Pikaste zavese in igrive opice

Če bi le bilo tako preprosto:

• Zamenja se leto in vse bo drugače (bolje, seveda).
  
• Oblečemo nove kavbojke in manj kilogramov imamo.
  
• Zamenjamo partnerja in takoj smo bolj srečni.
  
• Poslušamo nasvete pametne osebe in tudi mi smo bolj pametni.
  
• Kupimo nove zavese in pisarna je takoj lepša.

Stop! Ta zadnja trditev pa drži. Zelo drži. Samo poglejte te slike:

Pikaste zavese za pisarno? Predrzno! Ampak, vsi jih opazijo ...

V pisarni sem si zaželela spremembe. Čeprav so bile prejšnje zavese zelo lepe, sem se jih po dveh letih naveličala. V Lesnini sem odkrila te s pikicami in takoj so me pritegnile. Zelena barva v zavesah je takšna kot so stene v pisarni.

Pikice tudi zelo lepo "pašejo" k nagajivim opicam, ki mi delajo družbo. Ta mobile sem kupila na Malti, v trgovini z otroškimi igračami. Nekaj let je zapakiran ležal v omari. Ko sem od mojstra Chana izvedela, da je moja podporna žival opica, sem poiskala opice in jih obesila v pisarni. Narejene so iz kartona, zato se gibljejo že ob najmanjšem premikanju zraka.

Igrive opice me cel čas opozarjajo, da je delo lahko tudi igra. Samo obvladati jo moraš.

P.S.

Tudi ta trditev drži:

Ko pokosiš travo, je vrt takoj lepši. 

Pa še kaj bi se jih našlo ( na primer, na temo frizerja in porezanih las, ali ko nam krojač zoža/skrajša hlače), a ne?

Povezovanje in sodelovanje v 2016

Dragi bralci bloga!

Če boste pokukali na števec, bomo vsak čas dosegli 800.000 obiskov. Malo? Veliko? Za vsak vaš klik, komentar ali priporočilo sem zelo hvaležna. Pišem predvsem zaradi sebe, kot vsak dober bloger. Upam pa, da lahko v raznolikih prispevkih, ki "krasijo" blog Osebno in zasebno najdete kaj zase, zato ste k branju vabljeni tudi v letu 2016.

Naslednje leto bo dinamično, to že veste. Drastičnih sprememb na blogu ne bo, še vedno bom pisala po občutku, se razgaljala, kritizirala, misionirala, spodbujala ... Uspelo mi je napisati 170 objav, več sem jih napisala samo v prvem in drugem letu. Sicer pa je tako pomembnejša kakovost kot pa količina, a ne?

Zadnja dva meseca sem vam dala dovolj informacij, kakšno leto nas čaka. Novo leto je samo datum, nič več, ko obrnemo letnico na koledarju. Predlagam vam, da izkoristite vseh 365 dni, da ste prisotni v svojem življenju, da ga živite z vso avtentičnostjo, ki jo premorete.

Besede Veita Lindaua, ki sem jih objavila v zadnjem prispevku leta 2015, so zelo pomembne. Pri svojem delu poziva tudi k povezovanju in s tem se zelo strinjam - iste sorte tiči morajo še bolj letati skupaj, drugače nam bo šlo slabše. Če nas podjetja tako pridno segmentirajo (predalčkajo), da nam potem čim več prodajo, se dajmo še mi.

Zato, dragi moj trop, še večkrat me obiščite in s skupno energijo dosezimo več.

Želim vam uspešno leto 2016, predvsem pa ne pozabite nase in na svoje zdravje!

Še prednovoletni dodatek: 

31.12. sem šla na Šmarno goro - po manj obljudeni poti preko Grmade. Odličen izlet in odlično vzdušje (govorim za del po Grmadi ...)! Na vrhu sem srečala sotrpinko iz fitnesa, na poti domov pa trenerja Boštjana, ki je bil rahlo šokiran - letos sem bila že trikrat na Šmarni gori! Na poti domov sem v knjigarni kupila dve knjigi s številnimi izleti po slovenskih hribih in gorah. Ja vem, le kaj se dogaja z mano ...

