobila pismo:

"Vroča novica!

To vam pa res moram sporočit :-)
Naši kosovki se letos hudo mudi! Imamo že dve jajčki!!

Kako pa kaj vaši kosi?"

Si predstavljate to predrznost in pritiske? (haha) Spraševala me je, ali je "moj" ata kos že poskrbel za seks! Ne, ni še.

V dokaz, kakšen mačo je "njen" ata kos, mi je poslala še fotografije in zgodbico - sicer od lanskega leta, ampak 5 zdravih mladičkov ni kar tako! Težko sem požrla to bahavost, ampak, ker sem ljubiteljica živali in verjamem, da tudi vi, objavljam fotozgodbo v celoti.

"Moj" ata kos pa v hrano in rozine že dobiva prehranska dopolnila, da bo čim hitreje šel v akcijo in ubranil murgelsko čast.

Tukaj je Helenina zgodba o njenih kosjih mladičkih:

Kratka varianta:

Vedno so se izvalili vsi ptički.

Dolga varianta (berite samo, če hočete):

Odkar so podrli smreko, ki je rasla ob bloku, imamo že kar lepo "kosjo zgodovino".

So si "rekli" kosi, če ni smreke, bo pa balkon, saj tu je še  eden, ki ni zastekljen :)
In tako se je začelo. Na lesenem okvirju sta hotela "graditi" gnezdo. Pri nas je zelo vetrovno in bi jima vse odpihnilo, še preden bi nastalo gnezdo.
Poiskala sem pleteno košaro in podstavek. (Montažo na steno sem prepustila možu, naj še on malo dela... ) V košaro sem poleg njunega dala še malo  svojega "gradbenega" materiala (volnene niti). Kosa sta sprejela ponujeno in tako se je pričela "kosja  produkcija" :)

Prvič sta pričela gnezdit leta 2012. Vsako leto dve rundi po štiri ali pet jajc.  Leta 2014, gnezdo prazno. Vsako leto se sproti sprašujem, bodo letos gnezdili? Lani, ko jih ob pričakovanem času spet ni bilo blizu, sem gnezdo vrgla v smeti. Košaro s podstavkom pa odstranila s stene. V luknje od vijakov pa zabila lesene čepke, da se v steno ne bi naselile kdo ve kakšne žuželke, ki po možnosti celo pikajo. In? Glej ga zlomka, ni minilo par dni, ko sta prifrčala, bilo je sredi maja, vsa razburjena in pričela z "gradnjo" gnezda. Seveda zopet na lesenem okvirju, kjer bi jima veter vse odpihnil. Hitro sem vzela lestev in pričela z montažo stojala in košare. Leseni čepki so mi dali vetra, potrebno je bilo vrtanje. Pa takooo se je mudilo. Komaj je bila košara na steni  jo je kosovka že okupirala. Nisem je videla,  ko sem dodala  še malo suhe trave. No, obe sva se krepko prestrašili :)

Tako smo imeli lani štiri mladičke. Na žalost, tisti iz nazadnje izvaljeneca jajca vedno potegne ta kratko. Ostali so že krepki in se jim mudi na prvi polet, ta zadnji revček pa se še muči in mu nikakor ne gre. Ne vem zakaj sem jim vedno tako mudi iz varnega zavetja

Mislim, da se vsi strinjamo, da so kosji mladički izredno simpatični in dokaz, kako čudežna je narava. Helena, hvala za slike in zgodbo.