Daša in Helena na morju

S psičko Dašo, ki jo občasno pazim, sva se v ponedeljek odpeljali na Obalo. Lahko je sedala poleg mene, na sprednjem sedežu. Ta pozicija ji je zelo všeč, saj je tako bližje - zračnikom. Če še ne veste, psi zelo slabo vidijo, zato si ljudi, živali in lokacije zapomnijo z vonjem. Ko sva se usedli v avto, sem ji sicer povedala, da greva na morje, ampak ni razumela. Potem je med vožnjo večkrat dvignila smrček in lovila vonjave. Po pol ure vožnje je vedela, da ne greva na Rožnik ali na kosilo. Nekje po Postojni se ji je že malo dozdevalo, kam greva oziroma, da je na tej progi že bila.

Na klancu pred Koprom, ko sva se pripeljali iz zadnjega tunela, sem pa opazila, da je prepoznala cilj: morje. Pomirjeno se je zleknila in čakala na konec vožnje.

V Portorožu je že poznala proceduro: parkiranje, nakup parkirnega listka in lulanje. No, najprej ona, potem pa jaz. S tem, da je gospa Daša lulala na ulici, jaz pa na javnem stranišču. Ki ga Daša zelo sovraži, ampak razume, da ne morem, kot ona, dvigniti tačke in se olajšati za prvim grmom. No, lahko bi, samo ne vem, kako bi se končalo ... Imajo na Obali psihiatrično bolnišnico? Hmmmm ...

Na portoroški plaži sva si dali duška in se lovili po pesku. Zaradi Daše mi je skoraj zastalo srce, saj je skočila z zelo visokega zidu k meni na pesek. Predstavljajte si, da bi skočili z zidu, ki je trikrat višji od vas. Dašo sem vodila do stopnic, ampak jih ni upoštevala in kar skočila. Uf, uf, mi je postalo vroče.

Za "kazen" sem Dašo lovila nekaj deset metrov, ona pa mene nazaj, pri tem je srečno lajala in me izzivala. Jasno, pri takšni zanimivi igri je fotoaparat ostal v nahrbtniku, zato ni slik. Sprehodili sva se skoraj do Pirana, malo odpočili na klopci in se odpravili nazaj. Daša je trmasto zavračala vodo in se poskušala igrati s psički, ki sva jih srečali. Na koncu sva si privoščili še vegansko presno sladico in čaj. No, ona je dobila neke zelo smrdeče brikete, ki sva jih od lastnika dobile za popotnico. Še čudno, da naju niso zabrisala iz slaščičarne Cacao ... No, imeli so odprta vrata in pihal je veter ...

Kot sem že povedala, bil je dan za sprehod in ne za fotografiranje, zato sem domov prinesla samo tole:

Daša je po minuti vožnje že spala. Poleg sebe je imela Malega Aleša (dolga zgodba, povem kdaj drugič, je pa ta aligator kupljen na italijanskem postajališču, ko sem se vozila na italijansko-slovensko poroko), kamor je lahko položila glavico, pokrita pa je bila z mojo odejico. Slike so neostre, ker sem seveda morala voziti. "Otroci", posebno opozorilo, tega ne posnemajte, med vožnjo se ne fotografira ... Ampak, bila je tako sladka, da sem jo MORALA fotografirati.

Ta slika je nastala pol ure kasneje, ko so objemi z Malim Alešem postali še bolj tesni. Zbudila se je za Vrhniko, ko ji je smrček sporočil, da se približujemo domu.

P.S.
Jelka, boste kaj komentirali?