Štiri dni v osami, z burjo in brez kave

Tako sem ponosna nase, da moram svoje podvige NUJNO objaviti na blogu. Saj sem ga tudi začela pisati zato, da bi se malo bolj odprla (svetu) in prenehala tako strogo ločevati poslovno in zasebno življenje. No, v bistvu sem ga začela pisati tudi zaradi Ruth, ker je to z njene perspektive izgledalo tako preprosto. Malo teksta, nekaj fotografij, ki jih na hitro narediš med enim in drugim svetovanjem ali počitkom ...

Oh, kako jo pogrešam, še vedno. V teh dneh bi Ruth svoj blog polnila s čudovitimi snežnimi fotografijami, polnimi sonca, gora in drobnih detajlov, ki jih je znala opaziti samo ona.

Bila je samosvoja, čeprav je za uveljavljanje svoje volje uporabiti prilagodljivost in vztrajnost. Dve zelo učinkoviti lastnosti, pa tudi modri.

Točno v tem njenem samosvojem stilu sem se tik pred Silvestrovim odločila, da grem na morje. Našla sem apartma na koncu naselja v hrvaški Istri, ki je veliko obetal. Velika panoramska okna, ki gledajo na 60 metrov oddaljeno plažo. Idealno mesto za posedanje na soncu ali opazovanje sončnega zahoda, pa tudi za mir, samoto in dolge sprehode.

Dva dni nisem spregovorila niti besede, če odštejemo obisk lastnika apartmaja, ki je prinesel račun. Kmalu po prihodu se je moj novi pametni telefon odločil, da bo obnovil neke programe, jaz sem mu to dovolila in na koncu je zahteval ponoven vpis PIN - ki ga nisem vedela na pamet, saj je telefon nov. No, klic v sili bi še mi vedno ostal, zato se nisem kaj prida sekirala, da ne morem telefonirati.

Tudi super moderne televizije s 450 satelitskimi kanali nisem znala uporabljati, zato sem dneve preživela ob glasbi iz računalnika. Pa tudi, če bi crknil WLAN, se ne bi nič sekirala in v samotarskem duhu preživela dopust.

Že prvi dan, ko sem prišla, sem začutila, da je bila odločitev pravilna. Prejšnje leto je bilo poslovno uspešno, tudi zasebno sem se veliko potepala naokrog, hodila na predstave, koncerte, se družila s prijatelji. Ampak, na koncu leta sem bila utrujena in ujeta v nek začaran krog.

Bila sem prvič v severnem delu hrvaške Istre in zelo sem očarana. Nujno jo moram raziskati s kolesom, se mi zdi, da je kolo najprimernejše prevozno sredstvo za spoznavanje teh krajev.

Presenetili sta me dve stvari:

1. Da imam rada (zmerno) burjo

V bistvu sovražim veter, ampak očitno samo tistega zelo strupeno mrzlega iz alp. Burja pa mi je všeč, ker takrat sije sonce, morje je razburkano, barve na nebu so intenzivne in sveže. Tretji dan dopusta je pihala samo šibka burja in pogrešala sem dramatično dogajanje na nebu in zemlji.

Spomnim se menedžerke iz Stuttgarta, ki je redno hodila na otok Sylt na severu Nemčije. Potrebuje močan veter, da ji prečisti glavo, mi je povedala. Zdaj jo zelo razumem in s primerno obleko je tudi burja znosna (da ne bo pomote, govorim o hitrosti vetra do 50 km/h).

2. Da sem tako odvisna od kave

Kave nikoli nisem pila, mogoče 5 krat na leto, kot ledeno kavo. Po alergiji je ledena kava odpadla, zato sem 5 krat na leto naročila kratko kavo. Ko pa smo v Aviti začeli prodajati Kavo Chi balance in classic, sem si začela večkrat pripravljati kavo, zadnjih nekaj mesecev skoraj vsak dan. Te mešanice vsebujejo največ 25% kofeina normalne kave, ostalo so druge snovi. Vseeno sem postala odvisna od teh majhnih doz kofeina, oziroma imela težave takrat, ko kave nisem pila.

Na morskem dopustu sem se namreč odločila, da ne bom jedla sladkarij in ne bom pila kave. Tri dni sem imela rahle glavobole, pa tudi težave z nizkim pritiskom. Kar me je zelo presenetilo. Danes, peti dan sem že skoraj "čista".

Zakaj sem se odločila, da ne bom več pila kave? Ker imam krvno skupino A. Ja, tako preprosto je. Čutim, da mi ne paše, da obremenjuje moj limfni sistem, moti spanec in koncentracijo. In, v bistvu je ne potrebujem. Čeprav bom pogrešala okus Kave Chi, ki sem ji dodala lešnikovo ali mandljevo mleko, pa malo čokolade ...

Še nekaj fotografij z mojih potepanj: