Hermann Meyer s soavtorico in ženo Evo-Mario Meyer v svoji knjigi
Partnerski praprogram zagovarja zanimivo tezo, da so v nas shranjeni programi
iz praskupnosti, ki še danes obvladujejo naše obnašanje, predvsem pri izbiri
partnerja. Ženske smo se samo psevdoemancipirale, moški pa niso več pravi moški
in se pustijo izsiljevati. Je tudi v Sloveniji tako?
Pet napačnih predpostavk
psevdoemancipacije
V preteklosti je bila fizična moč bolj cenjena kot skrb, nega, ljubezen in
človečnost, zato so bile ženske v podrejenem položaju glede na moške. Še pred
dvesto leto so zdravniki resno razpravljali o tem, ali imajo tudi ženske dušo
in v Švici so volilno pravico ženske dobile šele leta 1971. Jasno je, da so šle
ženske po tisočletnem zatiranju na barikade in zahtevale enake pravice. V
sedemdesetih letih 20.stoletja se je začela doba emancipacije in vsi so si od
nje zelo veliko obetali. Po mnenju Hermanna Meyerja pa je bila emancipacija
žensk neuspešna. Pravi, da je šlo (z nekaterimi izjemami) za
psevdoemancipacijo, ki je izhajala iz naslednjih pet predpostavk:
1. Moški in ženska sta enakopravna, razen pri »majhnem razločku«
Kot so znanstveniki ugotovili, se spola razlikujeta ne samo po spolnih
organih, ampak tudi zaradi tega, ker imata različno zgrajene možgane. Zato
moški in ženske različno predelujejo informacije, kar vodi k različnim
zaznavanjem, prioritetam in načinom vedenja. In prav zaradi teh razlik pride do
privlačnosti med obema spoloma in navdušenja za nasprotni spol.
2. Moški so po naravi slabi, ženske dobre
Ker so moški tako različni od žensk, jih nekatere pripadnice ženskega spola
vidijo kot zlobne, slabe. Ne morejo sprejeti dejstva, da so moški drugačni, da
mislijo in čutijo drugače, da so v svojem bistvu plemeniti, pripravljeni pomagati
in olikani. Če pa že pride do tega, da se moški odpre in pokaže svoja čustva in
misli, je to za žensko ponavadi zelo hudo in boleče. On ji razlaga o agresivnem
obnašanju proti konkurentom na delovnem mestu, verbalno zaničuje potencialne
rivale, ji komentira zadnje nogometne tekme, opisuje seksualne »svinjarije«, ki
jih ima stalno v glavi in ji z zamolklim glasom pove, da mu je zveza postala
pretesna in da potrebuje več prostora. Prizadeta partnerka se najkasneje pri
zadnji izjavi zlomi in ne more verjeti, da se je lahko o njem tako motila.
Želela je samo kaj več izvedeti o njegovih hobijih, ga bolje spoznati in
razumeti, z njegovim odkritim načinom pa se je izkazal za primitivca,
neandertalca in zadnjo žival.
John Gray v svoji knjigi »Moški so drugačni, ženske tudi« pravi, da so
moški kot elastika. Če moški žensko ljubijo, se morajo od nje tudi oddaljevati,
preden zopet pridejo nazaj. Moški, ki živijo s partnerico, zgubijo do neke
določene mere stik s samim seboj. Ko se oddaljijo, lahko zopet najdejo svoj pravi
jaz, svoje meje in hkrati zadovoljijo svojo potrebo po avtonomiji. Naravna
potreba po umiku pa se lahko ojača ali omili zaradi obnašanja partnerice. Tako
potrebuje moški, ki je zadovoljen in razumljen v partnerski zvezi, krajše
partnerske odmore kot pa moški, kjer partnerica ne upošteva njegovih potreb.
Samo kot opomba: Meyer seveda pri tem ne misli na klišejske situacije, ki so se
morda komu prikazale pred očmi, kot na primer, da ženska moškemu ne dovoli iti
vsak večer popivat v gostilno. Avtor seveda izhaja iz tega, da je tudi moški
odgovorna, zrela osebnost, ki ve, kaj lahko in kaj ne sme, in ne bo nikoli
škodil partnerski zvezi in družini.
