Poznate Debni vrh?

Danes je bil eden tistih lepih dni, ki mi bodo še dolgo ostali v spominu.

Zbudila sem se že ob 6.30 (hej, govorimo o soboti!). Niso me zbudili ptički, ampak mehur, ki je bil poln zaradi prejšnjega večera, ko smo s prijatelji kulinarično uživali pri Kuklju v Velih Laščah.

Počasi sem se prebujala, malo pospravljala, čistila, prala, pozajtrkovala, prebrala nekaj strani v knjigi, pregledala facebook ... in prijateljici N. poslala sporočilo: "Prideta v mesto?"

"Sva že tam, pridi v Zvezdo!" se je glasil odgovor. V pičlih 15 minutah sem bila v slaščičarni in našla družbo meni znanih in neznanih ljudi. Iz desnega kota sem zaslišala glas moje cimre iz študentskih dni, ki je že nekaj let prijateljica z N., ne da bi vedela. Vesela sem bila snidenja in obujanja spominov.

Potem sem šla na tržnico, po razne dobrote, nato pa domov na hitro kosilo. Med zadnjimi grižljaji sem dobila SMS od druge prijateljice J.: "Greš hodit?"

"Seveda, takoj pridem!"

In sem šla do Fužin, od tam pa na Debni vrh (tudi Debenji ali Deben vrh). Bilo je zelo lepo, 100 x lepše od Šmarne gore. Krasen razgled na vzhodni del Ljubljane in Julijske alpe, malo obiskovalcev, prijazne poti in veliko možnosti za nadaljevanje pohoda.

Na vrhu Debnega vrha je razgledni stolp, kjer sva se od izkušenega pohodnika dale poučiti, kje v okolici so še lepe poti. Naslednjih pet vikendov bova imeli kaj za početi.

Na poti do avtomobila sva s prijateljico reševali še tri izgubljene "Kekce", ki so nepremišljeno odšli od babice in se izgubili. Oni so bili prepričani, da vedo, kam morajo iti. Pa niso. Ker jih je na dogovorjenem mestu čakala babica s še enim vnučkom, zelo zaskrbljena. Naložili sva ju v avto in šli smo iskat kekce. Našli smo jih kakšen kilometer naprej, v napačni smeri, že objokane in panične. V avto smo se stlačili 3 odrasli in 4 otroci; skupaj smo se odpeljali del makadamske poti, potem pa so Kekci tesno ob babici srečno odšli do doma.

Mene je čakalo še nakupovanje. Pa ne čevljev ali oblek, ampak računalniške opreme za novo sodelavko. Na srečo mi je računalničar napisal nakupovalni seznam, s katerim sem odhitela v BTC. Vse je šlo gladko.

Domov sem prišla zvečer, potem pa izčrpno chatala. In prala perilo ter delala na računalniku. Sedaj pa končno spat!

Kakšne barve za sezonske rastline v letu 2015?

Kam pa bomo šli letos kupovat rožice za korita, je upravičeno zaskrbljeno vprašala Mateja, gostiteljica na delavnici o uporabi polžastega sokovnika. Ja, kam bomo šli, smo ji pritegnile ostale roželjubke?

Ker tudi moj blog berejo različni ljubitelji rož, naprošam vse, da mi sporočijo, kje se dobijo kakovostne in raznovrstne sadike v stilu "a la Ruth". Saj veste, kaj mislim.

Počasi bo treba konkretno razmišljati o letošnjih zasaditvah. V feng shuijevskem smislu so letošnje energije kar naporne. V nekem tujem članku sem zasledila zelo dobro prispodobo: leseno ovco (v tem znamenju je leto 2015) si lahko predstavljamo kot podrta debla, ki ležijo na travnati poti. Ta debla predstavljajo ovire, torej se bomo morali malo potruditi, da očistimo pot.

Nekaterim bo težje, predvsem tistim, ki nimajo npr. kovine s katero bi si pomagali. Tisti z veliko ognja bodo deblo kar zažgali. Kaj bo pri tem nastalo - recimo požar, jih ne bo prav dosti brigalo ...

Letošnje ugodne barve za sezonske zasaditve so torej zemeljske: rumena, oranžna, marelična, rjava. Ne bo škodilo malo bele, če imamo okrog sebe (na vrtu) že veliko zelene. Približno 20% pa naj bo rdeče, vijolične ali roza. Ne pretiravajmo s temi ognjenimi barvami.

