Helenine bananine kroglice

O Evi Žontar, mladi Slovenki, ki je prejšnji teden v Peruju umrla zaradi plazu, sem prvič slišala lani, ko sem kupila njeno knjigo: Okusne, veganske simpl sladice iz petih sestavin in manj. Knjige  nisem kupila takoj, saj sem bila skeptična, ali je mogoče narediti okusno sladico iz petih sestavin in manj.

Pa je mogoče!

Eva je v veliko receptih uporabila banane, ki so pri izdelavi veganskih sladic res nepogrešljive. Njej v spomin objavljam recept, ki je nastal prejšnjo nedeljo. Upam, da "tam zgoraj" imajo banane in še vsaj 4 sestavine, ki jih bo spremenila v odlično sladico.

Tukaj pa je recept, ki je nastal v nedeljo, po mojem navdihu, ko sem imela doma bolj malo sestavin in veliko zrelih banan:

Helenine bananine kroglice

Potrebuješ:

3 zelo zrele banane (280-300 g, teža brez olupkov)
150 g olupljenih mandljev
50 g olupljenih in prepraženih lešnikov
160 g datljev (prej jih za vsaj pol ure namočiš v toplo vodo)
80 g kokosove maščobe
100 - 150 g kokosove moke - količina je odvisna od vlažnosti mase
3 jedilne žlice drobno nasekljanega kandiranega igverja
sok polovice limone (zelo pomembna!)
ščepec vanilje
ščepec soli

Priprava:

1. Grobo sesekljaš oreške in daš v srednje veliko (stekleno) skledo.
2. Zmelješ banane, datlje in 2 žlici hladne vode, da dobiš tekočo maso.
3. V to maso dodaš sok limone, vaniljo in sol.
4. Vse skupaj vliješ k oreškom, dodaš kandiran ingver in grobo zmešaš.
5. Raztopiš kokosovo maščobo in ne prevročo vliješ k masi.
6. Dodajaš kokosovo moko: najprej 100 gramov, nato postopoma še preostanek, koliko je potrebno. Masa na koncu ne sme biti premehka ali pretrda. Računaj, da se bo v hladilniku še strdila (zaradi kokosove maščobe).
6. Vse skupaj dobro premešaš, poskusiš in daš v hladilnik za 30 minut.
7. Oblikuj kroglice; lahko jih povaljaš v čokoladi, kokosu ali mletih oreških.
8. Daj jih strdit v hladilnik vsaj za 2 uri, najbolje čez noč, ker se potem arome še bolj povežejo in je okus najboljši.

Kaj se dogaja? Oligoscan in Lui!

Ojojoj, že en teden je minilo, od kar sem napisala prispevek za blog. Kaj naj rečem, kriva sem ... Po eni strani se toliko dogaja, po drugi pa že pošteno čutim vedno bolj počasno energijo, ki nam jo napovedujejo zvezde in bo vrhunec dosegla konec julija.Vidim, da tudi drugi jamrajo, zato si počasnega tempa ne domišljam.

Kaj se dogaja:

1. Imela sem že 12 Oligoscan svetovanj in še nekaj jih bo naslednji teden. Zelo rada to delam in ugotavljam, da lahko s tem hitrim testom strankam veliko pomagam. Če še ne veste: test Oligoscan določi zaloge mineralov in težkih kovin v telesu. Naredili smo tudi spletno stran, kjer si lahko vse preberete in naročite na testiranje:

www.testmineralov.si

2. Dokončno sem se odločila, da bom posvojila psa Luija iz zavetišča. Iz objektivnih razlogov bo prišel k meni šele konec julija. Zato se sedaj pospešeno učim o vzgoji psov in nabavljam opremo. Moj dragi, ki nima izkušenj s psi, misli, da se mi je zmešalo. Ko sem mu pokazala seznam stvari, ki jih moram kupiti, je skoraj padel v nezavest.

Na srečo sem na spletu odkrila fantastično trgovino s pasjimi potrebščinami (www.pasjastacuna.si) in s pomočjo lastnika Matije večino stvari kupila v njihovi spletni trgovini. Tako kot jaz v Aviti, tudi Matija prodaja izdelke, ki jih sam uporablja (za svojega psa). Izdelki so kakovostni, nekateri celo eko ali reciklirani, ter po zmernih cenah. Poleg tega sem vesela, da podpiram malo podjetje in ne velikih trgovin.

Saj sem šla po nekaj manjših potrebščin tudi v veliko trgovino, ampak sem komaj čakala, da odidem iz nje. Moja maserka mi je povedala, kje naj naročim hrano, ki je brez konzervansov. Najprej sem bila skeptična, ali kaj takšnega sploh obstaja. Obstaja!

Za malega princa (ima 10 kilogramov) bodo zato po pošti kmalu prišli trije paketi in vse bo pripravljeni na njegov prihod.

Je pa zanimivo, da na slovenskem spletu nisem našla skoraj nobenih informacij o prevozu psa iz zavetišča, o prvih dneh z njim in podobno. Veliko pa sem jih našla na spletnih straneh nemških zavetišč. Zavetiški psi niso navadni psi in to je treba upoštevati. Sama sem si naredila načrt, kako Luia s čim manj stresa spraviti domov in mu olajšati privajanje.

Očitno pa bo Lui kar obdržal svoje ime iz zavetišča, saj sem poskušala najti drugo, ampak nobeno mu ne pristaja tako kot sedanje. Bili so predlogi Tim, Luji, Leo, Piki ... Nobeno ni njegovo. On je francoski plemič, z ozko ritko in lepimi rjavimi očmi. On je Lui.

3. Moram se pohvaliti: z dragim sva imela veliko očiščevalno akcijo in sva pospravila vrtno lopo. Kako prijeten občutek! Sem se že skoraj pritožila, da je v lopi preveč prostora ...

Lep začetek (delovnega, počitniškega) tedna vam želim!