V prejšnjem prispevku smo povezali različne generacije z elementi iz feng shuija. Lahko pa gremo še globje oziroma širše.
Predavateljica Sara Brezigar je na seminarju opozorila, da poznamo različne pripadnike generacije Y. Najhujši so baje britanski Y, zelo drugačni pa kitajski in indijski Y, ker so tam tradicionalne družinske vrednote še vedno zelo močne. V Evropi so najbolj uporabni skandinavski Y, zelo močni so Y na jugu Evrope.
Zakaj je tako? Lahko poiščem razlago s pomočjo feng shuija? Seveda!
Spomnila sem se, da lahko Evropo (in svet) razdelimo po elementih. V Skandinaviji in VB vlada element voda, Benelux je mešanica kovine in vode, Nemci so po vertikali voda (sever), kovina, zemlja, ogenj (jug), vzhod Evrope je les, jug Evrope ogenj.
Ker so ipsiloni ogenj, jim gre na severu Evrope "najslabše" - kontrolira jih element voda. V protestantski Skandinaviji so najbolj pridni, v VB se čuti vpliv priseljencev (s sabo prinesejo ogenj in les) in liberalnejša vera. V centralni Evropi se znajo najbolje tržiti (pokazati, kaj znajo). Tam, kjer je veliko kovine, dobijo največ denarja oz. jim je pomemben denar . Na jugu Evrope pa so v svojem elementu - ognju, podpirata jih krščanska vera in njihova razvejana družina.
Podobno analizo sem naredila tudi za ostale generacije. Zanimivo je, da so tradicionalisti v Evropi težko zaslužili denar (selitev v Ameriko), da so se Baby-boomerji najbolje počutili v Severni Evropi (ABBA), da smo X najbolj močni na vzhodu Evrope, največ denarja pa dobijo v centralni Evropi.
Kaj pa nova generacija Z? Pripadala bo elementu zemlja, torej bodo želeli samo zbirati in grabiti, naredili bodo vse, da se bo ohranila navidezna harmonija. Ta generacija očitno še ne bo "rešila" sveta, ampak naslednja (recimo ji A), ki bo pripadala elementu kovina. Povezujemo ga tudi z vojnami, sovraštvom, nasilnimi spremembami. Če bosta tudi Z in A "vladala" 20 let, potem se bodo najkasneje okrog leta 2040 začele drastične spremembe.
Takrat bom stara približno 70 let in bom najbolj potrebovala mir in dobro penzijo. Kaj bom pa dobila?
petek, 17. junij 2011
četrtek, 16. junij 2011
Delo: Generacija Y in feng shui
O generaciji Y sem doslej napisala tole:
http://helena-golenhofen.blogspot.com/2011/06/zivljenje-pisani-miks.html
in
http://helena-golenhofen.blogspot.com/2011/06/delo-na-pomoc-prihaja-generacija-y.html
Preberite si oba članka, da boste lažje razumeli tale prispevek.
Približno na sredini seminarja o vodenju generacije Y sem začela iz možgančkov dobivati zanimive impulze. Takšne, feng-shuijevske. Te lastnosti, ki so značilne za generacijo Y, spadajo v element ogenj (delovanje na vse strani, srčnost, čustvenost, sebičnost). Bi lahko tudi druge generacije uvrstila v elemente?
Tradicionalisti so kovina, jasno. Baby-boom so voda (povezana je s spolnostjo in raziskovanjem "globin"). Kaj pa moja generacija, smo les? Ja, seveda!
Tako dobimo naslednjo shemo:
Ker zelo dobro poznam elemente, predvsem pa njihove medsebojne odnose, mi je s to razdelitvijo postalo vse jasno. Kmalu bo tudi vam, ko si bomo ogledali nekaj primerov:
1. Odnos Baby-boom in generacija Y
V zasebnem in poslovnem življenju opažam, da se ti dve generaciji zelo dobro razumeta. Tudi udeleženci na seminarju so poročali, da je harmonija med BB in Y večja, kot med X in Y. Če uporabimo feng shui je jasno, zakaj: BB je voda, ki gasi ogenj (generacijoY).
Mojo generacijo Y izčrpavajo, saj ogenj za svoj obstoj potrebuje les. Jaz ga nimam prav veliko, zato mi Y gredo na živce. Ampak, šla sem na seminar, spoznala "sovražnika" in sedaj sem pripravljena!
Zanimiv je tudi odnos tradicionalistov in Y - kot opažam, se še bolje razumejo kot z BB in sicer zato, ker Y (ogenj) nadzira tradicionaliste (kovino).
