Spremembe se začnejo v glavi

Moram objaviti ta članek iz Financ, ker mi je všeč od prve do zadnje črke. Napisal ga je podjetnik Andrej Mertelj (poudarki in slikice so moj dodatek):

V Sloveniji je trud pomembnejši od rezultata. Že v šoli prevladuje razmišljanje, da je treba učenca nagraditi glede na njegov trud. To pa pripelje do množice opravilno nesposobnih, ki se trudijo in ostajajo globoko razočarani, ker jim okolica tega njihovega truda ne priznava.

Zakaj Slovenci toliko delamo? Nesporno: če že ne v službi, pa potem v fušu, na njivi, vrtičku oziroma vikendu ali pa v gasilski brigadi. A smo kljub temu tako neproduktivni. Te teme sem se na kratko dotaknil že v eni od prejšnjih kolumn (Ne vlado, delovanje je treba spremeniti!). Ampak glede na gnilobo v slovenskem sistemu razmišljanja, ki je verjetno posledica desetletij mentalnega okuževanja, napačnih vrednot ter delne (pri posameznikih tudi popolne) lobotomije, se mi zdi, da si tema zasluži poglobljeno obdelavo.

1. »Past perfect« namesto »present continuous«. Najbolj me razjezi, ko na vprašanje, ali bo narejeno, dobim široko pojasnjevanje, kaj se dela. Resno, nikogar ne zanima, kaj vse je treba opraviti do končnega izdelka. Kar kupci želijo (in plačajo), je narejen izdelek ali opravljena storitev. Nedovršnik izraža samo to, da je samo delo za tistega, ki ga opravlja, enako vredno kot rezultat. Pa kot ve vsak od nas, ni. Kaj nam koristi 80 odstotkov položenih ploščic v kopalnici? Ali vedenje, da je nekdo delal, enako zadovoljuje kot to, da lahko kopalnico uporabljamo? Verjetno ne. In glej ga vraga: ko smo na strani prejemnika, nam je to kristalno jasno. A tisti trenutek, ko smo vpleteni v proces, možgani preklopijo in fikcija lastnega zadovoljstva o aktivnosti nadomesti zadovoljstvo ob opravljenem. Zato, še enkrat: dovršnik namesto nedovršnika. »Opravljeno bo« namesto »Delam za to«. »Sprejeli smo sklep« namesto »Razmišljamo« ali »Bomo proučili«.

2. »Deadline« namesto začetka. Podobno je tudi z roki. Kolikokrat ste dobili na vprašanje, kdaj bo narejeno, odgovor »jutri začnem delati«? Podobno kot v prejšnjem odstavku - nikogar ne zanima, kdaj boš začel delati. To lahko zanima samo tistega, ki to dela, saj si mora organizirati začetek (in vse vmesne faze), da bo do roka narejeno. Vsi drugi smo popolnoma zadovoljni, ko vemo, kdaj bomo lahko izdelek uporabljali, prevzeli ali začeli naslednjo delovno fazo. To je edina informacija, ki jo kupec potrebuje. Znova ena od tipičnih sociološko-psiholoških perverzij: če čutim ugodje s tem, da sem aktiven, si toliko lažje odpustim, če dela ne končam.


3. »Kako bi se dalo« namesto »Ne bo šlo, ker...«. Ne vem, mogoče smo bili preveč obsevani z javno upravo. Če vsakič, ko sprašuješ uradnika, dobiš odgovor, da se nekaj ne da, mogoče začneš prevzemati takšno razmišljanje. A vendar je prav iznajdljivost ena od redkih svetllih zapuščin SFRJ. Spomnimo se: ni banan - gremo švercat; ni denarja za nakup jadrnice - to narediš na vrtu iz kovine ali betona; ni rezervnega dela za fička - mojster predela tistega od stoenke. Vedno sem govoril, da je razlika med Nemcem in Balkancem ta, da se Nemec, ko pride do zidu, ustavi. Balkanec pa gre levo ali desno od njega, ga preskoči ali skoplje pod njim predor. To je pravo razmišljanje, ki ga današnji svet ceni in zaradi česar so naši najboljši inženirji tako cenjeni - razmišljajo zunaj okvirov.

A glej ga hudiča: ko v podjetju predlagaš novo idejo, najprej poslušaš ekspozeje, kako se ne da ali kako gre lahko vse narobe ali kako bo težko. Refleks Pavlova očitno. Ampak ta naštelanost zbija moralo, zapravlja čas in energijo. Kako boš tekel, če si na noge privežeš uteži? Kakšna bo motivacija, če si namesto zadovoljstva ob uspehu predstavljaš samo muke, trpljenje in ovire. Mazejeva, povej, bi s takim razmišljanjem bila prvakinja? Je bil ta refokus mogoče tisti »magic sauce«, ki ti ga je pred leti vcepil Massi? In še nekaj - jasno, da bo težko. Nihče ti ne bo plačal za nekaj, česar je v obilju in kar ne zahteva truda. Če torej hočeš dodano vrednost, jo moraš pač dodati.

