Poziranje v Opatiji

Gotovo ste bili tudi vi že kdaj na družinskem izletu in želeli za spomin narediti nekaj dobrih slik. Ko ste prišli domov, pa ste ugotovili, da so slike porazne in primerne samo za skrito pregledovanje, ko nikogar ni v bližini.

Največkrat smo krivi fotografi, ker ne znamo ali se nismo dovolj potrudili. Velikokrat pa so krivi tisti, ki jih fotografiramo. Ne, v bistvu niso, ker smo zopet krivi fotografi, saj jih nismo postavili na pravo mesto.

Najnovejša izkušnja od sobotnega obiska Opatije:

Moj dragi se na srečo vedno bolj rad fotografira. Je tudi fotogeničen in dokaj potrpežljiv. Nekje na sredi Lungomare sem ga prosila, da pozira, saj sva šla v Opatijo samo zato, da preizkusim svoj novi objektiv. Seveda nisem mogla objektiva preizkušati na domačem vrtu, le kaj si mislite! Na morje je moral ...

"Daj, postavi se tja, da naredim eno lepo fotografijo tebe in Reke v ozadnju." Rezultat: postavil se je točno pred svetilko, ki mu je rasla iz glave. Moja naloga je bila, da ga prestavim drugam. Če boste vsaj malo pazili na ozadje, kaj komu "raste" iz glave, bodo vaše fotografije takoj boljše. Še ena pomembna zadeva: obraz naj bo enakomerno osvetljen, ne pa tako kot na sliki.

Ko se je moj dragi prestavil malo v levo, nisem bila zadovoljna z ozadjem in kompozicijo. Pa tudi na fotoaparatu sem začela spreminjati nastavitve, zato je postal ... 

... nejevoljen. Kriza, takoj sem morala reagirati.

Stopila sem korak nazaj, izostrila objektiv in pritisnila. Nastala je zelo povprečna fotografija, ki je dobra za spomine. Ampak, saj zato pa fotografiramo, a ne? Če bi imel oblečemo malo bolj živo majico, bi bila slika še lepša. Le kako sem lahko dopustila, da se mi je model tako oblečen izmuznil skozi vrata?

P.S.

Sedaj si predstavljajte, da bi morala fotografirati otroke, ali skupino ljudi različnih starosti. Misija nemogoče. Zato so dopustniške slike po navadi dobre za albume in da čez 10 let pričarajo nasmešek.