Presenetilo me je, da v restavraciji kljub množici obiskovalcev ( po moji oceni najmanj 1.000) niso imeli veliko izbire: zelje, ričet, žganci, štruklji. Tudi mišk ni bilo ... 

Šmarnogorska jelka je bolj skromno okrašena, verjetno zato, ker bi okraske kmalu odpihnilo.

Pogled na Ljubljano

V razmislek o minulem letu

Med obilico nezaželene pošte in prostovoljno klikanih strani (na facebook-u) se občasno najdejo zelo dobri prispevki. Nemškega trenerja in avtorja Veit Lindau-a sem opazila šele pred kratkim. Občudujem ga v poslovnem smislu, saj je, skupaj s številno ekipo, uspel iz sebe narediti dobro poslovno znamko. No, konkurence ima v Nemčiji kar nekaj, zato je prav, da se je tega lotil profesionalno.

Ni mi pa čisto všeč način kako piše in govori, motijo me tisti rahlo marketinški, pokroviteljski toni. Verjetno sem tudi jaz (kdaj pa kdaj) takšna. Ampak, kot podjetnica ga razumem in občudujem celoten koncept. Ah, še to: Veit je rojen istega leta kot jaz ... pravi petelin, a ne?

Nemški trener, govorec, avtor Veit Lindau

V teh dneh pa je objavil besedilo, ki mi je izredno všeč. Tako zelo, da sem ga celo prevedla (poskušala sem čim bolj ohraniti Veitov stil pisanja):

"Ne vem, kako gre tebi na koncu leta. Moji dnevi minevajo tako hitro in vsak dan se zgodi tako veliko. Teden je hitro mimo. Tudi mesec. Obstaja nevarnost, da bo šlo tako naprej, naprej, naprej ...

Zato zelo cenim dneve ob prehodu v novo leto. Izkoristim jih kot možnost, da se res izklopim in postavim nekaj esencialnih vprašanj:

• Kakšno leto je za mano?
• Koliko ur sem bil resnično prisoten?
• Sem živel 365 dni v sozvočju s svojimi pravimi vrednotami?
• Kaj je nastalo iz pomembnih zaobljub, ki sem jih za Silvester 2015 napisal v svoj dnevnik?
• Bi leto preživel drugače, če bi vedel, da je moje zadnje leto na Zemlji?

Mogoče je to zaradi staranja. Opažam, da sem do sebe blažji in hkrati strožji. Hitreje si oprostim napake. Bolj sem pomirjen s svojimi človeškimi čudaštvi in nevrozami. Ampak hkrati se ne želim več goljufati. Ne želim se prepričevati, da bo že vse v redu, če to ni res. Na diskrepanco (razlika, neskladje) o tem, kaj  vem in kako v resnici živim, želim gledati pošteno in brez olepšav.

Smo mojstri v varanju samega sebe. V psihologiji govorijo o t.i. Mind-Behavior-Gap. O razkoraku med tem, kakšni želimo biti in med tem, kako se resnično obnašamo. Večji je razkorak, manjše je naše samospoštovanje. Tudi, če ga ne želimo zaznati in ga celo s prisilo odklanjamo (z delom, sanjarjenjem, mediji, drogami ...) ... razkorak je tam in globoko v sebi se ga vedno zavedamo."

Kot pravi Veit - v teh dneh potrebujemo odklop, da naredimo inventuro za nazaj in načrt za leto 2016: kako zmanjšati razkorak med tem, kaj si želimo in med tem, kakšni smo v realnosti.

Mamina pobarvanka brez rumene

Mami sem za božič podarila pobarvanko. Seveda se je takoj pritožila, da nima barvic ... kar smo hitro rešili z obiskom trgovine. Lotila se je prve strani in seveda se je razvila debata, ali bodo v venčku rožic tudi rumene barve (moj predlog) ali ne.

Bom videla naslednjič, ko pridem na obisk, ampak odgovor že sedaj poznam.

Pobarvanke so odlična zaposlitev. Po eni strani spodbujajo našo kreativnost, nam dajejo občutek, da smo vsaj malo umetniško nadarjeni, vadimo se v potrpežljivosti in natančnosti.

Telekomunikacijski genij

Dragi blog,

moram ti zaupati, kaj mi je uspelo narediti. Vem, da boš samo ti, pa mogoče še kdo od bralcev, prepoznal mojo spretnost na področju, ki mi je bil do sedaj neznano: telekomunikacije.

