Čokoladni mojster

Ta teden sem, poleg okrevanja po operaciji vene, zaključila tudi projekt sanacije stene, ki jo je napadla plesen, ker je zamakala kad. Stena se je sušila deset mesecev, prepleskali smo jo z apneno barvo, zato upam, da bo plesen dala mir.

Mojster Bogdan je ta teden prišel trikrat, da bi še pred dopustom dokončal z delom. To mi je tudi najbolj všeč pri njemu: da dela z veseljem. In da pride takrat, ko obljubi. In da pozna veliko drugih dobrih mojstrov, ki so prav tako zanesljivi in delajo z veseljem. 

Ko se je en dan prikazal s čokolado, sem bila zelo, zelo presenečena, skoraj ganjena! Noga me je takoj manj bolela ...

Toplo ga priporočam: Bogdan Magister, 040 613 737

Eno čokolado sem dala svojim sodelavkam, drugo pa počasi hrustam sama.

Čez 25 let bodo starostniki nesrečni in revni

V zadnjem času sem se z različnimi ljudmi pogovarjala o tem, kako bomo živeli, ko bomo starejši (v penziji). Zakaj je to pomembno? Ker lahko samo tako ugotoviš, kaj boš takrat potreboval. Vsi moji sogovorniki so bili enotni: šlo nam bo dosti slabše kot sedanjim upokojencem.

Ne bomo si mogli privoščiti potovanj in dopustov, celo bivanje v lastnem stanovanju bo predrago in bomo živeli v nekakšnih komunah z vsaj delno samooskrbo, ker bo hrana draga. Zelo malo bomo hodili k zdravniku, da o zdravljenju v bolnišnici ne govorim.

Težava bo nastopila takrat, ko ne bomo več mogli skrbeti zase. Bivanje v domovih bo tako drago, da si jih ne bomo mogli privoščiti. Negovalci? Pozabi ... Zato bomo v nekem trenutku, še dovolj pri zavesti in s čistimi plenicami, vzeli tabletko, ki nas bo uspavala in popeljala k svetemu Petru.

Črna prognoza? Ne, sploh ne verjamem, mislim, da bo realnost še dosti, dosti hujša. Zakaj? Zato, ker bodo o višini naših penzij odločali točno ti otroci, ki jih sedaj pridno vzgajamo v potrošnike in egoiste. Mislite, da bodo s takšnimi vrednotami mislili na nas in na naše potrebe?

Kakšna starost nas čaka?

Tudi, če ti bo pripada penzija v višini 1000 EUR, ki si jo tako pridno vplačeval celo delovno dobo, bodo v parlamentu, z enim pritiskom na gumb odločili, da ti je dovolj 399,00 EUR. No, saj bomo imeli prihranke v banki in nepremičnine. Tudi prihranke v banki lahko obdavčijo ali si izmislijo kateri koli zakon, ki bo njihovo vrednost zmanjšal na 10%. Privatno pokojninsko varčevanje? Ah, dajmo obdavčimo, starim je dovolj 100 EUR dodatka na mesec.

Bom pa prodal hišo ali stanovanje, in šel v manjše. Hja, komu pa jo boš prodal? Takšnih nepremičnin bo na trgu zelo veliko in nihče jih ne bo želel kupiti - takratni aktivni populaciji jim ne bo treba, ker jih bodo podedovali ali pa zelo poceni kupili. Prodali jih boste priseljencem iz Afrike in Azije? Hja, v našo nacionalistično državo z egoističnim vodstvo nihče ne bo želel priti.

Kako se naj torej pripravimo na starost?

Samo tako, da čim bolj investiramo v svoje zdravje in uživamo vsak trenutek, ko smo še zdravi, aktivni, imamo dovolj denarja za drobne razvade. Najkasneje čez 25 let, bo svet za starostnike tako krut, da si še misliti ne moremo.

Krčne žile - operacija s celostnim pristopom

V petek sem bila na operaciji. Nisem še čisto prepričana, ali lahko govorim o tem. Ni bilo tako "prijetno", kot sem si mislila.  Pa nič ne krivim kirurga, saj ni mogel vedeti, da lokalna anestezija ne bo prijela in da bo moral vene iskati tako globoko po stegnu.

Kaj se je dogajalo? Bila sem na operaciji krčnih žil. Pa ne na teh standardnih, ki jih ponujajo pri nas, ampak v Trstu pri dr. Zimmermannu, ki, vsaj po mojem mnenju, edini izvaja celosten pristop k problematiki krčnih žil.

