Po Ruthinih stopinjah

Včeraj je minilo tri leta od smrti Ruth Podgornik Reš. Po eni strani je kar srhljivo, kako hitro se navadimo, da nekoga (fizično) ni (več med nami). Ruth nam je zapustila toliko veselja in dobre energije, da bo vedno z nami. Ko me je na projekciji filma o njenem grškem ultramaratonu povabila na radovljiški oder, da bi nekaj povedala, sem bila zelo presenečena. Bilo je čisto v njenem stilu, prišla je tik pred začetkom projekcije, ko sem že sedela na sedežu in mi prišepnila, kaj ima v načrtu.

No, ni bilo čisto v njenem stilu - ker me drugače niti ne bi opozorila ... Saj to pa ja vsakdo zna, kaj (pametnega) povedati pred nekaj sto obiskovalci, je bila Ruth prepričana. To pa res ni težko ...

Prvih nekaj minut projekcije sem seveda tuhtala, kaj naj povem. Pa sem ugotovila, da res ni težko govoriti o Ruth, povedati je treba samo resnico: da je znala navduševati.

Navdušila nas je za buče, rožice in tek. Če ne bi tako prehitro umrla, bi prišle na vrsto še druge teme, sem prepričana.

Ruth me je tudi navdušila za pisanje bloga, od 1.1.2016 pa jo bom kopirala na še enem področju: pisanju knjig. Tako je, takoj po novem letu začnem s pisanjem svoje prve knjige. Komaj čakam!

Na Siol so ravno ob tretji obletnici pripravili zanimiv intervju z Mihom Podgornikom, Ruthinim sinom. Mislim, da ji ni podobna samo papiga, ampak tudi Miha.

"Osvajanje najlažjih poti me ni nikoli zanimalo in se mi ne zdi smiselno. Treba je izkusiti tudi kaj težjega v življenju. Šele takrat se nam stvari, ki so lahko zelo banalne in nepomembne, nam pa se zdijo pomembne, pokažejo v pravi luči."