Prleška ovca četrtič na Weissensee

Prejšnji vikend sem se že četrtič odpravila na Weissensee. Prispela sem v petek, vsa utrujena, razdražena, odtujena od samega sebe - to je tisto otopelo stanje, kjer ne čutiš samega sebe, ko ti je lastno telo tuje, ko je um zamegljen in duša lebdi nekje okrog. Že po eni uri "stika" z Belim jezerom (Weissensee) sem se počutila 80% bolje. To je pač kraj, ki me napolni z energijo in pride v resonanco z mojimi celicami. Malo filozofsko povedano, ampak boljše ne znam.

V bistvu bi vsi morali vedeti, kje so takšna mesta, ki nas napolnijo z energijo. Lahko jih imamo več, ker jih izbiramo glede na počutje in letne čase. Imate tudi vi takšen "čaroben" kraj, kjer se v nekaj urah spremenite iz energijsko praznega zombija v "normalneža"?

Na srečo je moj kozorog prišel šele v soboto zjutraj - (pre)zgodaj zjutraj, če smem pripomniti. Že nekaj dni prej mi je poslal sporočilo, kjer je napisal svoje želje: zgodaj zjutraj kreneva osvajat dvatisočaka na SZ delu jezera. Hahahaha ... zelo optimistična napoved, če imaš s sabo prleško hribovsko ovco!!! Zgodaj zjutraj? Je to pred deveto? 2000 metrov? Tako visoko grem samo z gondolo!

Bil je pripravljen na kompromise, kaj drugega mu tako ni preostalo, zato nisva šla na 2000 metrov, ampak "samo" sedem ur hodila do 1600 metrov - ali nekaj takšnega.

Vmes sem poskrbela za malico v dveh gorskih kočah, za priboljške iz nahrbtnika, v tretji koči pa sva "samo" pila. Ne, čisto nič me ni sram, ker nisem zagrizena planinka, ki med potjo do vrha in nazaj na hitro pogrize jabolko ali čokoladico. Meni takšno mučenje enostavno ni všeč. Če preveč pretiravam, se mi vso tole hribolazenje hitro priskuti in potem izgubim motivacijo.

Kozorog je vmes malo poskušal spremeniti moje mnenje, vendar se nisem dala. Tudi zato, ker sem želela naslednji dan iti na še eno turo in si jezero ogledati s severnega pobočja. Kar se je tudi zgodilo! Nedeljska tura je bila po trajanju krajša, vendar je bila pot strma, tako gor, kot dol. Uf, sem preklinjala - seveda samo v mislih, kot se za ... eeee ... lepo vzgojeno ovco tudi spodobi.

Z nestrpnostjo sem čakala ponedeljek: kako močno me bodo bolele mišice? V ponedeljek se ni zgodilo nič posebnega, malo sem čutila posamezne mišice. V torek sem si morala pošteno razmigati meča, drugega ni bilo. Bolečine so prišle v sredo, pa še to zaradi treninga v torek. Tako, da slovesno izjavljam: nisem tako slabo pripravljena, kot sem mislila!

Seveda imam o svoji dobri vzdržljivosti svojo teorijo: dovolj velika zaloga mineralov v telesu (= veliko let že jemljem bazične minerale) in športni copati na nogah. Ja, prav ste prebrali, v hribe hodim v športnih copatih! Razlogov je več, ampak o tem kdaj drugič.

Še nekaj fotografij:

Jutranji pogled z apartmajske terase na Weissensee. Lepo je opazovati, kako jezero čez dan spreminja barvo od temno modre do turkizne barve.

Slovenski citroen med avstrijskimi rožicami. Rože, in to zelo negovane, so povsod, res povsod. 

Kozorogova obutev - "A te moje stare čevlje boš objavila?"  Seveda jih bom ...

Avstrijci res razumejo, kako pomembna je varovanje okolja za njihov turistični koncept. Voda v jezeru je pitna, prav tako lahko brez pomislekov pijemo na raznih izvirih, ki se pojavijo po hribih okrog jezera. Hmm, kako čista je voda v Blejskem ali Bohinjskem jezeru?