Namreč, do krčnih žil (in ostalih spremljevalnih pojavov) pride zaradi razširitve ven. Vene so tiste žile, ki kri spravijo po nogi navzgor, do srca. Predvsem zaradi dednih nagnjen, pa tudi prevelike telesne teže, stoječega dela in napačne prehrane, se vene razširijo. Zaklopke v njih, ki preprečujejo, da bi se kri zlivala po veni navzdol, se tudi razširijo in ne morejo več opravljati svojega dela. Tako se kri zbira okrog gležnjev in v mečih, kasneje pa tudi višje, in pojavijo se otekline, težke noge, bolečine.

Logično je, vsaj zame, da metode, ki samo uničijo krčne žile, niso dolgoročno uspešne. Danes jih uničijo predvsem z laserjem, pa tudi operacijsko jih še vedno odstranjujejo. Ampak, problema razširjenih zaklopk, ne reši nobena. Dr. Zimmermann se zadeve loti drugače: razširjene vene s posebno nitko poveže in skrči na pravo velikost, da lahko zaklopke normalno delujejo. Preprosta, ampak odlična, predvsem pa trajna rešitev.

Ves potek se dogaja pod lokalno anestezijo, kar me je že od vsega začetka najbolj motilo. Imam namreč zelo nizek prag bolečine in čisto nič meni mikalo, da bi poslušala žvenketanje inštrumentov. Na moje namige, če ima v svoji zalogi tudi kaj bolj konkretnega za omamljanje, dr. Zimmermann ni reagiral. No, na koncu, ko sem mu s stisnjenimi zobmi jasno in glasno povedala, da pridem na operacijo druge noge samo pod pogojem, da mi na glavo povezne gazo z ustreznim omamljajočim sredstvom, je že razumel.

Izpolnila so se moja predvidevanja, da bom potrebovala kar visoke doze lokalne anestezije. Dobila sem trikratno dozo! Pa še vedno ni šlo brez bolečin. Da ne bom izpadla kot največja šleva, si predstavljajte, da vam nekdo v stegno zareže 3 centimetre dolgo rano, potem pa še najmanj 2 centimetra globoko išče veno. Ker je ne najde na 2 cm, mora na 3 ... Vidite, če ne bi bila pri zavesti, tega ne bi vedela in vam ne bi mogla poročati o peklenskih mukah, ki sem jih doživljala. Vsaj, dokler trojna doza lokalne anestezije ni vsaj malo prijela.

Tri dni po operaciji sem neznansko tečna, saj ne morem ničesar delati. Noga me pošteno boli, ker se sedem ran z devetimi šivi še celi. Poleg tega se mora v telesu vzpostaviti nov krvni sistem. V desni, problematični nogi, je sedaj manj zastajajoče krvi, zato je morala oditi v levo nogo. Dr. Zimmermann me je opozoril, da bom lahko imela več težav z levo nogo - s tistimi majhnimi krčnimi žilami, ki do sedaj niso delale težav. Ja, tako je, čisto sranje! ko enkrat začneš šariti po starem "avtomobilu", ni več konca.

Ah, skoraj bi pozabila na štorijo o protibolečinskih tabletah. Že v Trstu sem jih šla iskat in takoj na poti domov vzela eno. Naslednji dan še dve. Na sploh je bil drugi dan zelo, zelo čuden. Imela sem težave s krvnim tlakom, vrtelo se mi je, kot bi bila pijana; ponoči sem se morala dvakrat preobleči, ker sem se tako potila. Tudi apetita nisem imela, cela na bruhanje mi je šlo. Šele v nedeljo sem vse skupaj povezala s stranskimi učinki lokalne anestezije in protibolečinskih tablet: Razstrupljala sem vse te strupene substance. Tako je, če prejmeš dozo, ki bi zadostovala konju ...

Danes tablet nisem vzela, zato nisem preveč dobro razpoložena. Ampak, strupov je bilo zaenkrat dovolj! Na rane si mažem Rizol s klinčki, da se bodo čim lepše zacelile. No, saj se lepo celijo, razen včeraj, ko sem malo pretiravala, je iz ene pritekla kri ...

Še slikovni dokazi:

Tole so najmanjše ranice - seveda na blogu ne bom kazala tistih največjih, da kdo ne pade v nezavest!

Tako pa je bila videti miza po prvi odstranitvi obližev in povojev. Mislim, da sem bila v enem od prejšnjih življenj zelo uspešna zdravilka, ah kaj, kirurginja ...