Kot vsaka nova iznajdba ali izboljšava, se je tudi tale porodila iz nuje. Na božični dan sem se vozila proti Prlekiji in ugotovila, da sem pozabila napisati prispevke za blog. No, tega pa res ne morem narediti, da ne bi objavila čestitke za božič. Res ne gre!

Pa sem se spomnila dveh dogodkov: kako je pred dvema letoma prijatelj Matjaž uporabil svoj mobilni telefon kot oddajnik in sem lahko na prenosniku uporablja internet, in kako sem ravno pred nekaj dnevi na svojem pametnem telefonu naletela na funkcijo, ki telefon spremeni v oddajnik. Jupiiii, to bom poskusila.

Po božičnem zajtrku sem se lotila telekomunikacijskega projekta. Toliko mi je že bilo jasno, da moram začeti pri telefonu. Hitro sem našla pravo funkcijo in ugotovila, da potrebujem še neke podatke z računalnika, da se bosta lahko telefon in računalnik "našla". Klik, klik, ime in geslo, pa se je na zaslonu zasvetil znak za oddajanje. Še dva klika na prenosnem računalniku in bila sem povezana.

Telekomunikacijski čudež v Prlekiji

Mami sem takoj povedala za svoje genialne dosežke, skala po stolu, vzklikala junaška gesla, se poveličevala do neba ... Ker pri mami ni bilo velikega razumevanja za moje nove podvige, sem se še pri kosilu pohvalila pred sorodniki. No, vsaj nečakinja je pokazala nekaj razumevanja za dosežke telekomunikacijskega genija, dva pri mizi pa sta razumela, za kaj se gre, kar tudi ni slab rezultat. Ostali so bili vljudno tiho ...

Vem, dragi blog, da me boš ti pohvalil. Zelo, zelo pohvalil. Pa da ne bo kakšnega zmrdovanja med bralstvom - koliko od vas bi bilo sposobno izvesti zgoraj opisani postopek?

Samo nekaj me skrbi: bom znala postopek ponoviti? Ah, mi kreativci res potrebujemo več barvnih tipk in navodil s sličicami ...

Po Ruthinih stopinjah

Včeraj je minilo tri leta od smrti Ruth Podgornik Reš. Po eni strani je kar srhljivo, kako hitro se navadimo, da nekoga (fizično) ni (več med nami). Ruth nam je zapustila toliko veselja in dobre energije, da bo vedno z nami. Ko me je na projekciji filma o njenem grškem ultramaratonu povabila na radovljiški oder, da bi nekaj povedala, sem bila zelo presenečena. Bilo je čisto v njenem stilu, prišla je tik pred začetkom projekcije, ko sem že sedela na sedežu in mi prišepnila, kaj ima v načrtu.

No, ni bilo čisto v njenem stilu - ker me drugače niti ne bi opozorila ... Saj to pa ja vsakdo zna, kaj (pametnega) povedati pred nekaj sto obiskovalci, je bila Ruth prepričana. To pa res ni težko ...

Prvih nekaj minut projekcije sem seveda tuhtala, kaj naj povem. Pa sem ugotovila, da res ni težko govoriti o Ruth, povedati je treba samo resnico: da je znala navduševati.

Navdušila nas je za buče, rožice in tek. Če ne bi tako prehitro umrla, bi prišle na vrsto še druge teme, sem prepričana.

Ruth me je tudi navdušila za pisanje bloga, od 1.1.2016 pa jo bom kopirala na še enem področju: pisanju knjig. Tako je, takoj po novem letu začnem s pisanjem svoje prve knjige. Komaj čakam!

Na Siol so ravno ob tretji obletnici pripravili zanimiv intervju z Mihom Podgornikom, Ruthinim sinom. Mislim, da ji ni podobna samo papiga, ampak tudi Miha.

"Osvajanje najlažjih poti me ni nikoli zanimalo in se mi ne zdi smiselno. Treba je izkusiti tudi kaj težjega v življenju. Šele takrat se nam stvari, ki so lahko zelo banalne in nepomembne, nam pa se zdijo pomembne, pokažejo v pravi luči."