2. Generacija Y in odnos do bogastva (materialnega, nematerialnega)
Če generacijo Y spravimo v shemo kitajskega horoskopa, potem imajo v področju bogastvo element kovina. Ipsiolonom denar veliko pomeni, lahko pa živijo tudi skromno, če bi to bilo potrebno (dokler imajo starše in stare starše, jim ni treba). Moj nasvet: tudi če bi radi v službi vsak mesec povišico, jim je ni potrebno dati. Kovina je povezana s pravičnostjo (npr. sodišče) in diplomacijo, odbiranjem, sortiranjem in jasnostjo. To je čarobna formula, kako se z njimi pogovarjati o denarju.
V področju kariera je element zemlja, ki zbira energijo (iz različnih virov jo vleče nase). Na delovno mesto bi Y bili radi sprejeti veličastno, kot kralji, ki so si tudi domišljali, da se vse vrti okrog njih. Zanimivo je, da Y zelo zanima, kako je urejeno njihovo delovno mesto - zdaj vem, zakaj: element zemlja je povezan z bliščem in bogastvom. Ker so na delovnem mestu sami, brez staršev, morajo priti do energije na drug način ... Z zemljo je povezana tudi harmonijo, zato si želijo okolje brez konfliktov. Ja, dragi moji, na delovnem mestu pa res ni nobenih konfliktov, sploh ne.
Kontrola in samokontrola je v elementu voda: na ipsilone se ne splača trdo pritiskati, ampak jih na mehki način preplaviti, zaobiti, kot to naredi voda.
Se nadaljuje ...
http://helena-golenhofen.blogspot.com/2011/06/zivljenje-pisani-miks.html
in
http://helena-golenhofen.blogspot.com/2011/06/delo-na-pomoc-prihaja-generacija-y.html
Preberite si oba članka, da boste lažje razumeli tale prispevek.
Približno na sredini seminarja o vodenju generacije Y sem začela iz možgančkov dobivati zanimive impulze. Takšne, feng-shuijevske. Te lastnosti, ki so značilne za generacijo Y, spadajo v element ogenj (delovanje na vse strani, srčnost, čustvenost, sebičnost). Bi lahko tudi druge generacije uvrstila v elemente?
Tradicionalisti so kovina, jasno. Baby-boom so voda (povezana je s spolnostjo in raziskovanjem "globin"). Kaj pa moja generacija, smo les? Ja, seveda!
Tako dobimo naslednjo shemo:
- tradicionalisti - kovina
- Baby-boom - voda
- generacija X - les
- generacija Y - ogenj
- generacija Z - zemlja
Ker zelo dobro poznam elemente, predvsem pa njihove medsebojne odnose, mi je s to razdelitvijo postalo vse jasno. Kmalu bo tudi vam, ko si bomo ogledali nekaj primerov:
1. Odnos Baby-boom in generacija Y
V zasebnem in poslovnem življenju opažam, da se ti dve generaciji zelo dobro razumeta. Tudi udeleženci na seminarju so poročali, da je harmonija med BB in Y večja, kot med X in Y. Če uporabimo feng shui je jasno, zakaj: BB je voda, ki gasi ogenj (generacijoY).
Mojo generacijo Y izčrpavajo, saj ogenj za svoj obstoj potrebuje les. Jaz ga nimam prav veliko, zato mi Y gredo na živce. Ampak, šla sem na seminar, spoznala "sovražnika" in sedaj sem pripravljena!
Zanimiv je tudi odnos tradicionalistov in Y - kot opažam, se še bolje razumejo kot z BB in sicer zato, ker Y (ogenj) nadzira tradicionaliste (kovino).
2. Generacija Y in odnos do bogastva (materialnega, nematerialnega)
Če generacijo Y spravimo v shemo kitajskega horoskopa, potem imajo v področju bogastvo element kovina. Ipsiolonom denar veliko pomeni, lahko pa živijo tudi skromno, če bi to bilo potrebno (dokler imajo starše in stare starše, jim ni treba). Moj nasvet: tudi če bi radi v službi vsak mesec povišico, jim je ni potrebno dati. Kovina je povezana s pravičnostjo (npr. sodišče) in diplomacijo, odbiranjem, sortiranjem in jasnostjo. To je čarobna formula, kako se z njimi pogovarjati o denarju.
V področju kariera je element zemlja, ki zbira energijo (iz različnih virov jo vleče nase). Na delovno mesto bi Y bili radi sprejeti veličastno, kot kralji, ki so si tudi domišljali, da se vse vrti okrog njih. Zanimivo je, da Y zelo zanima, kako je urejeno njihovo delovno mesto - zdaj vem, zakaj: element zemlja je povezan z bliščem in bogastvom. Ker so na delovnem mestu sami, brez staršev, morajo priti do energije na drug način ... Z zemljo je povezana tudi harmonijo, zato si želijo okolje brez konfliktov. Ja, dragi moji, na delovnem mestu pa res ni nobenih konfliktov, sploh ne.