Še ena nevarnost obstaja, če moški pokaže svoja prava čustva in misli:
partnerica nima več možnosti za projekcijo. Ugotovila bo, da je popolnoma
drugačen kot njen sanjski moški in da je mogoče celo napačen moški. Ko on
skriva in zanika svojo pravo identiteto, se pretvarja, da zadostuje njenim
merilom in je moralno visok človek. Ona pa lahko še naprej živi v iluziji, da
je edini pravi in za njo usojen.
3. Visoke šole posredujejo uporabno znanje oziroma pravo izobrazbo
Včasih so mislili, da se bo število žensk na vzvodih moči povečalo, če se
bo povečalo število žensk z visoko izobrazbo. Hermann Meyer je prepričan, da do
tega ni prišlo zaradi napačnega znanja, ki nam ga posredujejo v šolah. Kdor
pride v gimnazijo (opomba: v Nemčiji se s tem izrazom misli na 5. razred
slovenske devetletke), dobi povelje »Pripravljeni, pozor, zdaj!«, potem pa je
uspešnejši tisti, ki bolje proda svojo dušo za dobre ocene in naredi vse za
dober uspeh na maturi. Za to je po Meyerju uspešnejši tisti, ki hitreje potlači
svoja naravna čustva in vzgibe, ves svoj ustvarjalni potencial, svoje kreativne
in ravolucionarne misli in hkrati vodi nadomestno življenje, kjer v ospredju
stojijo visoke zahteve šole in staršev. Ocene pri matematiki in angleščini
postanejo barometer za vzdušje celotne družine.
Uspešno opravljena matura pove samo, da je učenec devet let (v Sloveniji: 5
let devetletke in 4 leta gimnazije) uspešno zanikal svojo identiteto in da je
postal zrel za svet kolektivne nevroze. Konvencionalno izobraževanje je tako
postalo stvar prestiža, vsebuje pa zelo malo praktičnih znanj, ki bi jih lahko
uporabili za reševanje individualnih in kolektivnih problemov. Na kratko
povedano: naučeno znanje ne ustreza nalogam in ciljem posameznega človeka, ne
paše k njegovemu življenju tukaj in zdaj, in ne k osrednjim nalogam in ciljem
človeštva na začetku 21. stoletja.
4. Moški se lahko v delovnem procesu uresničijo, ženske so iz tega
izključene
Avtor govori v tem delu knjige o (še danes čisto normalnih) situacijah v
nemških družina, kjer najkasneje po porodu ostane ženska doma (zaradi
preprostega dejstva, ker nima celodnevnega varstva za otroka), moški pa finančno
vzdržuje družino. Nekdaj so se ženske poročale zelo zgodaj, danes pa želijo
najprej dokončati šolanje, nekaj let delati in šele takrat ostati doma. Meyer
pravi, da so tako lahko spoznale, da so se bili moški (zaradi biološko
prirojenega rituala dvorjenja) prisiljeni pretvarjati, da v svojem delovnem
področju posedujejo veliko oblast in tako bili bolj privlačni kot potencialni
partnerji. Resnično pa je zelo stvarna, saj je zelo malo moških in žensk, ki
imajo toliko moči, da lahko sprejemamo velike odločitve in še manj jih je, ki
so se lahko v delovnem okolju resnično udejanjili.
5. Vsak človek mora postati celota
V alternativni in feministični sceni straši mišljenje, da se mora človek
razvijati kot celota in tako postati nek androgin, kjer so moški in ženski deli
enakomerno združeni. Ta cilj lahko dosežemo samo tako, se glasi sporočilo, da
moški razvijajo ženske značilnosti, ki so mu prirojene, ženske pa moške
značilnosti. Meyer je prepričan, da noben moški ne more razvijati svojih
ženskih značilnosti tako, da lupi krompir, kuha, peče, šiva, pere, čisti,
pomiva, menjava plenice, skrbi za otroke in po možnosti začne čez nekaj časa
misliti in občutiti kot ženska. Na takšen način lahko postane samo karikatura
ženske.
Podobno je z ženskami, ki lahko opravljajo skoraj vse »moške« poklice,
vendar je po Meyerjevem mnenju to samo imitacija in ne emancipacija. Zakaj se
čutijo ženske samo takrat emancipirane, ko se vrinejo na področja, za katere je
moški (glede na konstitucijo in genetiko) po naravi dosti bolj primeren? Zakaj
prostovoljno zapusti področja, na katerih je močna in konkurira z moškimi v
moškem svetu? Ne bi bilo bolje, da bi se ženska emancipirala kot ženska?
