Neznana mačka lovi Rudija

Včeraj, med osvajanjem Šmarne gore, sem izvedela, da so podgane pogost pojav. Bolj pogost, kot si pa mislimo. Slišala sem zgodbo o Rudiju, podgani, ki se je udomačila v neki ljubljanski tovarni - potem pa pojedla strup, se zavlekla v kanalizacijski jašek in tam umrla. Truplo je začelo smrdeti in kar nekaj truda je bilo potrebno, da so našli njene ostanke.

Že nekaj časa razmišljam, kaj naj naredim s svojim murgelskim Rudijem. Kot sem že poročala, se pri nas občasno pojavi velika, lepa in zdrava podgana, ki hodi jest ptičjo hrano. Bo spomladi odšla? Ali pa se bo naselila v lopi in "ustvarila" 100 malih Rudijev? Naj bom radikalna in končno pokličem podjetje za deratizacijo?

Prvi slikovni dokazi o obstoju murgelskega Rudija

Dodatno se je zapletlo, ko sem ta teden v skledi zagledala pomanjšano izvedbo Rudija - miško. Tudi lepo, zdravo in rejeno. Zdaj je dovolj, sem pomislila! Moj gandijevski del pa je pomislil: bi si lahko sposodila mačko, ki bi na "naraven" način polovila miš? Za podgano bi potrebovala divjo mačko ali tigra, tako je velika ...

Moje misli so bile uslišane in danes se je ob skledi s ptičjo hrano pojavila meni popolnoma neznana mačka. Velika, kosmata, rahlo divja - idealna za lov. Seveda voha ptiče in miši, zato je tudi prišla.

Mačka se je strateško postavila in čakala na miš ali ptiča (fotografirala sem skozi komarnike, zato je vidna mreža)

Potikala se je okrog sklede, se sprehajala po atriju in potem izginila. Hmmm, kje pa je? Verjetno je odšla domov na kosilo, kjer jo v skledi čaka velika porcija iz konzerve. Kaj bi se trudila z miškami!

Kje je malica?

Če že ni hrane, se bom pa malo posončila

Vseeno sem šla v atrij in previdno oprezala za morebitnimi ostanki mišjega trupla. Uf, dobro, nič nisem našla.

Potem pa sem bolje pogledala v lonec s travami in tam zagledala - mačko. Udobno se je namestila med moje trave, na toplo zemljo in malo dremala. Ti presneta mačka, pojdi ven iz mojih trav, sem si mislila! Saj veste, da so okrasne trave moje najljubše rožice, zato boste razumeli reakcijo.

Mačke nisem prepodila, sem jo pa fotografirala:

Bom jutri šla pogledat, kako poležana je trava, za danes je bilo dovolj stresa. 

Ata kos seveda ves čas nadzira dogajanje v "njegovem" atriju. Kriči na mačko, opozarja svojo ženkico in se razburja. Nadaljevanje sledi ...

Gorska koza na Šmarni gori

Šele pred nekaj tedni sem izvedela, da Nuša, moja sotrpinka v fitnesu, izhaja iz družine Ledinek, ki že vrsto let gospodari v gostilni na Šmarni gori. Zadnjič me je previdno vprašala, po slabi kritiki hrane na Mrzlici, ali pridem tudi k njim kaj na obisk, pa sem jo gladko zavrnila, saj je pot na Šmarno goro ena meni manj ljubih poti.

Na zadnjem treningu se je vmešal moj trener, zaljubljenec v Šmarno goro, in mi "za nagrado, ker sem tako pridna", podaril bon za gostilno Ledinek. 

Kar malo sem oklevala - naj sprejmem izziv in jo po petih letih ponovno obiščem? Moj sotrpin je bil za akcijo, čeprav z rahlo stisnjenimi zobmi, ker je Šmarna gora tako banalen vzpon s preveč ljudmi.

Takrat še ni vedel, da jo bova osvojila v velikem stilu, preko Grmade. No, ta smer mi je pa všeč: popoldansko sonce, lep razgled in zelo malo pohodnikov. Z malico in vsaj dvema postankoma sva na Šmarno goro prišla v 1,5 ure. Tam me je čakala Nuša in konkretna porcija regrata. 

Navzdol sva šla po klasični poti, ki je prašna, zlizana, grda, obdana s podrtimi drevesi, polna ljudi ... Kdor vsega tega ne vidi, si je sam kriv, mene bo Šmarna gora videla šele čez pet let. V bližnji okolici je toliko lepših hribov, ki čakajo name, zato Šmarne ne bom pogrešala, ona pa mene ne.

Iščem dober računovodski servis

V našem podjetju iščemo dober računovodski servis iz Ljubljane ali okolice. Če poznate kakšnega, mi to čim prej sporočite na info@avita.si. Hvala!!!

Rožice ali kulinarična fotografija?

Bila sem na zelo zanimivi fotografsko-kulinarični delavnici, ki so jo skupaj organizirali Iva Gruden (www.ljubljananjam.si) in podjetje Jezeršek. Ko sem Tomu Jeseničniku, enemu vodilnih slovenskih fotografov za hrano, povedala, da so mi najbolj uspele fotografije rožic iz šopka na mizi, se je kar malo namrščil. Seveda sem doma ugotovila, da so fotografije hrane, ki so nastale pod njegovim vodstvom, dosti boljše. Ampak, moje srčece bi izbralo rožice ...

Izbrala sem tri fotografije, jih je pa še več na zalogi:)

Seveda, tudi kulinarične fotografije pridejo na vrsto. Nimam jih namena skrivati, ker so ene najboljših fotografij, ki sem jih do sedaj naredila. A, sedaj pa ste radovedni ...

Na Brezjah pri Ruth

Po ogledu dokumentarca Krog, kjer sem jokala ob posnetkih Ruth in po obisku kulinarične delavnice pri Ruthini sestri Mateji, sem se spomnila, da že dolgo nisem bila na Brezju. Povprašala sem svojega vodiča, če bi šel z mano, pa sva šla.

Tokrat je bila moja naloga, da vozim in vodim. Pri vožnji sem se dobro odrezala zaradi navigacije, na (vsaj zame) slabo označeni Brezjanski poti miru pa sem se samo dvakrat izgubila. Ampak, našla sem tako slap Peračica, kot brezjansko cerkev, kjer sem pustila avto. Uf, težko je biti vodja ...

Ruthin grob je prava paša za oči. Mislim, da tako velikega groba še nisem videla. Urejen je čisto v njenem stilu, polnem jasne in skrite simbolike. Lepo!