4. Absolutnost namesto relativnosti. Tole bo eno od težjih radiranj napačnega pojmovanja. Poglejmo na pogostem primeru: desni politično nastavljajo direktorje. In ko se zgane glas ljudstva, je odgovor: »saj so jih levaki še več«. Ergo, namesto da bi obsodili dejanje »per se«, se na koncu prepiramo, kdo jih je več in kateri so bili slabši za gospodarstvo. Ali za najti podobno relativnost v svojem podjetju potrebujete več kot šest stotink sekunde? Verjetno ne, ker je takšno razmišljanje navzoče povsod. Ker so jih oni med vojno pobili XYZ, to upravičuje, da so jih drugi po vojni ZYX. Ne, dragi sodržavljani, pobijanje je absolutno narobe. In ni relativnosti, s katero to upravičiš. Mogoče s to tehniko lahko naplahtaš sebe, mogoče tudi precej ljudi okoli, ampak k mirni vesti pa to ne pripomore (kdor dvomi, naj se spomni Mačka in njegovih romanj v cerkev pred smrtjo). Edina produktivna pot je priznanje napake, prevzeti kazen zanjo (v podjetju pač nadure, ki jih opraviš za popravek napake) in gledati naprej. Vse drugo je samo prerekanje o tem, kdo ima daljšega (ali krajšega). Gromozanska izguba energije brez kakršnegakoli vidnega rezultata.

5. Trud ni enakovreden rezultatu. Zametki fikcije enakovrednosti se začnejo v šoli, kjer je prevladujoče razmišljanje, da je treba učenca nagraditi glede na to, koliko se trudi. In najdemo stotine razlogov, zakaj je nekdo polpismen ali ne obvlada niti procentnega računa. Če je nekdo nenadarjen in polpismen, potem ne more postati pisatelj. In če ne obvlada osnov matematike, ne more postati direktor. Nagrajevanje truda pa pripelje do tega, da imaš cel kup opravilno nesposobnih, ki se trudijo in ostajajo globoko razočarani, ker jim okolica tega njihovega truda ne priznava. Kajti okolica želi imeti popravljen avto ali zakrpano srčno zaklopko, ne pa stotine evrov stroškov z mehanikom, ki se trudi najti napako. Trud je mogoče pomemben za mamo, ki ji kaže, da otrok ni »luftar«, ampak ima delovne navade. Njena naloga in odgovornost pa sta, da ga usmeri tja, kjer bo kot odrasel delal rezultate. In prepričan sem, da se prav za vsakega človeka najde kaj, kjer bo lahko z delom (in trudom) prišel do rezultatov, preživel sebe in bil dobrodošel in spoštovan član družbe. Možno pa, da ne bo srčni kirurg.

6. Premišljenost namesto »lako čemo«. Vse prevečkrat opažam, da se zadovoljim s tem, da imamo načrtovan prvi naslednji korak, namesto da bi vsaj v grobih obrisih premislili celotno pot do cilja. In zaradi tega pogosto zatavamo v slepo ulico, se moramo vračati ali pa porabimo preveč časa za odpravljanje ovir za tretjim in četrtim ovinkom. Ko začnemo projekt, ga premislim od začetka do konca, namesto da se takoj zaženemo v izvedbo. In šele v tem premisleku razmišljamo tudi o težavah, ki nas na poti lahko čakajo, ter rešitvah, kako jih obiti ali minimizirati. Moj recept je, da si v glavi narišem zemljevid oziroma drevo. Ko naredim prvi korak, pridem do točke, kjer se poti razcepijo. Če bo A, potem me pot do cilja lahko vodi takole. Če bo B, potem takole, in če bo C, spet takole. Na naslednjem koraku me čaka Aa, Ab, ... Cc. Ker Aa, Ac in Ba ne vodijo do cilja, te izbire torej niso produktivne in bom moral sredi poti, če okoliščine zanesejo tja, odnehati. Odnehanje ni poraz, ampak največkrat zmaga - vsaj dolgoročno.


7. Višje si v hierarhiji, več moraš pokazati. Napredovanje ne pomeni, da lahko počivaš na vodstvenih lovorikah. Večja ko je tvoja odgovornost, večje so zahteve. O.d.g.o.v.o.r.n.o.s.t! Ne pa pooblastila, plača in zabušavanje.

Tale seznam bi se lahko nadaljeval. A prepričan sem, da bi že z doslednim ravnanjem po napisanem dosegli velik preboj. Pri nas v podjetju imam možnost, da jih zapišem v kamen in jih uveljavljam. Zaradi česar pri nekaterih veljam za »zaj***nega šefa« in delodajalca, kjer so alternativne službe precej bolj udobne. A prav to je razlog, da delamo stvari, ki jih večina dojema kot nemogoče. Luzerska miselnost in delovanje sta v Datalabu kratkega veka.

Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.

Andrej Mertelj je večji del zadnjega desetletja in pol preživel na pogovorih s finančnimi vlagatelji, kot mentor podjetnikom in start-upom ter kot član različnih izbornih komisij start-up tekmovanj in vladnih posvetovalnih teles. Kot serijski podjetnik zdaj postavlja svoj tretji resni start-up – Datalab Agro.