Kontrola in samokontrola je v elementu voda: na ipsilone se ne splača trdo pritiskati, ampak jih na mehki način preplaviti, zaobiti, kot to naredi voda.
Se nadaljuje ...
torek, 14. junij 2011
Otroci: Več dolžnosti, manj pravic
Pravkar sem si na http://www.čmrlj.si/ naročila knjigo Varuh otrokovih dolžnosti, k temu pa me je vzpodbudil članek v Nedelu, ki ga je napisala Karolina Vrtačnik:
"Ste morda služabniki? Lahko pa, da ste celo starši? Tako bralce provokativno sprašujeta o njihovi vlogi, predvsem pa o avtoriteti, Marko Juhant in Simona Levc, ki sta na podlagi slovenske vzgojne prakse napisala knjigo Varuh otrokovih dolžnosti, ki bo staršem v pomoč, da bodo spet laže zadihali. Prepričana sta, da nas generacija zdolgočasenih in razvajenih najstnikov pelje v pogubo, vzrok pa je po njunem mnenju v prevelikem poudarjanju otrokovih pravic.
Avtorja imata velike načrte: kot specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti s tridesetletno prakso ter logopedinja in svetovalna delavka z dvema desetletjema izkušenj si želita na vzgojnem področju spreobrniti slovensko vzgojno klimo. Pravita, da se pri delu vse pogosteje (Juhant ima v okviru zasebne prakse tudi individualne terapije vedenja) srečujeta s tako razvajenimi otroki, da včasih ostaneta brez besed. Po eni strani vidita trud staršev otrok z motnjami v razvoju, ki mesece in leta vlagajo v to, da bi otrok sam prinesel žlico v usta ali se oblekel. Na drugi strani prvošolčki čakajo kot kipi, da jih starši slečejo, jim obujejo copate in odnesejo torbico v razred, saj vse naredijo namesto njih.
Vzgojno leni starši
Za take imata nič kaj lep opis (pa tudi sicer sta neprizanesljiva in brez dlake na jeziku): fizično pridni, a vzgojno leni starši. Ker so njihovi otroci središče vesolja, ki jih starši nevede oropajo za drobne zmage in življenjske izkušnje, ki sledijo iz porazov, se vzgojni problemi širijo tudi na šolsko polje. Kajti kako še motivirati prvošolčke, ki jim učiteljica obljubi štampiljko za dobro opravljeno delo, če eden izmed njih kot iz topa ustreli, da jih ima doma na desetine in da se za štampiljko res ne splača potruditi? Kaj storiti, ko vam najstnik s popravnimi izpiti reče, da je vse brez veze – od učenja do življenja? Pa v primeru, ko otrok laže, da nimajo domače naloge, da mu je le ne bi bilo treba napisati, mama pa zato popoldne telefonari naokoli in preverja resničnost njegovih trditev?
Sogovornika sta odgovore na take in podobne vzgojne dileme dajala pred nekaj dnevi v Velenju, kjer sta na OŠ Miha Pintar Toledo staršem odpirala oči. Za Nedelo pa sta spregovorila tudi o razlogih za nastanek knjige Varuh otrokovih dolžnosti ali nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami.
Brez truda do vsega
Po njunih besedah je jedro sodobnih vzgojnih težav v prenasičenosti otrok z dobrinami, za katere se jim ni treba truditi. Zato v življenju ne znajo več ustrezno odreagirati in so vse bolj zahtevni in nezadovoljni, predvsem pa že zgodaj poslušajo pretežno o pravicah, o dolžnostih pa bolj malo. Levčeva in Juhant sta prepričana, da lahko rast generacije nezadovoljnih najstnikov ustavimo le tako, da imajo otroci v prihodnje več dolžnosti kot pravic.
Trdita, da lahko obveznosti, torej njihove dnevne dolžnosti, opišemo zelo jedrnato: vsak dan morajo opraviti šolsko delo, dokler živijo s starši, aktivno pomagati pri vsakdanjih opravilih, ter redno brati. Starši so jih pri tem dolžni nadzirati.
Da ne bi bilo videti, da gre za nekakšno novodobno špartansko vzgojo, naj zapišem, da sta predavatelja poudarila izjemen pomen ljubezni in dotika. Ljubezen je nujni pogoj za vzgojo, ker daje otroku možnost, da postaja samostojen. Mnogokrat mu je treba z besedami povedati, da ga imamo radi, ga sprejemati takšnega, kot je. Ovrednotiti njegovo delo z besedami (sobo si dobro pospravil ali lahko bi bilo malo bolje, mu kupiti novo kolo, ker je staro prerasel, in ne zato, ker je priden). Naša sporočila morajo biti jasna – prav tako kot naša navodila pri zahtevanih dolžnostih (pospravljanje sobe pomeni to, to in to).
