Zaračunavanje embalaže v restavracijah

Kaj pridobi restavracija, če gost hrano pride iskat in jo poje doma?

1. Ne zaseda prostora, ne uničuje inventarja.

2. Natakarju se ni potrebno ukvarjati z njim.

3. Ne umaže posode in pribora.

Restavracija ima torej same koristi od takšnega gosta. Zakaj pa je potrebno potrebno doplačati za embalažo, v katero zapakirajo naročeno hrano?

Danes sem bila v Mercatorjevem hipermarketu v Šiški. Iz čiste nostalgije sem si zaželela mesnih kanelonov, zato sem odšla v samopostrežno restavracijo in si v plastično embalažo naložila en kos. Na blagajni pa presenečenje: za embalažo sem morala doplačati 0,40 EUR. Ker kanelon stane 2,20 EUR, sem za embalažo plačala skoraj 20% vrednosti hrane.

Je embalaža iz Mercatorjeve restavracije res vredna 0,40 EUR?

Se vam zdi to pravično? Meni se ne zdi.

Ko sem na to opozorila blagajničarko, se je, kot ponavadi, izgovorila na šefova navodila. Ja, potem pa povejte šefu o mojih protiargumentih. Ne verjamem, da bo odprla usta, zato jim bom sama napisala pismo. Bomo videli, kaj bodo odgovorili.

Embalažo so mi zaračunali tudi v tratoriji Azur, v Harfi pa, poleg dobre hrane, obvladajo kalkulacije in embalaže ne zaračunajo.

Nasveti o bosih nogah

Tokrat je gustojoči bloger moški, ki v prispevku Bosa noga  piše o pedikuri, japonkah in trdi koži. Najdete ga na blogu Kostni mozek. Se mi zdi, da potrebujemo takšne moške poglede, pa še strinjam se z njim.

Obožujem poletje!
Vročino, svetlobo, da se ne tresem od mraza in oblačenje ne traja pol ure preden si drznem pomoliti nos skozi vrata.
Ne rabim rokavic, šala, kape in vsega ostalega kar pritiče zimskemu času.
Globalno segrevanje? Kar!
Podpišem kakršnokoli peticijo, ki bi omogočala konstantnih 25 stopinj skozi vse leto, poleti pa tja do 38 stopinj.
Še nikoli mi ni bilo tako vroče, da se ne bi mogel shladiti ali z mrzlim tušem, hladnim pivom ali kako drugo pijačo, skokom v vodo ali ubežništvom v senco.

Stopiš pod tuš, se otreš, ššk, ššk s stikom pod eno pazduho pa ššk, ššk pod drugo, gate, kratka majica, kratke hlače, kako lahko obuvalo in si fertik. Če je res preklemanska vročina še spodnjic ne rabiš.

Že to, da ne obujem nogavic in superg, ki jih nosim dokler ni vsaj 27, 28 stopinj je zame kar podvig.
Prej sem jih nosil vse poletje.
Dokler si nisem kupil nekih pohodniških natikačev, za katere sem odštel jebenega stotaka. A mi ni žal. Lahki so, ne rabim imeti obutih štumfov, pa še zaščitene prste imam. So kot hmm, neki čevlji z odprtinami ob straneh. Zato sem jih tudi kupil.
Japonk ne bi obul niti, da odnesem smeti. Se bojim, da se bom kam zataknil s prsti in pa tudi iz principa.
Principa?
Ja.

Ker mi ni bolj ogabne stvari, kot pogled na grdo nogo v japonkah. Ne moreš na tiste tumpaste grde kosmate krompirje s predolgimi nohti natakniti japonk! Govorim o moških krempljih …
Ne moreš! Ne bi smel! Ne gre.
Dajmo imeti vsaj malo stila. Malenkost.
In ker ga ljudje nimajo, bi morali tem lastnikom gomoljev, ki bi na vsak način radi japonke, v prodajalnah z obutvijo nošenje le teh odsvetovati. Ker pa bi predlog gladko zavrnili, bi morala neka nacionalna komisija za estetiko uvesti obvezen pregled pri ortopedu, ki bi jim izdal dovoljenje za nakup obutve, ki razgalja prste. Brez dovoljenja jih pač ne dobiš. Žalim slučaj.
Pa da ne bom zdaj izpostavljal le moških. Tudi nekatere ženske se zlahka kosajo z njimi.

