Jesenski dopust na Malem Lošinju

Jesenski del dopusta sem preživela na Malem Lošinju in v hotelu Aurora. Zopet! Ampak, ta otok je zame kot maternica: sprejme me, pozdravi in napolni z energijo. Na njega pridem utrujena in brez volje, nazaj se vračam kot nova.

Čar dopusta, ki ga preživiš sam, je ta, da lahko počneš, kar te je volja. Prva dva dni sem veliko hodila po sprehajalnih poteh, ki vodijo ob obali in skozi borove gozdičke. Kakšen balzam za telo in utrujene misli. Tudi plavala sem veliko (za moje razmere), zato se vračam z nekaj mišicami več.

Ugotovila sem, da mi gredo Avstrijci vedno bolj na živce. Vsaj tisti, ki so bili v hotelu ali na plaži, so se izkazali za velike primitivce. Z vso tolerantnostjo, res ne vem, kako jih naj drugače opišem.

Ni treba spraševati, ali se bom še vrnila.

Za nalašč objavljam fotografijo hotela Aurora z anteno na strehi. Nič več se ne govori o elektro smogu in škodljivosti sevanja, čeprav nam zelo, zelo škodujejo. Kako žalostno, da smo postali tako tolerantni do nečesa, kar nam cvre možgane. V hotelu si vedno izborim sobo, ki je najdlje od antene ...

Opremljena samo s kompaktnim fotoaparatom sem se odpravila do mesta Mali Lošinj. Nekaj klasičnih turističnih motivov moram narediti, sem sklenila. 

V pristanišču se vedno kaj dogaja. Pridejo zelo moderne jahte, pa tudi takšne lepotice kot je jadrnica Kraljica mora iz Dubrovnika. Nisem se je mogla nagledati, bila je ... popolna.

V hotel sem se vrnila po drugi, daljši poti, skozi zaliv Čikat. Sonce je ravno zahajalo in uživala sem, ko so me sončni žarki božali po koži. Takšni spomini me bodo pozimi greli v mrzli, megleni Ljubljani. 

Tole "kul" družino sem opazovala, kako so se s SUP-om vračali z izleta. Glede na prtljago, se niso podali do naslednjega zaliva ...

Vsakega dopusta je enkrat konec. Bi še ostala? Bi.