Kako vemo, da nam primanjkuje vitamina B12?

O vitaminu B 12 je bilo napisano toliko člankov, da bi vsi morali vedeti, kaj je zanj značilno: telo ga ne more samo ustvariti, dobiti ga moramo s hrano. Manj znano je, da je vitamin B 12 zelo pomemben pri delitvi celic, nastajanju krvi in živčnem sistemu. Ena najpogostejših posledic pomanjkanja vitamina B 12 je zato slabokrvnost (anemija).

Kateri simptomi nakazujejo, da nam primanjkuje vitamina B12:

- pomanjkanje apetita,
- driska,
- slabokrvnost,
- bledica (na obrazu),
- slabotnost,
- utrujenost,
- depresivnost,
- slaba koncentracija,
- poškodovano črevesje,
- pekoč jezik.

Glavni vzrok za pomanjkanje vitamina B 12 je nepravilna prehrana, pa tudi alkoholizem in avtoimunske bolezni. Največ vitamina B 12 je v živilih živalskega izvora (meso -predvsem drobovina, jajca, mlečni izdelki), zato ga pogosto primanjkuje vegancem in vegetarijancem. Tudi pacientom, ki jemljejo zdravila proti zgagi, lahko primanjkuje vitamina B 12, saj preprečujejo vstop tega vitamina preko črevesne stene.

Ni še čisto znanstveno potrjeno, vendar bi lahko bil vitamin B 12 tisti odločilen dejavnik pri moteni nočni proizvodnji melatonina (zaradi preosvetljenosti spalnice, nočnega dela, pomanjkanju spanja). Zaradi pomanjkanja melatonina se naše telo slabše regenerira, zjutraj se zbudimo utrujeno, poveča se verjetnost, da zbolimo za rakom ali Alzheimerjevo boleznijo. 

P.S.

Priporočam: B-kompleks Interzell (izredno koncentrirana mešanica vseh pomembnih vitaminov B z bioaktivatorji za boljšo biorazpoložljivost).

SA proti AV

Pred nekaj leti sta se srečali dve ženski, postali prijateljici in se lotili biznisa. Ena je skrbela za organizacijo in marketing, druga je dala ime in izvajala program. Nastala je zgodba o uspehu. Zdaj nista več prijateljici, saj se že dve leti kregata o tem, kaj bosta počeli v skupnem podjetju. Vsaka ima svojo zgodbo, kar smo lahko prebrali tukaj.

Obe razumem.

Savino Atai (SA) zato, ker si želi delati tisto, kar jo veseli. In očitno je face joga in prodaja superživil ne veselijo več. Ima vso pravico, da prekine sodelovanje. Ampak ...

Kot je zapisala Ariana Vetrovec (AV) je v podjetje vložila vse, kar se je videlo tudi od zunaj. Z velikim zanimanjem sem spremljala "vzpon" blagovne znamke SA in občudovala marketinške poteze. Jasno je bilo, da za vso strategijo stoji sposobna in izkušena oseba - AV. SA je bila "samo" izvajalka in prinašalka novih strokovnih znanj, ki si je sedaj premislila.

Že od vsega začetka sem bila skeptična, ali se bo naveza SA+AV obdržala. Preprosto zato, ker sta ženski. Emancipacija gor ali dol, ženske se podjetništva lotevamo drugače, bolj čustveno. Zato tudi pri težavah reagiramo predvsem čustveno, kar je velikokrat slabo.

SA in AV sta razhajanja najprej poskušali rešiti na čustven način, verjetno s pogovorom, mediacijo - vsaj tako pišeta. Vendar jima ni uspelo. Zato se bo zgodba končala na sodišču, podjetje bosta zaprli in zaključili z nekim obdobjem svojega življenja.

Upam, da se bosta iz te zgodbe veliko naučili. Jaz se sem. Na primer, da ne bi nikoli z žensko ustanovila podjetja. Če pa bi jo že, bi se vikali in ne bi hodili skupaj na dopust, niti pazile psa ali kuhali kosila.

Kaj se lahko nauči SA? Tukaj imam rahle težave, ali se bo res naučila prave lekcije. Kot sama pravi, se je naučila, da se mora postaviti sama zase (kar je lahko zelo blizu sebičnosti) in da mora slediti svojim ciljem.

Za AV se ne bojim, svoje lekcije se je že naučila in to na krut način: stavi na pravega konja. Ona razume posel, zato ve, da bo poslovni uspeh " a la SA" težko ponoviti. Vsaj v Sloveniji ne, ker je dežela tako majhna in se vse zve.

Tako SA kot AV sta namreč zapravili velik kapital, ki se mu reče zaupanje.

Kar nekaj časa sem oklevala, ali naj napišem ta prispevek. Moj namen ni, da bi sodila o osebnostnih lastnostih obeh žensk, ki sta se skupaj lotili posla. Ampak, da bi predstavila težave (ženskega) podjetništva in probleme, ki nastanejo predvsem zaradi napačne komunikacije (na vsakem področju). Kot je nekoč rekel nek finančnik: dokler gre vse gladko, ne potrebuješ nobenih pogodb.

P.S.
Pogovor z obema, leta 2013 lahko poslušate tukaj. Takrat je bilo v "raju" še vse v redu, so se pa že nakazovale težave.

Trebuh in maščoba - kruta resnica pred ogledalom

S kolegico Majo pripravljava že 57. številko E-revije Avita. Koliko dela je s pripravo, ve samo tisti, ki je že sam pošiljal e-novice. Prvo pravilo pri pisanju naših člankov je, da imajo neko dodano vrednost. Kar pomeni, da morajo biti boljši od 80% člankov, ki jih objavljajo drugi (časopisi, spletni portali). Mislim, da nam to kar dobro uspeva.