Ne zgleda apetitlich, če imaš odrgnjen lak na nohtih. Tudi prsti zloženi en čez drugega, zveriženi in prepleteni niso videti sexy.
Ne moreš sestro, iz špičakov in štikl, pa direkt hop v japanke, bog te nima rad!
Počakaj vsaj toliko, da se ti mal poravnajo prsti in zavzamejo prvoten normalen položaj.
So ljudje res tako malo samokritični, da ne opazijo svojih pomanjkljivosti ali pa se jim zdi, da ni tako slabo, oziroma bi bilo lahko tudi slabše ali pa si rečejo, kaj me briga saj drugi tudi!?
Naa-aah, pa ne vsi!

Jaz najbolj grdih tac sicer nimam, ampak japonk pa vseeno ne nosim. Šment, da če jih primerjam s kakimi rogovilami, ki sem jih bil skozi poletja zapazil, so za na plakat v čakalnici pred ortopedovo ordinacijo kot zgleden primer noge, na katero sme obuvalo, ki razkriva prste.

Pa saj ni težava le v prstih in nohtih …
Včasih so tudi pete take, da se ti kar oko zasolzi.
Kot stara zapuščena hiša s katere odpada omet in se lušči fasada ali pa zrel kos parmezana ki kar kriči po ribežnu.
Pa če že vse štrli, a si je tako težko pripraviti en lavor tople vode s pestjo soli in odmočiti tisti oklep ter zdrgniti kožo!?
Prevečkrat sem že videl tovrstne primerke in potem je pri tem tako, da se moraš  skoncentrirati, da ne pogledaš še enkrat. Ampak pozabiš in pogledaš … Potem pa ti je žal.
Obup.

Nekateri najbrž tudi takoj, ko pridejo iz službe in se preobujejo iz nogavic in čevljev v natikače, japonke ali sandale to storijo na slepo. Ker če bi pogledali, bi tisti kosem med prsti ali pa nitko za nohtom odstranili.
Me pa za nekaj časa mine karkoli pojesti, to je pa tudi res. Hvala.
Se vsaj tisti, ki jih moti kanček prevelik trebuh pri ljudeh ne zgražajo na moj račun. Je pa tudi res, da jaz ne hodim okrog zgoraj brez po mestu in da se ne čoham po vampu …

Kako hecne so mi mladenke, ki  lepo urejene, po zadnji modi v majičicah in bluzicah, krilcih in hlačkah in kakopak v japonkah ali pa celo v tistih trapastih gladiatorkah, ki zgledajo kot škorenj ki bi mu odrezal sprednji del, posedajo v lokalčkih s svojimi nališpanimi obrazčki, opazujejo mimoidoče skozi umetne trepalnice in srebajo neke cocktailčke po slamicah s svojimi namazanimi žnablčki, zdolgočaseno pozibavajo z nogicami, kazaje svoje skažene nožne prstke in oluščen lak.

Jebem ti!
Da bi jih človek za lase odvlekel do ene pedikerke. Če si toliko časa vzameš za svoj videz, za svojo podobo in image, a za tace potem časa zmanjka, ali meniš, da ne bo nihče opazil?
Čemu potemtakem ne greš od doma v hišnih copatih?

Stila, bog vas mazno stila!

Samokontrola in samokritika pri ženskah

Sem mislila, da bo danes težaven dan, pa ni tako. Všeč mi je celo vreme, čeprav imam rožice še vedno na vrtni mizi, kjer so celo pokrite, da jih ne zebe. Batate, koprive in koralna fuksija bodo v naslednjih dneh zanesljivo zmrznile, če jih ne bom zaščitila.

Ko tole pišem, si ata kos na ograji čisti perje, saj si je privoščil osvežilno kopel. Nimam pojma, kako opazi, kdaj mu v bazenček natočim čisto vodo ...