Brez drila ne bo sprememb
Če bi starši vzgajali na podlagi njunih izkušenj, sta prepričana sogovornika, bi otroci za delo dosegli notranjo motivacijo. A ne sami od sebe, za to je potreben tako imenovani dril! Tako kot otroka naučimo rednega čiščenja zob z večletnim ponavljanjem, je tudi pri doseganju zastavljenih vzgojnih ciljev pri nekaterih potrebna izjemna vztrajnost. Zato Levčeva in Juhant ne zagovarjata modela, po katerem se sorojence vzgaja enako. Ker so različni, moramo pristopati k vsakemu drugače oziroma z drugo mero vztrajnosti. A trud bo poplačan in povrnjen, govorita tudi iz lastnih starševskih izkušenj, saj imata vsak dva otroka.
Še nekaj o dotiku: strokovnjakoma je žal, da telesna bližina tako hitro obvelja za spolni delikt. Kajti otroci ga potrebujejo! V puberteti, ko ne obvladajo sveta, jim bolj kot vse pomaga topel objem, za fante morda ravsanje z očkom, za učenca trenutek, ko ga učiteljica med testom pomirjujoče potreplja po rami.
Rešitev je v lastništvu problema
In še odgovor na eno od vzgojnih dilem z začetka članka: če vam otrok laže, da nima domačih nalog, poskrbite, da bo to postalo njegov problem, in ne vaš. Dokler se on igra, vi pa razmišljate, koga boste poklicali danes in preverili obveznosti, je njegova domača naloga vaš problem. On ga nima. Namesto da vi poizvedujete, kaj je za nalogo, mu povejte, da bo računalnik spet dobil v uporabo denimo po šesti uri popoldne, ko bo domača naloga napisana in jo bo pregledal eden od staršev. To ga bo motiviralo bolj, kakor če mu računalnik prepoveste za več dni, kajti sam se bo odločil, da naredi nalogo pravočasno. V nasprotnem primeru bo za čas trajanja kazni pač izbral drugo dejavnost, problem pa bo ostal – in to na vaših ramenih.
Če boste prevzeli kakšno njuno vzgojno modrost iz nove knjige, ki je na trgu manj kot mesec dni, pričakujte nasprotovanje in upiranje tako pri otrocih kot morda v okolici. Kajti kdor zahteva več od večine, zdaj velja za nemodernega starša, ki skoraj muči otroka, če od njega pričakuje, da prevzame del družinskih bremen. Avtorja tolažita starše, da vzgojne napake delamo vsi, tudi onadva sta jih. A naj vas tolaži dvoje: da tudi če imate mulastega najstnika, lahko še vedno zaživite z njim v polnem odnosu, ter da ste najboljši takšni, kot ste, saj se trudite po svojih najboljših močeh. »Noetovo barko so gradili amaterji, Titanik pa profesionalci,« ne zmanjka hudomušnosti sogovornikoma.
Brez torb v predsobi
Simona Levc, mama dveh najstnikov, se spominja, kako ju je navadila umikati vedno odvrženi torbi iz predsobe. Najprej je vsako popoldne, ko je prišla iz službe, večkrat zaklicala navodilo, naj pospravita torbi, a odziva navadno ni bilo in je čez čas pospravila sama, ob tem pa natresla še nekaj očitkov. Ko je sinovoma jasno ubesedila, kaj zahteva od njiju (ko se vrneta s treninga, odnesita torbi takoj vsak v svojo sobo), in vztrajala več tednov, je trud obrodil sadove: otroka je namreč pocukala izza računalnika, izza mize, od učenja..., kjerkoli sta pač bila, ko se je vrnila iz službe, in zahtevala, da pospravita. Sprevidela sta, da ne bo odnehala, in zdaj raje pravočasno pospravila, da jima ni bilo treba prekinjati ljubših opravil.
Servis za poredne otroke
Tak napis ima za šalo na majici Marko Juhant, čeprav morda ni daleč od resnice: ko starši sami ne zmorejo več, se jim pogosto pridruži pri individualni obravnavi. Pa ne tako kot v televizijski seriji Mali vragci, kjer otroci postanejo angelčki, dokler teče kamera, nato pa je spet vse po starem: Juhant dela s starši in otroki pri njih na domu tako dolgo, da se spremenijo oboji, da tudi starši postanejo tako vztrajni, da ponotranjijo novi način vzgoje, saj drugače vsi zelo radi zdrsnejo nazaj v stare vzorce."
