Miro Cerar, policistka in proaktivno vedenje

Deževno sobotno dopoldne je, zato malo pospravljam, perem perilo, sortiram - in berem časopise na internetu. Odkar sem prenehala gledati poročila in druge politične oddaje, je moje življenje dosti lepše. Kar me zanima, si preberem na internetu ali teletekstu. A, pravkar me je prešinilo, da je to zelo dobro proaktivno vedenje, kot smo se ga učili na seminarju samozavesti: ukvarjam se s tistim na kar imam največji vpliv.

Članke Mira Cerarja zelo rada berem, ker je v njegovih besedili vedno nekaj melanholije. Kaj morem, pač "padam" na takšna besedila. V članku "Podobe naše (de)generacije", ki sem ga našla na www.dnevnik.si, sem prebrala tole in se zelo razburila - čisto napačno proaktivno vedenje, vem, ampak takšne zadeve me res pogrejejo.

Ne vem, kako bi reagirala na njegovem mestu, verjetno bi opazila, da je s policistko nekaj narobe, ampak bi šele dosti kasneje pogruntala, kaj me moti. Miro Cerar bi pa moral takoj reagirati in policistko opozoriti na neprimerno vedenje.

V članku sicer najprej omenja štiri poslance PS, ki so jih fotografirali z nogami na mizi. Ne, ne bom se razburjala, kakšni nevzgojeni in arogantni tipi sedijo v parlamentu ... Bom zelo proaktivna ....

"Toda naj končam z neko drugo podobo. Resnično. Ne iz medijev. Podobo, ki me je vznejevoljila mnogo bolj od omenjene podobe veselih (ali nadutih) politikov. Ko sem namreč pred nekaj dnevi hodil mimo stavbe, v kateri ima sedež naša vlada, sem pred stavbo opazil policistko. Moram priznati, da sem se celo ustavil in dvakrat preveril, ali vidim prav (bil sem namreč na nasprotni strani ulice). Policistka je bila v svoji uradni uniformi s hrbtom delno prislonjena na steno stavbe, s pokrčenim kolenom ene noge, s prižgano cigareto v roki in s steklenico pijače, ki jo je odložila na zunanjo okensko polico. Naj ponovim: policistka je kot kaka sproščena mladenka v policijski uniformi slonela na omenjeni stavbi (celo s čevljem uprtim v steno), imela ob sebi steklenico pijače ter mirno in sproščeno kadila cigareto.

Priznam, da sem kriv. Ker sem molčal. Ker nisem stopil tja in jo vprašal, ali je policistka ali zamaskirani državljan. Morda res ni bila policistka. Toda potem bi jo morali varnostniki iz (bližine) vladne palače nemudoma odstraniti in zoper njo podati ustrezno prijavo oziroma ovadbo. Seveda pa bi jo morali tudi kot policistko nemudoma opozoriti, da takoj preneha z nedostojnim obnašanjem, in jo prijaviti nadrejenemu. Ne vem, kaj se je dogajalo po mojem odhodu. Vsaj tisti dve minuti sem v tej podobi sproščene policistke (u)videl, da smo padli še mnogo globlje, kot si predstavljamo ali si upamo priznati. Če namreč v kaki nedostojni in poklicu neprimerni drži opazim razvajence, ki so si zaradi prilizovanja temu ali onemu gospodarju priborili položaj ministra, direktorja ali pomembnega bančnika, potem vem, da je za Slovenijo še upanje. Kajti ti razvajenci so v resnici le mali ljudje, ki jih bodo prej ali slej na visokih položajih zamenjali boljši. Toda ko vidim v tako obup(a)nem stanju policista, mi postane jasno, da so v Sloveniji ponižanje, apatija in celo degeneracija posegli že tudi v tiste družbene pore, na katerih ta družba v resnici stoji. Zato lahko le javno apeliram na vodstvo policije in policiste, da se uprejo takšnim pojavom in nam s (samo)disciplino in poklicnim dostojanstvom pomagajo ohraniti upanje v boljšo prihodnost."

Me prav zanima, kako dolgo bo trajalo, da si bomo vsi priznali, da je permisivna vzgoja največja škoda za slovenski narod.