Na skoraj vseh seminarjih za doseganje uspehov se udeleženci učijo, da
morajo odkriti svoje odlike in jih sistematično izgraditi. Pi
psevdoemancipaciji pa se dogaja nasprotno: dobre rezultate naj bi dosegli tam,
kjer smo po naravi šibki. Kako naj ženska, ki skrbi za gospodinjstvo in otroke,
ki je dobra ljubimka, ki pazi na svoje telo in je urejena, ki skrbi za svoje
duševno zdravje in si razširja obzorja, dodatno in hkrati dela kariero ter
opravlja naloge, ki so ponavadi moška? Kako naj bo moški poklicno uspešen in
kako naj dobro opravi njegove druge naloge, če mora nato skrbeti še za gospodinjstvo
in vzgojo otrok?
Ameriška znanstvenica Alice D. Domar iz harvardske univerze je ugotovila,
da se za zaposlene ženske največji stres začne šele, ko pridejo domov. Najhuje
je od 17. do 21. ure, ko se morajo nemudoma spremeniti v super mamo, ki pobere
otroke iz vrtca, gre še hitro po nakupih, da bo lahko skuhala večerjo. Doma
kuha, zraven pa skrbi še za pranje perila in z enim ušesom posluša otroke, ki
ji razlagajo kako so preživeli dan. Posledica so zdravstveni simptomi kot je
motnje krvnega in srčnega obtoka, glavobol, bolečine v hrbtenici, želodčne
težave, nespečnost in ne nazadnje splošna oslabljenost imunskega sistema.
Hermann Meyer je prepričan, da lahko, ne glede na finančni status (torej
tudi, če si lahko privoščimo čistilko, kuharico, vrtnarja, šoferja ali
vzgojiteljico), dobro opravimo samo naloge, ki spadajo k našemu spolu. Tako je
želela narava: vsakdo lahko postane celota kot moški ali celota kot ženska,
nikoli pa celota v telesni, duševni in duhovni androginiji. Ta različnost je
potrebna za medsebojno privlačnost med spoloma, da se lahko ujemamo kot ključ
in ključavnica. Vsak poskus, da bi prevzeli naloge nasprotnega spola, vodi v
preobremenjenost. Nekatere naloge lahko opravimo hitro ali samo provizorično,
vendar ne dovolj kvalitetno. Boljše je, da smo ženska ali moška celota, kot pa
celota, sestavljena iz dveh delov.
Psevdoemancipacija in prava
emancipacija
Prava emancipacija ne pomeni samo, da se osvobodimo odvisnih odnosov,
postanemo neodvisni, si ustvarimo svoje mnenje in zahtevamo več enakopravnosti,
ampak da tudi v enaki meri prevzamemo odgovornost in dolžnosti. Da dosežemo
pravo emancipacijo, moramo skozi različne razvojne procese in se pri tem
naučiti se uveljavljati, biti iniciativni in drzni, razvijati upravljalske
sposobnosti, se naučiti kako zbirati in obdelovati informacije, razvijati
komunikacijskih sposobnosti, sposobnost vživljanja, zmožnost ukrepanja,
organizacijske sposobnosti, menedžerske sposobnosti, analitično mišljenje,
razvijanje konceptov in njihova uresničitev, koncentracijske sposobnosti,
formulirati lastne cilje in jih uresničite, prepoznati pravice in dolžnosti, se
naučiti sprejemati odgovornost ... Brez razvijanja teh sposobnosti se lahko
proces emancipacije izkaže za napačno pot, ki poslabša obstoječo situacijo.
Emancipacija žensk je bila po Meyerjevem mnenju neuspešna zaradi naslednjih
petih vzrokov:
1. Zgodila se je samo simbolična osvoboditev
Potrebo žensk po osvoboditvi izkoriščata industrija in gospodarstvo, ki
vplivata na način, kako bi naj osvoboditev potekala. Naravno potrebo po
osvoboditvi je nadomestila umetna, ki ženskam daje občutek, da so res postale
svobodne in neodvisne. Avtomobili za ženske, cigarete za ženske, pijače za
ženske ... – vse to samo vodi iz ene odvisnosti v drugo, je prepričan Hermann Meyer.
