Jezna sem - in prav je tako

Počasi prihajam k sebi. Mislim predvsem na fizično stanje. Tisti, ki redno spremljate moje osebne in zasebne izpovedi na tem blogu, veste, da sem letos marsikaj dala skozi: razne peripetije na čustvenem in poslovnem področju, ki jih lahko popolnoma upravičeno imenujem "počasno mučenje", pa tudi na zdravstvenem, ko so se me lotili trdovratni prehladi, alergije, paraziti in hormoni.

Na to so me opozarjali moji kolegi na feng shui izobraževanji, pa prijatelji in partnerji, pa jim nisem čisto verjela - da sem močna, čustveno dokaj stabilna, predvsem pa optimistična in poštena (ok, mislila sem napisati pametna, ampak bi bilo preveč ošabno, haha). Lahko bi vse te negativne dogodke vzela kot nekaj groznega, kot bičanje krute usode, kot ... ah, kaj pa vem kaj. Pa jih nisem. Vzela sem jih kot priložnost za učenje (o sebi in drugih), za izboljšanje (svojega) življenja in preizkušanje meja.

Ne vem, ali zaradi "pomanjkanja" parazitov, progesteronske kreme ali zeolita, ki ga jemljem že nekaj časa, v meni se je aktivirala energija. In, med drugim, sem začela biti jezna. Tako je! Jezna! Ta lastnost je v Sloveniji zelo nezaželena, pa ne vem, zakaj. Ne jezimo se na bližnje, niti na sorodnike, sosede, sodelavce, šefe, politike ... ker se to ne spodobi. Kaj pa si bodo drugi mislili, če jim v jezi zabrusimo kaj neprimernega, mogoče celo resničnega. Ne, to se ne dela. Poleg tega ti naslednjič ne bodo želeli pomagati in narediti usluge.

Ne govorim o kolerični, nekontrolirani jezi, ko iz človeka bruhajo besede, celo žaljivke, ki nikomur ne koristijo. Govorim o tisti jezi, ki se pojavi, ko imaš dovolj (nekaterih) ljudi, dejanj, dogajanj. Ko se razjeziš, ker te motijo krivice, neumnost, pohlep, lenoba, neiskrenost ...

V takšni fazi sem. Začelo se je včeraj, ko sem - vem, neumnica - prebrala nekaj komentarjev o beguncih. Nekdo je lepo povedal: še nikoli se toliko levičarjev ni spremenilo v desničarje. Najprej me je presenetilo, koliko mladih je proti beguncem, potem pa sem se spomnila na generacijo Y (= patološke narcise). Saj ne morejo drugače razmišljati, nikoli jim ni bilo hudo, vedno so bili v centru pozornosti in nikoli jim ni bilo treba ničesar deliti.

Zakaj bi o beguncih razmišljali drugače? In zakaj bodo, takrat ko bodo imeli politično in gospodarsko moč, o starostnikih razmišljali drugače? Nič ne bo z našimi penzijami, moje prognoze so vedno bolj pravilne!

Včeraj mi je tudi nagajal računalnik ... zato sem zgubila del besedila.

Potem sem se razjezila zaradi prijatelja, ki je že vrsto let bolan. Klasična zgodba: zdravniki so mu pred leti (pre)hitro dali antidepresive, sedaj pa ima težave s črevesjem, jetri, zakisanostjo, alergijami, želodcem, nespečnostjo, izčrpanostjo, živčnim sistemom ... Moški v srednjih letih, ko bi moral uživati vsak dan svojega življenja, vegetira. Včeraj sem se pošteno razjezila, pa niti ne vem nad čim ali kom, ampak odločila sem se, da mora ozdraveti.

Pametni bralci bloga bodo takoj rekli, da si mora ozdravitve želeti predvsem on. Se strinjam, vendar tudi mislim, da se ljudje, ki so kronično (kompleksno) bolni, ki so se jim v desetletju ali več nabrale številne zdravstvene težave, ne morejo objektivno odločati. Rabijo roko, potisk v pravo smer, dobrega terapevta, predvsem pa podporo v energijskem in čustvenem smislu.

Za prijatelja bi bilo idealno, če bi lahko šel za 3 tedne v zdravstveni center, kjer bi ga z različnimi podpornimi terapijami najprej okrepili, nato začeli zdraviti in dali smernice za naprej. On pa bi se umiril, dobil pravo pomoč in se naučil, kako naj zdravo živi v vsakdanjem življenju.

Takšnega centra v Sloveniji nimamo, kar je zelo žalostno, saj bi ga zelo, zelo potrebovali. Tako pa zdravniki še naprej pridno pišejo recepte za antidepresive, mladi in vitalni ljudje pa postajajo zombiji.

P.S.
Hmm, kako bodo to količino jeze prenesla moja jetra? Naj začnem kar preventivno jemati naš novi izdelek - grenčico Bitterkraft, ki odlično čisti jetra?