Po ravnici bi, glede na moje prednike, zmogla hoditi ali kolesariti več ur, ko pa gre pot navzgor, se začne moje telo upirati. Zelo hitro mi je vroče in v obraz postanem rdeča skoraj kot rak. Izkušeni planinci, ki me srečujejo, se čudijo nad mojo nezdravo obrazno barvo in me skoraj vedno pomilujoče gledajo. Ko zagledajo športne copate na nogah, jim je vse jasno - amaterka, ki sploh ne ve, kam gre.
Obuvalo je naslednja zadeva, ki izdaja moje gene: ne maram takšnih čevljev, ki stiskajo gležnje. Zato se v gore najraje odpravim s športnimi copati, ki imajo dober profil. Za "resne" ture imam nižje gojzarje, ki dopuščajo mojim gležnjem, da dihajo.
Planinec čisto po mojem okusu - brez gojzarjev ...
S sabo vedno vzamem vodo, opis ture ali zemljevid, včasih fotoaparat, vetrovko in malico. Da, prav ste slišali - malico. Pri krajših turah, recimo enournih, se na sredi poti okrepčam s sadjem. Pri daljših, dvournih turah, potrebujem sendvič ali piškote. Ne, več res ne potrebujem, saj me na cilju čaka koča z dobro hrano. Kar smejte se, ampak tako pač je z mojim telesom, ki je ustvarjen za panonsko nižino in hribček do 250 metrov nadmorske nižine.
V soboto sem si za cilj mojega izleta izbrala Dom na Kisovcu. Ker se nisem želela totalno blamirati pred prijateljico K., je malica ostala doma. Avto sva pustili kar nizko, zato sva do doma potrebovali uro in pol. Tura je popolnoma nezahtevna; všeč mi je bilo, da se vije po južnem pobočju, zato sva bili zavarovani pred severnimi vetrovi iz Velike planine. Pri domu imajo dva vietnamska pujsa, ki veselo pozdravita obiskovalce. Bila sta mi takoj simpatična, saj nista komentirali mojih športnih copat.
Zelo verjetno bi se dalo moje gene prelisičiti s trdimi treningi v gorah, ampak nimam motiva. Ne moremo biti vsi Slovenci enaki! Zato me boste na vrhu Triglava videli samo takrat, ko me bo tja odpeljal helikopter.
Za naslednji vikend že načrtujem "vzpon" na 1122 metrov visok hrib z veliko kočo na vrhu ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar