Ko sem "med dvema knjigama" me pokliče k sebi kakšna od že prebranih (strokovnih) knjig. Moj sistem je takšen: obdržim meni zelo všečne priročnike in romane, drugo pa gre v knjižnico Ljutomer. Vsako leto vsaj enkrat pregledam zbirko knjig in izločim tiste, ki mi niso več zanimive. Ne razumem ljudi, ki kupčkajo knjige v regalih.
Dva dni nazaj se mi je roka stegnila po knjigi Srce in Ljubezen (avtorici Majda Rijavec in Dubravka Miljković). Ko sem jo začela listati, sem naletela na shemo, ki prikazuje, kaj odkrivamo drugim o sebi in kako dobro se poznamo.
Nam, blogerjem, so takšne meje še kako znane in lepo je bilo prebrati, da se da tudi razgaljenost "popredalčkati". Tole shemo, Joharijevo okno se imenuje, sem narisala po predlogi iz knjige:
Joharijevo okno - model odkrivanja samega sebe
Vse informacije lahko razdelimo na štiri področja:
Arena ali odprto področje - informacije, ki jih poznamo mi in drugi.
Slepa pega ali slepo področje - informacije, ki jih imajo drugi o nas, a mi jih ne poznamo.
Fasada ali prikrito področje - informacije, ki jih poznamo mi, drugi pa ne.
Neznano področje - informacije, ki jih ne pozna nihče, ne mi ne drugi.
V dobrem intimnem odnosu bi moralo biti področje arena čim večje, fasada pa čim manjša. Ko nam drugi iskreno povedno nekaj o nas, kar še ne vemo, zmanjšamo slepo pego in s tem polje neznano.
Moje mnenje je (bilo) vedno, da se moramo resnično dobro poznati, če želimo imeti dober odnos z drugimi. Komunikacija med dvema je nujno nadaljevanje, saj s tem zvemo dodatne podatke o sebi in zmanjšamo področje neznanega.
Seveda pa je mnogo ljudi, ki o sebi ne želijo vedeti veliko oziroma čim manj. Tudi prav.
Knjige z veliko ljubezni hranim na policah, ker jih načeloma večkrat berem. Cele, po delih itd. Niti slučajno si ne morem zapomniti vsega prebranega, zato se marsikaj naslednjič bere kot prebrano prvič. Poleg tega so moje knjige del moje osebnosti in jih paše gledati, saj me pogled nanje osrečuje in spominja na lepše čase, ko je bilo dovolj časa za branje in sem uživala v njem. Velja tudi za težavna literarna dela brez cukra. Zanje še bolj. Najraje pa imam romane Terryja Pratchetta, zato imam zanje čisto posebno polico - pogled na ves ta nakopičen humor, modrost, zanimive zgodbe me osrečuje, čeprav sem podrobnosti v romanih pozabila in bi jih bilo treba prebrati znova - spominjam se namreč svoje sreče pri branju.
OdgovoriIzbrišiSem pa pred leti oddala celo zbirko Rüdigerja Dahlkeja, ker mi je šel na živce in sem vedela, da ga ne mislim več brati.
Hahahaha, Rüdiger Dahlke je tudi meni pred nekaj leti začel iti na živce ... Ne vem, kaj me na njem moti. Od Terryja Pratchetta pa nisem prebrala niti ene knjige, bom si ogledala kakšno, hvala za namig.
Izbriši