Odklop v Hurgadi

Kar tako, brez najave ali opravičila sem mrknila z bloga. Pa ne zanalašč, enostavno nisem imela dovolj časa za objave. Mislim na čas pred dopustom v Hurgadi. Tako je, zopet sem se šla martinčkat v Egipt, mislim, da že osmič. Najraje grem tja, ko je pri nas malo sonca, torej novembra ali februarja. Še nikoli nisem bila tako pozno. Vsak dan sem na koži občutila, kako sonce postaja vedno bolj močno, opoldne je prav žgalo, zato sem se vsaj za uro umaknila pod senčnik.

Dopust je bil prav zabaven, skoraj bi zamudila odhod, pa tudi odhod - v soboto ob 12. uri sem se na plaži, v kopalkah, spomnila, da mogoče ni petek, ampak sobota. Dva Britanca sta mi potrdila, da me čez dve uri res poberejo in odpeljejo na letalo.

V hotelu so se zelo trudili, vendar ne zmorejo obvladati požrešnih in nevzgojenih Rusov (Belorusov, Ukrajincev ...). Zaradi svojega obnašanja bodo uničili sistem all inclusive - oni mislijo, da si lahko na mizo prinesejo poljubno količino hrane, tudi, če je polovico pustijo. Iz jedilnice so nosili kilo jagod ali 12 kosov peciva, da o količini popitega alkohola ne govorim. Najti dva Rusa ob 10. uri zjutraj, ki sta pred sabo imela vsaj 3 kozarce piva, je bilo nekaj običajnega.

Posledica požrešnosti in razsipništva Rusov je bila nekakovostna hrana - seveda, drugače se računica ne izzide. Drugi dan sem celo dobila črevesne težave, zelo verjetno zaradi hrane v jedilnici na plaži. Te sem se v naslednjih dneh na široko izogibala.

Sem se pa na dopustu dobro spočila, čeprav me tako blizu Hurgade ne bodo več videli. Bolj oddaljeni hoteli so veliko boljši, sem ugotovila - tudi zato, ker je manj Rusov. Izvedela sem, da so v Sharm el Sheikh že uvedli nekatere popravke: imajo hotele samo za ruske goste, v restavraciji pa si hrane ne smejo več jemati sami, ampak jim jo dajejo kuharji.

Nauk iz vsega skupaj: vse se spreminja, nič ni večno.