"Ste morda služabniki? Lahko pa, da ste celo starši? Tako bralce provokativno sprašujeta o njihovi vlogi, predvsem pa o avtoriteti, Marko Juhant in Simona Levc, ki sta na podlagi slovenske vzgojne prakse napisala knjigo Varuh otrokovih dolžnosti, ki bo staršem v pomoč, da bodo spet laže zadihali. Prepričana sta, da nas generacija zdolgočasenih in razvajenih najstnikov pelje v pogubo, vzrok pa je po njunem mnenju v prevelikem poudarjanju otrokovih pravic.
Avtorja imata velike načrte: kot specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti s tridesetletno prakso ter logopedinja in svetovalna delavka z dvema desetletjema izkušenj si želita na vzgojnem področju spreobrniti slovensko vzgojno klimo. Pravita, da se pri delu vse pogosteje (Juhant ima v okviru zasebne prakse tudi individualne terapije vedenja) srečujeta s tako razvajenimi otroki, da včasih ostaneta brez besed. Po eni strani vidita trud staršev otrok z motnjami v razvoju, ki mesece in leta vlagajo v to, da bi otrok sam prinesel žlico v usta ali se oblekel. Na drugi strani prvošolčki čakajo kot kipi, da jih starši slečejo, jim obujejo copate in odnesejo torbico v razred, saj vse naredijo namesto njih.
Vzgojno leni starši
Za take imata nič kaj lep opis (pa tudi sicer sta neprizanesljiva in brez dlake na jeziku): fizično pridni, a vzgojno leni starši. Ker so njihovi otroci središče vesolja, ki jih starši nevede oropajo za drobne zmage in življenjske izkušnje, ki sledijo iz porazov, se vzgojni problemi širijo tudi na šolsko polje. Kajti kako še motivirati prvošolčke, ki jim učiteljica obljubi štampiljko za dobro opravljeno delo, če eden izmed njih kot iz topa ustreli, da jih ima doma na desetine in da se za štampiljko res ne splača potruditi? Kaj storiti, ko vam najstnik s popravnimi izpiti reče, da je vse brez veze – od učenja do življenja? Pa v primeru, ko otrok laže, da nimajo domače naloge, da mu je le ne bi bilo treba napisati, mama pa zato popoldne telefonari naokoli in preverja resničnost njegovih trditev?
Kam so šle moje pravice?
Brez truda do vsega
Po njunih besedah je jedro sodobnih vzgojnih težav v prenasičenosti otrok z dobrinami, za katere se jim ni treba truditi. Zato v življenju ne znajo več ustrezno odreagirati in so vse bolj zahtevni in nezadovoljni, predvsem pa že zgodaj poslušajo pretežno o pravicah, o dolžnostih pa bolj malo. Levčeva in Juhant sta prepričana, da lahko rast generacije nezadovoljnih najstnikov ustavimo le tako, da imajo otroci v prihodnje več dolžnosti kot pravic.
Trdita, da lahko obveznosti, torej njihove dnevne dolžnosti, opišemo zelo jedrnato: vsak dan morajo opraviti šolsko delo, dokler živijo s starši, aktivno pomagati pri vsakdanjih opravilih, ter redno brati. Starši so jih pri tem dolžni nadzirati.
Da ne bi bilo videti, da gre za nekakšno novodobno špartansko vzgojo, naj zapišem, da sta predavatelja poudarila izjemen pomen ljubezni in dotika. Ljubezen je nujni pogoj za vzgojo, ker daje otroku možnost, da postaja samostojen. Mnogokrat mu je treba z besedami povedati, da ga imamo radi, ga sprejemati takšnega, kot je. Ovrednotiti njegovo delo z besedami (sobo si dobro pospravil ali lahko bi bilo malo bolje, mu kupiti novo kolo, ker je staro prerasel, in ne zato, ker je priden). Naša sporočila morajo biti jasna – prav tako kot naša navodila pri zahtevanih dolžnostih (pospravljanje sobe pomeni to, to in to).
Brez drila ne bo sprememb
Če bi starši vzgajali na podlagi njunih izkušenj, sta prepričana sogovornika, bi otroci za delo dosegli notranjo motivacijo. A ne sami od sebe, za to je potreben tako imenovani dril! Tako kot otroka naučimo rednega čiščenja zob z večletnim ponavljanjem, je tudi pri doseganju zastavljenih vzgojnih ciljev pri nekaterih potrebna izjemna vztrajnost. Zato Levčeva in Juhant ne zagovarjata modela, po katerem se sorojence vzgaja enako. Ker so različni, moramo pristopati k vsakemu drugače oziroma z drugo mero vztrajnosti. A trud bo poplačan in povrnjen, govorita tudi iz lastnih starševskih izkušenj, saj imata vsak dva otroka.
