Gorska koza na Šmarni gori

Šele pred nekaj tedni sem izvedela, da Nuša, moja sotrpinka v fitnesu, izhaja iz družine Ledinek, ki že vrsto let gospodari v gostilni na Šmarni gori. Zadnjič me je previdno vprašala, po slabi kritiki hrane na Mrzlici, ali pridem tudi k njim kaj na obisk, pa sem jo gladko zavrnila, saj je pot na Šmarno goro ena meni manj ljubih poti.

Na zadnjem treningu se je vmešal moj trener, zaljubljenec v Šmarno goro, in mi "za nagrado, ker sem tako pridna", podaril bon za gostilno Ledinek. 

Kar malo sem oklevala - naj sprejmem izziv in jo po petih letih ponovno obiščem? Moj sotrpin je bil za akcijo, čeprav z rahlo stisnjenimi zobmi, ker je Šmarna gora tako banalen vzpon s preveč ljudmi.

Takrat še ni vedel, da jo bova osvojila v velikem stilu, preko Grmade. No, ta smer mi je pa všeč: popoldansko sonce, lep razgled in zelo malo pohodnikov. Z malico in vsaj dvema postankoma sva na Šmarno goro prišla v 1,5 ure. Tam me je čakala Nuša in konkretna porcija regrata. 

Navzdol sva šla po klasični poti, ki je prašna, zlizana, grda, obdana s podrtimi drevesi, polna ljudi ... Kdor vsega tega ne vidi, si je sam kriv, mene bo Šmarna gora videla šele čez pet let. V bližnji okolici je toliko lepših hribov, ki čakajo name, zato Šmarne ne bom pogrešala, ona pa mene ne.