Zaljubljeni sami vase

Vem, malo težavno branje za to tečno vreme, vendar je besedilo tako briljantno, da ga moram objaviti.

Vir: Zaljubljeni sami vase
Avtor: Irena Štaudohar, Sobotna priloga

Kultura narcisizma

Mnogi teoretiki menijo, da so selfiji le vulgarna metafora narcisoidnega časa, v katerem živimo in v katerem smo obsedeni s seboj in samopodobo. Jaz je sporočilo in selfi je njegov medij. Potrošniški svet nam omogoča, da si hitro uresničimo vsako svojo željo in si že želimo nekaj novega – to je družba, ki potrebuje patološke narcise, ki računajo na odobravanje drugih. Mladost in lepota pri tem štejeta največ.

Kot pravi Mladen Dolar, ko piše o sloviti knjigi Christoperja Lascha Kultura narcisizma (s tridesetletno zamudo je končno izšla v slovenščini, MK, zbirka Esenca), je hrbtna stran novega narcisizma splošna permisivnost ter zaton avtoritet, ki so svojčas tvorile hrbtenico družine, izobraževanja in delovnega procesa. Novodobni narcis je po njegovih besedah ves zavzet s selfom, samopodobo in samorealizacijo. Družbena pravila in norme za narcisa predstavljajo vnanje ovire, ki se jim je treba prilagoditi, s soljudmi ne more vzpostaviti pravega stika in se do njih obnaša instrumentalno, četudi je nenehno odvisen od videza in vtisa, ki ga bo zapustil v njihovih očeh.

To je tudi čas »širjenja intelektualne otopelosti, antiintelektualizma, nižanja standardov in pretvorbe izobraževanja v blago«. Patološki narcis, uči Lasch, je najbolje prilagojeni posameznik v modernih družbah. Nekoč je družba verjela v svobodomiselnega, neodvisnega posameznika, ki je sposoben velikih kolektivnih in individualnih sprememb; danes ga vidi kot družbeno in psihološko razdrobljenega posameznika, ki ni sposoben soočenja niti s svojimi težavami, kaj šele z razmišljanjem o tem, kako stvari okoli sebe spremeniti na bolje. Od življenja pričakujemo preveč, od sebe pa premalo!

Zaradi tehnologije vedno teže oblikujemo občutek kontinuitete, trajnosti oziroma povezanosti s svetom okoli nas, zato smo tesnobni.

Susan Cain v knjigi Quiet (Tihi), kjer govori o introvertiranosti, piše, da v zahodnem svetu ekstrovertiran človek predstavlja ideal uspešneža. Včasih je štel človekov značaj, to, da si discipliniran, deloven, resen, da ti veliko pomenijo vrednote, kot sta čast in morala. Nenadoma se ljudje niso več toliko ukvarjali s tem, kakšni so, ampak jim je bilo pomembno to, kako jih dojemajo drugi. Ta nova kultura je vzpostavila igralca, performerja. Igralca samega sebe. Ali boš v službi napredoval, je postalo bolj odvisno od tega, kakšen prvi vtis si pustil, kot pa od tega, kaj si zares naredil oziroma kaj znaš. Ljudi se ne ocenjuje več le po dejanjih, ampak tudi po tem, kako nastopajo pred drugimi.