Še nekaj o dotiku: strokovnjakoma je žal, da telesna bližina tako hitro obvelja za spolni delikt. Kajti otroci ga potrebujejo! V puberteti, ko ne obvladajo sveta, jim bolj kot vse pomaga topel objem, za fante morda ravsanje z očkom, za učenca trenutek, ko ga učiteljica med testom pomirjujoče potreplja po rami.
Rešitev je v lastništvu problema
In še odgovor na eno od vzgojnih dilem z začetka članka: če vam otrok laže, da nima domačih nalog, poskrbite, da bo to postalo njegov problem, in ne vaš. Dokler se on igra, vi pa razmišljate, koga boste poklicali danes in preverili obveznosti, je njegova domača naloga vaš problem. On ga nima. Namesto da vi poizvedujete, kaj je za nalogo, mu povejte, da bo računalnik spet dobil v uporabo denimo po šesti uri popoldne, ko bo domača naloga napisana in jo bo pregledal eden od staršev. To ga bo motiviralo bolj, kakor če mu računalnik prepoveste za več dni, kajti sam se bo odločil, da naredi nalogo pravočasno. V nasprotnem primeru bo za čas trajanja kazni pač izbral drugo dejavnost, problem pa bo ostal – in to na vaših ramenih.
Če boste prevzeli kakšno njuno vzgojno modrost iz nove knjige, ki je na trgu manj kot mesec dni, pričakujte nasprotovanje in upiranje tako pri otrocih kot morda v okolici. Kajti kdor zahteva več od večine, zdaj velja za nemodernega starša, ki skoraj muči otroka, če od njega pričakuje, da prevzame del družinskih bremen. Avtorja tolažita starše, da vzgojne napake delamo vsi, tudi onadva sta jih. A naj vas tolaži dvoje: da tudi če imate mulastega najstnika, lahko še vedno zaživite z njim v polnem odnosu, ter da ste najboljši takšni, kot ste, saj se trudite po svojih najboljših močeh. »Noetovo barko so gradili amaterji, Titanik pa profesionalci,« ne zmanjka hudomušnosti sogovornikoma.
Brez torb v predsobi
Simona Levc, mama dveh najstnikov, se spominja, kako ju je navadila umikati vedno odvrženi torbi iz predsobe. Najprej je vsako popoldne, ko je prišla iz službe, večkrat zaklicala navodilo, naj pospravita torbi, a odziva navadno ni bilo in je čez čas pospravila sama, ob tem pa natresla še nekaj očitkov. Ko je sinovoma jasno ubesedila, kaj zahteva od njiju (ko se vrneta s treninga, odnesita torbi takoj vsak v svojo sobo), in vztrajala več tednov, je trud obrodil sadove: otroka je namreč pocukala izza računalnika, izza mize, od učenja..., kjerkoli sta pač bila, ko se je vrnila iz službe, in zahtevala, da pospravita. Sprevidela sta, da ne bo odnehala, in zdaj raje pravočasno pospravila, da jima ni bilo treba prekinjati ljubših opravil.
Servis za poredne otroke
Tak napis ima za šalo na majici Marko Juhant, čeprav morda ni daleč od resnice: ko starši sami ne zmorejo več, se jim pogosto pridruži pri individualni obravnavi. Pa ne tako kot v televizijski seriji Mali vragci, kjer otroci postanejo angelčki, dokler teče kamera, nato pa je spet vse po starem: Juhant dela s starši in otroki pri njih na domu tako dolgo, da se spremenijo oboji, da tudi starši postanejo tako vztrajni, da ponotranjijo novi način vzgoje, saj drugače vsi zelo radi zdrsnejo nazaj v stare vzorce."
ponedeljek, 13. junij 2011
Delo: Na pomoč - prihaja generacija Y!
Obljuba dela dolg - napovedala sem, da bom napisala članek o generaciji Y. Ste že slišali za njih?
Na spletu boste našli ogromno informacij, tako besedila kot filmčke. Tudi, če še niste slišali o njihovem imenu, ste se z njimi oziroma z njihovim vedenjem že srečali. Moja sveža izkušnja se je zgodila v petek:
Na avtocestnem postajališču Tepanje sta na blagajni restavracije stala fant in punca (stara približno 25 let). Blagajniku sta dala že tretjo kreditno kartico, ki jo je napravica vedno zavrnila. On je poskusil še s svojo debetno kartico, potem so bile na vrsti njene ... Med čakanjem sem ju vljudno vprašala ("Nič vaju ne obtožujem, samo radovedna sem, ker pripadam drugi generaciji."), koliko stane hrana, ki sta si jo naložila in če res nimata 8,50 EUR gotovine.
Seveda, pred seminarjem o generaciji Y bi ju nadrla in se zgražala nad tako neodgovornim obnašanjem - kako lahko gre nekdo na pot čisto brez denarja. Po seminarju pa sem pametnejša: prepoznala sem ipsilona, ju ogovorila brez obtoževanja in opazovala situacijo. Ter se zabavala.
