Poročna noč v dogovorjenem zakonu

Moj plašen pes Lui, ki postaja vedno manj plašen in vedno bolj vražji, se je moram najprej navaditi name in na novo okolje. Kar je pomenilo, da moram biti čim več časa z njim. To je bilo videti takole: on je ležal na svoji postelji, jaz poleg njega na svoji in brala knjigo. Kajti, v plašnega psa ne smeš strmeti, se ga preveč dotikati ali ogovarjati. Vsaj prvih nekaj dni.

Tako sem poleg psa prebrala veliko debelih romanov, ki so čakali na ravno takšne poletne dni. Naj povem, da se je moja taktika zelo splačala, saj se Lui ne boji več ne mene, ne knjige (šumenja, ko sem obračali liste). Zanimivo, sesalca in grmenja pa se sploh ne boji.

Ne vem, kako mi je uspelo nabrati takšno zbirko, ampak trije romani so se dogajali na južni polobli. V glavni vlogi so bile mladenke, ki so se poročile z moškim, ki so ga izbrali starši. Niso mogle vplivati na izbiro, velikokrat ga niti poznale niso, da o zaljubljenosti niti ne govorim.

Lahko si samo predstavljamo, kakšna je bila prva poročna noč. No, v mojih romanih so jih zelo korektno opisali: šlo je bolj ali manj za posilstvo.

Kakšna poročna noč je pred 100, 300, 500 leti čakala nevesto v dogovorjenem zakonu?

Čeprav so to bili romani, ki nekateri celo temeljijo na zgodovinskih dejstvih, o (grozljivih) spolnih odnosih v takšnem dogovorjenem zakonu niso pretiravali. Kvečjemu obratno.

Zato mislim, da moramo biti ženske v Evropi zelo, zelo hvaležne (jih bolj ozavestiti) za vse pravice, ki jih imamo. Tukaj in sedaj! Ne želim povedati, da nam ne pripadajo. O ne, še kako nam pripadajo. Pripadale so tudi mladim nevestam, ki jih je novopečeni mož na prvo moč posilil. Ko si je vzel, kar mu je pripadalo. Grrr ... Teh pravic se moramo bolj zavedati kot se jih, tudi zato, da jih ne bomo izgubile - številni poskusi so tudi v Sloveniji.

Zato, drage ženske, začutimo čim pogosteje sebe, uživajmo življenje (in svoje pravice), da ne bo življenje šlo mimo nas.

Neli Rep, intervju za Ona

"Ne, nismo zreli Slovenci. Preveč smo zaprti v srcu in neodgovorni do sebe, da bi lahko sprejemali vase življenje. Če si ves čas v glavi, kjer se kar naprej vrtiš v krogu misli, večinoma negativnih, ne moreš čutiti niti sebe, kaj šele drugega. Ne moreš opazovati, slišati, niti tega ne vidiš, kako življenje teče mimo tebe."

Zakaj ne prepoznamo, da potrebujemo odklop?

V nedeljo sem se od svojega psa Luia naučila pomembne lekcije. Veliko se potepamo in izlet združimo z obiskom planinske koče ali gostilne. V zadnjih dneh sem opazila, da začne Lui med takšnimi pavzami renčati (na druge pse) in se tresti (od strahu). Nič ni pomagalo, ne božanje, ne tolaženje, ne jemanje v naročje ali sedenje na klopi poleg mene.

V nedeljo, po dolgem izletu na Janče, kjer je bilo očitno srečanje največjih in najmanj vzgojenih psov (in njihovih lastnikov), smo se raje kulinarično podprli v ljubljanski gostilni, v bližini doma. Na vrtu ni bilo veliko ljudi, pa vendar se je Lui tresel in renčal. Ni se mogel umiriti. Le kaj mu je?

Med obupom, ko psu nisem več znala pomagati, sem dobila idejo. Partnerja sem prosila, naj gre v avto iskat Luievo posteljo (v njej leži, ko se vozimo in zelo uživa). Postelja ima visoke stranice in mogoče se bo v njej počutil varno, sem si mislila.

In res, z veseljem se je namestil v njej in vidno pomiril. Ko sem ga po celem telesu pokrila še s tanko rjuho, je v nekaj sekundah zaspal. Nič več ga ni motilo in počutil se je varno.

Pod to roza rjuho se skriva - pes! Fotografirala sem s telefonom, zato je vse malo preveč - rdeče.

Vmes je za nekaj sekund pogledal izza rjuhe, ampak kmalu zaspal nazaj, ko sem ga pokrila. 

Lui me je naučil, da bi tudi mi morali večkrat renčati in tako pokazati, da imamo dovolj (naporov, dražljajev). Naučil pa me je tudi, da v takšnem primeru pomaga samo popolni odklop (v njegove primeru varna postelja in rjuha čez glavo).

Hvala Lui, za lekcije!

P.S.

Še članek o pasjem renčanju. Vidim, da sem pravilno ravnala.

https://www.alfakan.si/blog/rencanje-psa/

Vsi se premikajo v duhovnost

Kar nekaj tujih "gurujev" spremljam, predvsem zato, da se od njih učim. Vsi ti voditelji, svetovalci, mentorji, spikerji ... imajo za sabo izdelan dober sistem, ki jih uveljavlja kot blagovno znamko.

Moram priznati, da me takšen "puš" vedno bolj odbija. (Res ne vem, zakaj mi danes pod prste hodijo same tuje besede in popačenke ... ).

Sem pa pri kar nekaj gurujev, ki se v bistvu ukvarjajo z zelo "zemeljskimi" temami, opazila premik v duhovnost. Nisem še prišla do končnega odgovora, ali je vključevanje duhovnosti v posel marketinški trik ali potreba njihovih strank.

Sama se vedno zavzemam za celosten pristop k nekemu problemu, zato nimam nič proti "razširitvi" tematike v poslu. Vprašanje pa je, kako se na takšne spremembe odzovejo obstoječe stranke. Mene je pri nekaterih gurujih vedno večje poudarjanje duhovnosti že moti in razmišljam, ali jih bom še naprej spremljala.

Kako lepo bi bilo občasno "pasti" v odklop ...

Prišla pa sem še do enega zaključka: ljudem ni več dovolj zdrava prehrana in duhovnost, potrebujejo prave odklope, ko bi se (fizično in psihično) umaknili od vsakodnevne rutine. Recimo, za teden ali dva bi odšli v odmaknjen center, kjer bi se najprej pošteno odpočili, analizirali svoje življenje in naredili načrt za življenje doma. Pri tem bi jim pomagali različni strokovnjaki.

Kaj menite? Potrebujemo takšne odklope in odmike?