2. Prizadevanje za kariero ne ustreza ženski naravi
Veliki večini žensk se ni težko odpovedati karieri in poklicnemu uspehu,
zato najdemo malo žensk na vodilnih položajih. Pa ne zato, ker bi bile pri tem
ovirane, ampak ker niso dovolj častihlepne. Ženska je po naravi manj
tekmovalna, bojevita, oblastna in zagnana kot moški. Imamo zato tako malo žensk
v (slovenski) politiki?
3. Odklanjanje ni nobena alternativa
Veliko žensk se upira temu, da bi prevzele tradicionalno vlogo ženske, ne
ponujajo pa ničesar drugega. Poskušajo povezati prednosti patriarhata s
prednostmi emancipacije, ne da bi za to vzele v zakup tudi pomanjkljivosti.
Želijo si varnosti in svobode, ne želijo voditi gospodinjstva, hkrati pa bi
rade bile finančno in materialno preskrbljene. Meyer je zelo kritičen:
»Predvsem pri srednjem sloju je razširjena miselnost, da je denar, ki ga
zasluži ženska njen, plača moškega pa se deli. Pri dolžnostih je obratno: vse
dolžnosti moškega ostanejo, dolžnosti žensk pa se razdelijo na druge ljudi – na
moža, čistilko ali kuharje v restavracijah.«
4. Erotika je še vedno izključena
Prababica, babica in mama so erotiko mačehovsko obravnavale, in tudi hčerka
nima veselja, da bi partnerja erotično razveseljevala. Tipična »emancipiranka«
ima slabo mnenje o zapeljevanju, se ne oblači mikavno in se ne trudi, da bi
ustvarila čutno razpoloženje. Na takšen način potlači erotični del ženstvenosti
in upa, da tudi moški ne bo kazal zanimanja za dolge noge, lepe prsi in čvrsto
zadnjico. Emancipirane in neemancipirane ženske lahko brez izživete
seksualnosti in erotike preživijo samo še z romantičnimi predstavami o ljubezni
iz hollywoodskih filmov, ki jim omogočijo, da ubežijo sivemu vsakdanjiku.
Zaključek: prava emancipirana ženska je za moškega obogatitev, psevdoemancipiranka
pa stalna obremenitev.
Naravni program
Vsaka ideologija se naslanja na deficite v osebnostnem sistemu njenih
privržencev. Tako je tudi s feminizmom, ki temelji na zaščiti pred tem, kar
ženske v življenju niso dobile. Namesto, da bi same pri sebi poiskale vzroke za
neuspeh in same prevzele odgovornost za to, da jim ne gre dobro, so se zatekle
v ideologijo. Hermann Meyer je prepričan, da moramo izkoristiti naravni
program, ki je shranjen v naših genih, ne smemo ga potlačiti in čakati na neke
druge čase, ampak ga korak za korakom izboljšati in od njega profitirati.
Narava je v nas naložila praprogram s specifičnimi ženskimi in moškimi
sposobnostmi in nalogami, ki se medsebojno dopolnjujejo in njihova kombinacija
nam omogoča (je omogočala) optimalno možnost preživetja (moški so šli na lov,
ženske skrbele za votlino in otroke, moški je branil pred sovražniki, ženska so
negovale in zdravile). Narava je nevtralna in ne favorizira nobenega spola.
Vsak moški ima šest nalog in vsaka ženska šest nalog, ki jih morata izpolniti
na spolu specifičen način.
Prava emancipacija pomeni, da ženska samostojno misli in čuti, da gre
samostojno pot kot ženska, da ima svoje cilje, da je duševno zrela in zavestno
uredi svoje življenje. Prevdoemancipacija je imela posledice tudi za moške, ki
so se čutili pod pritiskom, ker so morali potlačiti svojo moško naravo. Ampak,
ta pogojna feminizacija moškega je vznemirila tudi ženske, ki so ugotovile, da
si s takšnim »mehkužcem« (po Meyerju »Softie«) ne morejo ničesar začeti (in se
odpeljale na jug, kjer obstajajo še pravi moški, dodaja avtor).