Kot pripadnica generacije X sem razmišljala takole: če bi moj tip tako nebogljeno stal na blagajni brez gotovine, bi bilo najine ljubezni hitro konec. Pravi moški ( z moje perspektive) mora imeti VEDNO v denarnici vsaj 50 EUR gotovine, v skritem žepu denarnice še 50 za rezervo.
Kot vidite, se je obisk na delavnici Vodenje generacije Y, ki jo je organizirala Akademija Panta Rei, splačal tudi zasebno. Predavateljica je bila Sara Brezigar, ki so jo o generaciji Y spraševali že v Polnočnem klubu in v oddaji Turbulenca. Nekateri podatki, ki jih navajam v članku, so iz njene skripte.
Kdo so pripadniki generacije Y?
1900 - 1945: tradicionalisti
1945 - 1964: Baby Boom generacija
1964 - 1978: Generacija X
1978 - 2000: Generacija Y
Nova generacija (rojeni po letu 2000) naj bi se imenovala Z - to ime je za njih idealno, kar bom utemeljila kasneje. Vsaka od teh generacij ima svoje značilnosti; oblikoval jih je čas, v katerem so živeli. Če vemo, da se človekova osebnost oblikuje do 10. leta starosti, potem je še kako pomemben čas, v katerem odraščamo.
O tradicionalistih ni potrebno izgubljati besed: doma je imel oče zadnjo besedo, v službi šef. Baby-boomerji so se uprli svojim staršem in raziskovali svet na nove načine. V službi jim je najpomembnejša pripadnost podjetju, to je generacija, ki je firmi ostala zvesta do penzije. Generaciji X največ pomenijo sodelavci. Če je tim dober, ostanejo v podjetju, tudi, če bi drugje lahko zaslužili več. Generaciji Y ni mar za podjetje, ne za sodelavce, najpomembnejši so oni sami.
Kot si lahko predstavljate, imajo podjetja zaradi generacije Y velike težave. V firmah, kjer je delo monotono in dolgočasno (proizvodnja, norme), so ipsiloni tempirana bomba. Šefe spravijo do živčnega zloma, saj ne zaležejo nobene do sedaj delujoče metode za motivacijo, sprejemanje odgovornosti, doseganje norm in kakovosti.
Kaj se je zgodilo? Ipsilonom so že od rojstva govorili, da so edinstveni, najpomembnejši, da lahko dosežejo vse. Računalniki in podobna elektronika jim je bila položena v zibko, navajeni so na raznolikost dela, na nenehno dogajanje okrog sebe. Sposobni so se skoncentrirati 15 mint, potem pa potrebujejo odmor oziroma spremembo. Ne znajo oceniti, kakšne posledice bo imeli njihovo slabo delo - od doma so navajeni, da jim bodo starši vedno pomagali iz težav. To je njihova pravica, saj so ja edinstveni.
Na seminarju sem slišala, da so se tradicionalisti osebnostno oblikovali do 14 leta starosti, baby-boomerji do 18. leta, generacija X do 25. leta, pri Y pa preoblikovanje traja tako dolgo, dokler ne pridejo v primerno delovno okolje. Če se to zgodi že v prvi službi, je to najboljše, kar se jim lahko zgodi; če pa šele v peti, je slabo za njih in njihove delodajalce.
Vzgoja generacije Y se je iz šole prinesla na delodajalce, ki na to sploh niso pripravljeni. Moj nasvet: čim prej pojdite na seminar!!! Bom prepisala iz skripte Sare Brezigar, kaj jim moramo zagotoviti pri delu z njimi:
1. Bodite prijateljski.
2. Vgradite elemente zabave.
3. Obrnite kazni na glavo.
Me sedaj razumete? Nobeden delodajalec iz starejših generacij ni sposoben tako delovati. Zato so konflikti predprogramirani. Sara je na eno vprašanje odgovorila takole: "Ipsiloni imajo znanje, ki ni premosorazmerno njihovi starosti."
V našem podjetju imamo dva X, enega mešanca med X in Baby-boom in dva mešanca med X in Y. Kaj menite, kakšen stil vodenja naj imam?
Se nadaljuje ...
Na spletu boste našli ogromno informacij, tako besedila kot filmčke. Tudi, če še niste slišali o njihovem imenu, ste se z njimi oziroma z njihovim vedenjem že srečali. Moja sveža izkušnja se je zgodila v petek:
Na avtocestnem postajališču Tepanje sta na blagajni restavracije stala fant in punca (stara približno 25 let). Blagajniku sta dala že tretjo kreditno kartico, ki jo je napravica vedno zavrnila. On je poskusil še s svojo debetno kartico, potem so bile na vrsti njene ... Med čakanjem sem ju vljudno vprašala ("Nič vaju ne obtožujem, samo radovedna sem, ker pripadam drugi generaciji."), koliko stane hrana, ki sta si jo naložila in če res nimata 8,50 EUR gotovine.