Tukaj pa so moje najnovejše pridobitve, ki jih bom posadila na zelo sončno mesto:

Smuti iz manga in radiča

Danes sem si za malico privoščila sladko-grenko poslastico: smuti iz manga, radiča in mandarine. Naredila sem ga zelo gostega, ker mi je intenziven okus smutija ljubši.

V originalnem receptu je namesto radiča dodan regrat, ampak ga bom nabrala šele v soboto, na preverjeno dobrem mestu. Mljask, kako se veselim!

Kako Daša praznuje materinski dan

Daša je ponovno pri meni. Saj vem, počasi mi ne boste verjeli, da ni moj pes ... Verjemite, Dašin lastnik bo zelo energično protestiral. Tudi Daša, čeprav ji pri meni ni hudo.

Ker je tokratna selitev k meni potekala zelo zelo hitro, čisto pod vplivom lastnikovih virusov in visoke vročine, s sabo nisva vzeli njene nočne postelje. Ja, Daša ima dve postelji doma, eno pri meni, pa še na kavču in sedalnih vrečah ji paše.

Ponoči so me zbudili neki čudno zvoki. Le kaj je to? Bila je Daša, ki je s premikanjem po svoji "napačni" postelji ustvarjala hrup. Ne, tako pa res ne bom mogla spati, sem pomislila. Zato se je Daša morala preseliti - v mojo posteljo. Rada ima brlogasta ležišča, zato sem jih s pomočjo stare odeje simulirala robove. Hitro sva zaspali in zjutraj sem jo našla v prav prisrčni pozi, ki sem jo morala ovekovečiti - in deliti z vami, hehehe.

Ko so Dašo našli, je bila stara približno eno leto in s sabo je vodila mladička, ki bi naj bil njen. V to rahlo dvomim, vse pa je mogoče. Tale mladiček ji ni bil čisto nič podoben in bil je približno enkrat večji od nje. Glede na to, da ima do velikih psov včasih odpor, bi si jo lahko že takoj pri prvi gonitvi "vzel" kakšen večji pes. Kaj natanko se je dogajalo, ne bomo nikoli izvedeli.

Zakaj to pišem? Ker je danes materinski dan. Ne vem, kaj naj si mislim o tem prazniku. Bom poklicala mamo in jo vprašala, ali ga v naši familiji praznujemo ... (da ne bo panike, moja mama ima dober smisel za humor, po kom mislite, da sem ga jaz podedovala)

Tale zapis posvečam tudi mamici Daši, ki že nestrpno čaka, da jo odpeljem na sprehod. Materinsko pa me bo polizala malo kasneje, ko bo dobila kost z mesom, ki se kuha na štedilniku. Lep materinski havhav!

Palmengarten Frankfurt - za vrtoljubce in fotografe

Če boste kdaj v Frankfurtu in imeli vsaj 2 uri časa, si oglejte Palmengarten. Ime je malo zavajajoče, saj je na vrtu malo palm, so pa v številnih rastlinjakih. Tudi vrtovi okrog rastlinjakov so me navdušili, čeprav sem jih obiskala konec februarja. Kako bi šele uživala maja, da recimo o septembru ne govorim - ker bi bile takrat trave v polnem sijaju. Ampak, Frankfurt ni daleč, vse to so želje, ki si jih lahko hitro izpolnim.

Slike iz rastlinjaka s spomladanskimi rožicami sem že objavila, tokrat pa objavljam še izbor fotografij iz drugih delov Palmengartna.

Mimogrede: najbolj sem bila razočarana nad kafeterijo Siesmayer. Pred leti sem o njej prebrala laskav članek, kako neka Japonka tam peče inovativne slaščice, da je japonsko prefinjenost vključila v tradicionalne nemške recepte. Ko sem si ogledala vitrino s slaščicami, sem se hitro obrnila in pomislila: pridite se o inovativnih slaščicah učit v Ljubljano.

Kar nekaj fotografov in njihovih modelov sem videla v rastlinjakih.

To ni navadna skulptura, ampak drevo, kamor vpisujejo imena sponzorjev, ki so darovali Palmengartnu

Ta dva sta se opogumila in imela fotoseanso kar zunaj. Bilo je približno 5 stopinj. Fotograf bo imel veliko dela, da bo z modela odstranil kurjo kožo.

Okrasne trave so me, kot vedno, navdušile. Vrtnarji so izčrpali ves njihov potencial in jih pametno vključili na blage brežine.