Naloge ženske za resnično emancipacijo
Naloge moškega za resnično emancipacijo
Moški in ženska nikoli ne izpolnjujeta vseh nalog. Če se najdeta dve dušici, ki jima na primer doma pripravljena hrana ni mar, se lahko zelo zaljubljeno spogledujeta tudi v restavraciji. Nekaterim parom ni mar za opremo stanovanja, drugim se zdi pomembneje kaj je pod flanelasto pižamo in nekateri so presrečni, če so več doma, kot v službi. Pomembno je, da imata partnerja enaka pričakovanja in da ne izpolnjujeta istih nalog. Seveda je pri tem pomembna popolna iskrenost do sebe in partnerja. Mamin sinček, ki je navajen na domačo hrano, bo na začetku očaran nad partnerko, ki je dobra pri seksu in slaba v kuhinji, čez nekaj časa pa bo zahteval pražen krompir in pečenko tudi od svoje žene. Ona lahko naredi dvoje: se nauči kuhati (po maminih receptih, seveda) ali pa moža pošlje jest k mami in si poišče ljubimca.
Začasni in stalni samski
Na koncu knjige se Hermann Meyer dotakne še teme o samsko živečih, ki jih
deli na dve skupini. Tisti, ki so samski samo začasno, bi morali analizirati
zadnji partnerski odnos, kaj je bilo narobe in kaj lahko v prihodnji zvezi
naredijo bolje. Bolj kritičen pa je do stalnih samskih, ki so po njegovem samski
zato, ker ne izpolnjujejo nalog, ki so jim bile dane po naravi glede na njihov
spol oziroma jih želijo izpolnjevati samo za sebe. Večni samci želijo vse samo
zase (denar, hrano, stanovanje, spolne užitke) in se lepo oblačijo v lastno
zadovoljstvo. Nekje pa jim nekaj manjka, zato si omislijo nadomestek. To je
lahko pes ali mačka, glasbena ali umetniška zbirka, ideologija ali svetovni
nazor. S takšnim nadomestkom se potem samski odpravijo iskat partnerja in
paradoksno pričakujejo, da bo bodoči partner prav tako navdušen nad njimi. Še
več, iz partnerskega nadomestka naredijo osnovni pogoj in po tem kriteriju
izbirajo potencialne kandidate.
Pravzaprav iščejo stalni samski samega sebe – kot samska ženska svojo moško
polovico in kot samski moški svojo žensko izdajo. Dodatno naj kandidati
obvladajo na primer svojo različico wellnes programa, drugače pa naj se v vsem
strinjajo, nikoli ne smejo imeti svojega mnenja, ne smejo imeti svojih
interesov ali celo predstav. V bistvu želi takšen človek, brez da bi se tega zavedal,
da njegov partner izpolni svojih šest nalog samo za njega in da so rezultati
opravljenega dela na voljo samo njemu, medtem ko on vse, kar si je pridelal,
obdrži za sebe. Tako bi dobil stalni samski vse, njegov partner pa nič. Če se
potencialni partner že na začetku upira takšni razdelitvi, mu samski hitro da
za vedeti, da ni pravi za njega in da je že od vsega začetka to vedel.
Za nekatere ljudi je postalo samsko življenje že oblika življenja. Ne
želijo več nikogar najti, ampak samo še iščejo. To iskanje je lahko preraslo v
obliko zasvojenosti. Tipični stalni samski ostanejo tudi zaradi tega samski,
ker se potencialni partnerji zavedajo, da bi bilo življenje z njimi pekel na
zemlji. Vsak človek bi rad bil občudovan, upoštevan, ljubljen in razvajan. Šele
ko samski zvišajo svojo frustracijsko toleranco in se zbudijo iz svoje
egocentričnosti , imajo realno možnost, da postanejo srečni v partnerski zvezi.
Dragi bralci tega članka, vas te odkrite in že skoraj trde besede Hermanna
Meyerja ne spominjajo na nekaj? Oziroma bolje rečeno na nekoga? Na vse tiste
samske v naši okolici, ki vedno znova tožijo, kako ne dobijo partnerja, kako
nikoli ne spoznajo pravega, da jim je v bistvu lepo samim, da pa bi vseeno (ko
si oni zaželijo) želeli imeti nekoga ob sebi za družbo? Naslednjič jim lahko
poveste o partnerskem praprogramu in preverite, koliko nalog izpolnjuje, predno
boste še naprej poslušali njegovo jamranje.