Seveda, pred seminarjem o generaciji Y bi ju nadrla in se zgražala nad tako neodgovornim obnašanjem - kako lahko gre nekdo na pot čisto brez denarja. Po seminarju pa sem pametnejša: prepoznala sem ipsilona, ju ogovorila brez obtoževanja in opazovala situacijo. Ter se zabavala.
Kot pripadnica generacije X sem razmišljala takole: če bi moj tip tako nebogljeno stal na blagajni brez gotovine, bi bilo najine ljubezni hitro konec. Pravi moški ( z moje perspektive) mora imeti VEDNO v denarnici vsaj 50 EUR gotovine, v skritem žepu denarnice še 50 za rezervo.
Kot vidite, se je obisk na delavnici Vodenje generacije Y, ki jo je organizirala Akademija Panta Rei, splačal tudi zasebno. Predavateljica je bila Sara Brezigar, ki so jo o generaciji Y spraševali že v Polnočnem klubu in v oddaji Turbulenca. Nekateri podatki, ki jih navajam v članku, so iz njene skripte.
Kdo so pripadniki generacije Y?
1900 - 1945: tradicionalisti
1945 - 1964: Baby Boom generacija
1964 - 1978: Generacija X
1978 - 2000: Generacija Y
Nova generacija (rojeni po letu 2000) naj bi se imenovala Z - to ime je za njih idealno, kar bom utemeljila kasneje. Vsaka od teh generacij ima svoje značilnosti; oblikoval jih je čas, v katerem so živeli. Če vemo, da se človekova osebnost oblikuje do 10. leta starosti, potem je še kako pomemben čas, v katerem odraščamo.
O tradicionalistih ni potrebno izgubljati besed: doma je imel oče zadnjo besedo, v službi šef. Baby-boomerji so se uprli svojim staršem in raziskovali svet na nove načine. V službi jim je najpomembnejša pripadnost podjetju, to je generacija, ki je firmi ostala zvesta do penzije. Generaciji X največ pomenijo sodelavci. Če je tim dober, ostanejo v podjetju, tudi, če bi drugje lahko zaslužili več. Generaciji Y ni mar za podjetje, ne za sodelavce, najpomembnejši so oni sami.
Kot si lahko predstavljate, imajo podjetja zaradi generacije Y velike težave. V firmah, kjer je delo monotono in dolgočasno (proizvodnja, norme), so ipsiloni tempirana bomba. Šefe spravijo do živčnega zloma, saj ne zaležejo nobene do sedaj delujoče metode za motivacijo, sprejemanje odgovornosti, doseganje norm in kakovosti.
Kaj se je zgodilo? Ipsilonom so že od rojstva govorili, da so edinstveni, najpomembnejši, da lahko dosežejo vse. Računalniki in podobna elektronika jim je bila položena v zibko, navajeni so na raznolikost dela, na nenehno dogajanje okrog sebe. Sposobni so se skoncentrirati 15 mint, potem pa potrebujejo odmor oziroma spremembo. Ne znajo oceniti, kakšne posledice bo imeli njihovo slabo delo - od doma so navajeni, da jim bodo starši vedno pomagali iz težav. To je njihova pravica, saj so ja edinstveni.
Na seminarju sem slišala, da so se tradicionalisti osebnostno oblikovali do 14 leta starosti, baby-boomerji do 18. leta, generacija X do 25. leta, pri Y pa preoblikovanje traja tako dolgo, dokler ne pridejo v primerno delovno okolje. Če se to zgodi že v prvi službi, je to najboljše, kar se jim lahko zgodi; če pa šele v peti, je slabo za njih in njihove delodajalce.
Vzgoja generacije Y se je iz šole prinesla na delodajalce, ki na to sploh niso pripravljeni. Moj nasvet: čim prej pojdite na seminar!!! Bom prepisala iz skripte Sare Brezigar, kaj jim moramo zagotoviti pri delu z njimi:
1. Bodite prijateljski.
2. Vgradite elemente zabave.
3. Obrnite kazni na glavo.
Me sedaj razumete? Nobeden delodajalec iz starejših generacij ni sposoben tako delovati. Zato so konflikti predprogramirani. Sara je na eno vprašanje odgovorila takole: "Ipsiloni imajo znanje, ki ni premosorazmerno njihovi starosti."
V našem podjetju imamo dva X, enega mešanca med X in Baby-boom in dva mešanca med X in Y. Kaj menite, kakšen stil vodenja naj imam?
Se nadaljuje ...