Poročna noč v dogovorjenem zakonu

Moj plašen pes Lui, ki postaja vedno manj plašen in vedno bolj vražji, se je moram najprej navaditi name in na novo okolje. Kar je pomenilo, da moram biti čim več časa z njim. To je bilo videti takole: on je ležal na svoji postelji, jaz poleg njega na svoji in brala knjigo. Kajti, v plašnega psa ne smeš strmeti, se ga preveč dotikati ali ogovarjati. Vsaj prvih nekaj dni.

Tako sem poleg psa prebrala veliko debelih romanov, ki so čakali na ravno takšne poletne dni. Naj povem, da se je moja taktika zelo splačala, saj se Lui ne boji več ne mene, ne knjige (šumenja, ko sem obračali liste). Zanimivo, sesalca in grmenja pa se sploh ne boji.

Ne vem, kako mi je uspelo nabrati takšno zbirko, ampak trije romani so se dogajali na južni polobli. V glavni vlogi so bile mladenke, ki so se poročile z moškim, ki so ga izbrali starši. Niso mogle vplivati na izbiro, velikokrat ga niti poznale niso, da o zaljubljenosti niti ne govorim.

Lahko si samo predstavljamo, kakšna je bila prva poročna noč. No, v mojih romanih so jih zelo korektno opisali: šlo je bolj ali manj za posilstvo.

Kakšna poročna noč je pred 100, 300, 500 leti čakala nevesto v dogovorjenem zakonu?

Čeprav so to bili romani, ki nekateri celo temeljijo na zgodovinskih dejstvih, o (grozljivih) spolnih odnosih v takšnem dogovorjenem zakonu niso pretiravali. Kvečjemu obratno.

Zato mislim, da moramo biti ženske v Evropi zelo, zelo hvaležne (jih bolj ozavestiti) za vse pravice, ki jih imamo. Tukaj in sedaj! Ne želim povedati, da nam ne pripadajo. O ne, še kako nam pripadajo. Pripadale so tudi mladim nevestam, ki jih je novopečeni mož na prvo moč posilil. Ko si je vzel, kar mu je pripadalo. Grrr ... Teh pravic se moramo bolj zavedati kot se jih, tudi zato, da jih ne bomo izgubile - številni poskusi so tudi v Sloveniji.

Zato, drage ženske, začutimo čim pogosteje sebe, uživajmo življenje (in svoje pravice), da ne bo življenje šlo mimo nas.

Neli Rep, intervju za Ona

"Ne, nismo zreli Slovenci. Preveč smo zaprti v srcu in neodgovorni do sebe, da bi lahko sprejemali vase življenje. Če si ves čas v glavi, kjer se kar naprej vrtiš v krogu misli, večinoma negativnih, ne moreš čutiti niti sebe, kaj šele drugega. Ne moreš opazovati, slišati, niti tega ne vidiš, kako življenje teče mimo tebe."