Weissensee - kosilo z razgledom

Zopet sem bila na Belem jezeru (Weissensee) - šestič. Prijateljica me je vprašala, ali se ga še nisem naveličala in moj odgovor je bil prepričljiv - ne. Prednost, ko greš na dopust v znani kraj, je očitna: vse poznaš, zato se hitreje spočiješ. Tudi tokrat je bilo tako, po nekaj urah sem bila kot nova.

Ogledala sem si vzhodni, zahodni in severni del jezera, bolje rečeno, hribe nad njim. Dve turi sta bili novi, eno sem ponovila izključno zaradi kulinarike.

Zahodni del jezera mi je bil najmanj znan. Odločila sem se za lažjo turo in sicer do koče Tschabitscher, kjer so obljubljali lep razgled.

Weisse Wand (Bela stena) - nisem sigurna, ali je jezero po njej dobilo ime. Najprej sem si jo želela ogledati od zgoraj, ampak me ni prepričala.

Še nikoli nisem videla toliko različnih gob. Ta mi je bila najbolj privlačna.

Moj cilj - koča (kmetija s prenočišči) Tschabitscher

Iz koče je takšen pogled. Ni slabo, a ne?

Moje kosilo: kuhana zelenjava z olivnim oljem. Kljub popolnemu pomanjkanju začimb je bilo okusno. Ali pa moja lakota tako velika ...

Ker je začel pihati hladen severni veter, sem se na stranišču dodatno pripravila in naredila prvi straniščni selfi.

Na poti v dolino so me pa spremljali takšni motivi.