Šest nalog in partnerska
privlačnost
Brez znanja o šestih nalogah se ne moremo zavedati, kaj lahko ponudimo in
kaj lahko zahtevamo od svojega partnerja. Principe tržnega gospodarstva namreč
lahko prenesemo tudi na partnerstvo. Zato je pomembno, da vemo, kakšne so naše
možnosti na »tržišču«, kaj ponujamo in kakšno je povpraševanje. Naša podzavest
je pri tem natančen računovodja, ki registrira, kakšne investicije in zmožnosti
ter v kakšnem obsegu so prisotne, in kaj lahko na podlagi tega od partnerja
pričakujemo.
Investicijski zakon pravi, da je uspeh zagotovljen samo takrat, ko v
partnerstvo vložimo dragocene vložke in konstruktivno energijo. Temu velikokrat
oporekajo ljudje, ki so na partnerskem področju že večkrat bili razočarani in
menijo, da nekdo, ki je vložil toliko toliko energije v neko zvezo kot oni, ne
more biti odgovoren za njen neuspeh. Pri natančni analizi pa lahko ugotovimo,
je prepričan Hermann Meyer, da prizadeti v zvezo niso vložili realnih vložkov
in sposobnosti, ampak samo primanjkljaje, reaktivna čustva kot je slaba volja,
jeza, zavist, depresije, sovraštvo, nemoč, krivda, strah, odvisnosti,
predstave, fiksacije, projekcije in pričakovanja.
Subjektivno se jim zdi, da so v zvezo vložili veliko, ker stalno zanikanje
primarne narave in prilagajanje na življenjsko tuje norme, pravila in
prepovedi, kot tudi stalne prošnje in upanja, da bo partner končno izpolnil
njihova pričakovanja, zahtevajo veliko časa in energije. Vse, kar lahko s
takšnimi investicijami dosežemo pri partnerju so negativne čustvene reakcije:
patološke investicije vodijo k patološkim reakcijam, te pa zopet povzročijo
negativne čustvene reakcije, ki jih naprej investiramo in začaran krog se
zaključi. Tako se partnerja vedno bolj oddaljujeta od resničnosti in na koncu
ostane samo še ločitev.
Ljubezen se razvije, če smo uravnotežena in stanovitna osebnost. Lahko smo
v resnici takšni ali pa je takšen samo naš imidž. V zadnjem primeru obstaja
seveda vedno možnost, da nas partner razkrinka. Konfrontacija z resničnostjo je
torej tista, ki veliko ljudem povzroča težave. Ne zavedajo se, da lahko
potencialnemu partnerju bolj malo nudijo in si iluzorno predstavljajo, da jih
bo potem vseeno imel rad. Obstaja velika razlika med tem, kakšnega partnerja si
želimo in kakšnega si glede na naše sposobnosti zaslužimo.
Meyer pravi, da je vse skupaj čisto enostavno: brez dobre ponudbe so
možnosti, da dobimo željenega partnerja, zelo majhne. Kaj pa sploh je dobra
ponudba? To je tisto, kar potencialni partner potrebuje in ne to, kar mi
mislimo, da bi lahko bilo za njega zanimivo. Vaba na trnku mora tekniti ribi,
ne ribiču. In smo zopet pri šestih nalogah moškega in ženske. Pa še nekaj je:
kdor lahko malo ponudi, privlači tudi takšnega partnerja. Zelo dobro je, da
naredimo seznam bivših partnerjev in jih ocenimo po sistemu šestih nalog. Tako
lahko analiziramo, kakšne tipe partnerjev smo do sedaj izbirali in, ko tudi
sebe ocenimo, ugotovimo, zakaj so bile zveze neuspešne.
Današnji moški morajo pojesti kašo, ki so jo zakuhali njihovi praočetje, ko
so zatirali ženske, jih oropali človeških pravic in jih obravnavali kot
neenakovredne partnerje. Nekatere ženske pa zdaj moške kaznujejo tako, da
zavračajo izpolnjevanje šestih nalog. Ne zavedajo se, da jim izpolnjevanje
šestih nalog daje toliko moči in vpliva, da si ne bo noben moški več upal
delovati proti njim. Čas je, da oba spola znova najdeta zdravo sredino in
izrabita možnost, ki se jim ponuja, svetuje Meyer.