V tokratni številki, ki jo bomo poslali jutri, bosta dve zelo pomembni temi: ledvice in trebušna maščoba. Ledvice so problematičen organ, saj nimajo takšne sposobnosti obnavljanja kot črevesje ali jetra. Ko so enkrat poškodovane, se stanje lahko samo poslabša.

O trebušni maščobi pa načeloma vsi »vse« vemo, saj si vsako jutro ogledujemo trebušček, preverjamo stanje tam spodaj in poskušamo preslepiti samega sebe, ko vlečemo trebuh proti rebrom …

Ampak, ali veste, kaj je pri trebušni maščobi najbolj problematično (poleg same fizične teže, ki pritiska na notranje organe)?

Ena izmed najbolj nezaželenih lastnosti trebušne maščobe je njena hormonska aktivnost. V krvni obtok spušča namreč več kot 20 različnih hormonov in drugih snovi. Prav te hormone povezujemo z nastankom kardiovaskularnih in žilnih obolenj, sladkorno boleznijo tipa 2 in povečanim tveganjem za razvoj raka.

Če je obseg pasu večji od 80 cm pri ženskah in 94 cm pri moških, obstaja velika verjetnost, da je delež trebušne maščobe previsok.

V zadnjem času sem opazila, da se redim okrog pasu. Kaj je narobe? Analizirala sem različne vzroke, od pomanjkanja gibanja (ne, nikakor), prevelikega vnosa kalorij (hmmm, mogoče, tiste tortice so bile kar kalorične), stresa (nič presenetljivega, normalno spomladansko stanje), hormonov (vse v redu, smo uredili). Zakaj se torej redim okrog pasu? Pri meni, ki imam postavo v obliki peščene ure, je nabiranje trebušne maščobe velik alarm in vzrok za veliko neugodje.

Na spletu sem slučajno zasledila aplikacijo za računanje hranilnih vrednosti. Včeraj, okrog 18. ure sem vnesla v program svoje obroke in zgroženo ugotovila, da sem pojedla samo 780 kcal. Kaj? Kako je to mogoče? Tudi program mi je "očital" podhranjenost, saj bi morala po njegovih izračunih pojesti najmanj 1.600 kcal.

Seveda, če tako nepravilno razporedim obroke, sem zvečer ob osmih lačna. V nedeljo sem šest ur delala v vrtu, kjer sem pokurila ogromno kalorij, naslednji dan pa pojem samo 700 kcal. Pa nisem načrtno stradala, meni se je zdelo, da stalno nekaj jem. Kako videz ... ehhh ... kalorije varajo.

Ker se mi zvečer ne da pripravljati zdravega obroka (= stati za štedilnikom), pojem tisto, kar je pri roki. Saj jem zdrava živila, vendar prepozno in pogosto s preveč OH. Na primer, včeraj sem pojedla ostanke rižote (4 JŽ), lososa (mini porcija) in banano. In, ker sem bila lačna, še pest lešnikov. Kam je šla ob osmih zvečer ta kombinacija, polna OH in sladkorjev? Direktno na trebuh.

Danes zjutraj sem takoj začela s prevzgojo in že pred treningom pojedla banano. Potem je sledila malica (radič in krompir), sedaj pa čakam na impulz lakote, da bom šla na kosilo.

Pri trebušni maščobi je torej pomembno:

- kaj jemo,
- koliko jemo,
- kdaj jemo,
- koliko smo telesno aktivni.

Ponižen predklon pred usodo

Ne vem, ali se je samo mene prijela spomladanska utrujenost, saj so vsi okrog mene (in s tem mislim na širni splet - vsaj po objavah sodeč, hahaha) hiperaktivni. Močno sumim, da je moje telo še vedno polno zaposleno z uničevanjem virusom, ki jih z bioresonančno terapevtko že nekaj mesecev obdelujeva. Po terapiji se počutim, kot da bi se v telesu ves čas nekaj dogajalo. Saj se res! Vsi ti procesi me upočasnjujejo, obremenjujejo in delajo rahlo tečno.

Saj ste že slišali, da ne moremo biti srečni, če ne znamo biti hvaležni. Popolnoma se strinjam, hkrati pa sem zelo vesela, da znam biti hvaležna. To v praksi pomeni, da znam opaziti drobne stvari okrog sebe, ki me osrečujejo in ki jih ne jemljem za samoumevne.

Okrog mene je tudi veliko ljudi, ki ne znajo biti hvaležni. Zato, ker je za hvaležnost potrebna še ena lastnost: ponižnost. No, to pa je zelo težko, saj nas ego velikokrat preglasi.

Recept za srečo je torej takšen:

Priznam, nikoli nisem čisto verjela, da dobiš od usode samo takšne naloge, kot jih v tistem trenutku zmoreš. Vedno se mi je zdelo, da usoda včasih pretirava in ne zna oceniti, kaj zmorem in kaj ne.

Že nekaj časa pa, kot svetovalka za feng shui, dobivam izredno zanimive projekte. Takšne, ki so velik izziv in jih še pred nekaj leti ne bi zmogla dobro opraviti. Ko delam analizo, prav čutim, kako se poredne energije pri projektih izmikajo, me izzivajo in nagajajo. Cilj vsake feng shui analize je namreč ta, da ugotoviš, kaj so resnični, pravi problemi - ki niso nujno tisti, ki jih občutijo stranke.

Na ta lep nedeljski dan lahko torej z vso suverenostjo rečem, da sem srečna. Da sem hvaležna za življenje, ki ga živim in da se lahko globoko, ponižno priklonim pred usodo - ne nazadnje tudi hodim na treninge zato, da imam gibljive kosti ... hahaha ...