Misli so mi malo odtavale, namerava sem pisati o zasebnosti. Blogerji se s samocenzuro ukvarjamo čisto pri vsakem prispevku. Kje so meje, določimo sami. Včasih nas malo zanese, včasih smo preveč skrivnostni in zaprti. Če pišeš blog, se je treba pripraviti na takšne in drugačne reakcije.

Za pisanje bloga me je navdušila Ruth Podgornik Reš (pa za buče, rožice in tek). Bila je mojstrica pisanja, ki je znala pritegniti z besedilom in fotografijami. Veliko nam je povedala o svojem zasebnem življenju, hkrati pa je ostala dovolj zasebna - če bi nam na blogu zaupala vse svoje zgodbe, bi bili ... Ja, kaj bi bili? Presenečeni, navdušeni, šokirani, zaskrbljeni?

Na vsako akcijo obstaja reakcija, smo spoznali najkasneje pri Newtonovem zakonu. Kako bo nekdo drug reagiral, nimamo vpliva. In prav tega se v zadnjih mesecih pospešeno učim: ni moj problem, če so drugi "xy" (neumni, pohlepni, škodoželjni, neprijazni, sebični ...). Se mi zdi, da ženske na to pravilo zelo velikokrat pozabimo in najprej napademo same sebe. "Nisem bila dovolj hitra/previdna/pogumna/vztrajna!"

Samokritika je dobra zadeva, saj z njo izražamo svojo samokontrolo. Vendar je je ponavadi preveč, ker se nimamo dovolj rade. Zato vam predlagam, da se od moških naučimo nekaterih trikov. Na primer, kako si vzeti čas zase (v torek grem na nogomet, v petek pa igram tenis - tega ritma ne more nič omajati), kako si napolniti zaloge energije (najprej bom na vrtu eno uro bral knjigo, če bo zanimiva, še dlje, potem bom pa pokosil travo - saj ne bo nikamor pobegnila).

Zanimivo se mi zdi, kako znamo biti ženske v poslu organizirane in strukturirane, na "domačem terenu" pa na te sposobnosti pozabimo. Majhne spremembe v organizaciji vsakdanjega življenja nam lahko prinesejo velike koristi. Imele bomo več časa zase, bolj bomo spočite in srečne. Samokritika pa bo kar izhlapela, ko si bomo rekle: "Za vsakim dobrim konjem se dviga prah!"

Implantat - antibiotiki in probiotiki

Pred tremi leti sem pisala o mrtvem zobu številka petnajst. Zobozdravnica dr. Polona Urbančič mi ga je nežno in strokovno izpulila. Na rentgenski sliki se je takoj videlo, da je moja zgornja čeljustna kost premalo debela za najmanjši implantat. Zobozdravnica je predlagala, da kost z neko snovjo odebelimo in s tem posežemo v predel sinusa.

Tri leta sem zbirala pogum za takšen poseg. Prejšnji petek sem se ojunačila in dobila implantat. Ker se s sinusi ne smemo igrati, sem od zobozdravnice dobila cel kup navodil. Ne smem kihati, si brisati nosu, nositi težkih stvari, se ukvarjati s športom ... in jemati moram antibiotike.

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje vzela antibiotike. Glede na to, kako se trenutno počutim, jih ne bom več tako hitro. Že po treh dneh so se začele težave z želodčno kislino in črevesjem. Nimam pojma, kaj se v črevesju dogaja, ampak moje glivice kričijo po sladkarijah, da o vetrovih ne govorim.

Seveda bi bilo ravno sedaj zelo nespametno jesti sladkarije, ker bi se glivice takoj začele razmnoževati z eksponentno hitrostjo. Antibiotiki pomorijo zdrave črevesne bakterije in šest mesecev traja, da se črevesje ponovno obnovi. Včeraj sem že začela jemati probiotike Bactoflor 10/20, zato upam, da bo čim prej boljše.

Zobozdravnica mi je svetovala, da naj prve tri dni ličnice hladim, saj se na takšen način prekrvavitev poveča. Ubogala sem jo in oteklina je bila zelo majhna. Še vedno pa čutim, da okrog luknje številka petnajst ni vse v redu.

Probiotike moramo obvezno jemati po kuri z antibiotiki. S tem pomagajo telesu, da se črevesna flora hitreje obnovi.