Kako lahko preprečimo, da bi
bili zapuščeni ali zamenjani
Ugotovili smo: če dva človeka skrbita za to, da jima gre dobro, se kakovost
njunega življenja bistveno bolj poveča, kot pa če to počne eden sam zase
(princip sinergije). Kdor se ukvarja s tem, da bi svojih šest nalog čim bolje
izpolnil, lahko pri tem obdela tudi konflikte iz otroštva. Veliko travm iz otroštva
je posledica tega, ker oče ali mama takrat nista izpolnjevala ene ali več
svojih nalog (iz katerih koli razlogov že). V takšnih primerih je pomembno, da
ne ponavljamo vzorcev iz otroštva, ampak postanemo aktivni in izboljšamo
zmožnosti pri nalogah, kjer sta starša zatajila. Tako se bodo značilni
družinski konflikti in problemi v manjši meri prenesli na naslednjo generacijo.
Še nekaj je zelo pomembno pri razvijanju naših zmožnosti: na vseh
življenjskih področjih moramo imeti individualni profil. To pomeni, da imamo
svoj življenjski stil, da se znamo uveljavljati na nam specifičen način, da
imamo samosvoj pristop k erotiki in seksualnosti, svoja mnenja, lasten moralne
principe in načela, svoje želje in sanje ...
V kolektivni nevrozi (tako Meyer opisuje današnji svet) se bojimo, da nas
bo partner zapustil. Ta strah ni več potreben, če razvijemo lastne sposobnosti
in znanja zaradi katerih bomo postali za partnerja nezamenljivi. Za partnerja
bomo postali zaklad, ki ga ne bo želel več dati iz rok.
Kako lahko pridobite
(skoraj) vsakega moškega ali žensko – za vedno
Če ženska izpolnjuje naloge 1, 4, in 5, lahko izbira iz širokega kroga
kandidatov. Z vsako nalogo, ki jo dodatno izpolnjuje, lahko poveča kakovost
partnerske zveze in s tem tudi čas trajanja. Če je še nežna (3. naloga), bo pri
njej želel ostati skoraj vsak moški, ker je majhna verjetnost, da bo na hitro
našel novo partnerico, ki optimalno izpolnjuje več kot štiri naloge. Pa tudi če
jo najde, ni rečeno, da bo on ustrezal njenim pričakovanjem in izpolnjeval
naloge, ki so njen pomembne. Predpostavimo, da bi ženska poleg zgornjih štirih
nalog izpolnjevala še 6. nalogo (komunikacija, zbiranje informacij) in ne
nazadnje še 2. nalogo (opremljanje in skrb za dom) – potem lahko dobi vsakega
moškega in to za zmeraj. Če pa partner tega ne prepozna ali ne zna ceniti, je
to njegov problem. Tako kot ženske, lahko tudi moški z izpolnjevanjem vseh
šestih nalog fascinira (skoraj) vsako žensko, da bo za vedno ostala pri njem.
Narava nagradi vsakega, ki izpolnjuje njen program in upošteva njene
zakone. Posebno nevarno je, če svojo naravo zanikajo moški, zlasti pri nalogah
1, 2 in 3. Nespoštovani bodo pri moških in ženskah ter kmalu samo še dežurni
krivec. Pri dobro izvedenem partnerskem praprogramu pa se pojavi vrsta
pozitivnih verižnih reakcij, ki naredijo življenje moškega in ženske za
življenja vredno.
Zaključek
Članek o partnerskem praprogramu sem napisala predvsem zato, ker me je
knjiga Hermanna Meyerja zelo zabavala, hkrati pa dala nove impulze, da sem
lahko analizirala, vrtala, primerjala in delala zaključke. Članek nima namena
žaliti, a z nekaj humorja in distance lahko Meyerjeve nasvete pozitivno
uporabimo za izboljšanje kvalitete našega življenja. Kako se bomo potem
imenovali, ali psevdoemancipiranke/ci ali resnične emancipiranke/ci ali
enostavne ženske in moški, je čisto vseeno. Članek je nastal tudi zato, ker sem
pri pripravljanju na članek o feng shuiju Slovenije ugotovila, da Slovenci
potrebujemo impulze od zunaj (skozi Alpe, iz Evrope), ki nas s provokacijo
zbezljajo kokona in zbudijo.
Helena Golenhofen
© Energijski center d.o.o
VIR: http://helena-golenhofen.blogspot.com/
Ni komentarjev:
Objavite komentar