Življenje: Ko gre poročena ženska sama na dopust

Zelo spontano in na hitro sem se odločila, da bom pred ljubljansko meglo pobegnila v Egipt. Sama! Glede na reakcije okolice, sklepam, da še vedno živimo v srednjem veku. Poročena ženska ne more iti sama na dopust, to ni možno, nekaj je "ozadi" in narobe.

Pa ni bilo čisto nič narobe, samo moje "proste" dneve sem vnovčila. Moj mož gre enkrat na leto za teden dni igrat golf, jaz pa takrat ostanem doma. Ker je zelo družaben človek, se na golfske počitnice odpravi s prijatelji, jaz sem pa šla sama. Samo to je bila razlika, ampak očitno zelo pomembna.

Moj dragi možiček je bil navdušen, da bom šla na dopust brez njega. Mislim, da je bil prav ponosen name, saj ve, da on "samotnega" dopusta ne bi preživel. Če bi že šel sam, bi si najkasneje v 24 urah poiskal družbo. Se vidi, da je pes po kitajskem horoskopu in da okrog sebe potrebuje krdelo. Mož je imel samo eno zahtevo: najmanj trikrat moram zamenjati sobo, kot takrat, ko sva skupaj na dopustu. No, včasih pa res pretirava, v povprečju jo samo dvakrat ...

Jaz sem pa v samoti neznansko uživala. Kako je bilo lepo! Lahko sem spala, kot mi je ustrezalo, lahko sem govorila, ko mi je ustrezalo. Prebrala sem osem knjig v sedmih dneh, šla teč po meni že znanem zalivu Macadi Bay in v fitnesu telovadila s postavnimi Nemci in Rusi.

Moram se potožiti, da me ni direktno nihče osvajal, samo dva mlada, debelušna Rusa, ki pa sta bila tako pijana, da nista videla mojih gub in celulita. So pa v hotelu o meni zanesljivo opravljali, saj sem se tretji večer na recepciji pritožila nad slabo hrano. Zaradi predpisanega postopka v primeru pritožb so me takoj vprašali po številki sobe in po telefonu poklicali svetovalko za goste.

Ker je niso mogli priklicati, so mi sporočili, da bo iz kuhinje prišel Sous Chef, pomočnik glavnega kuharja. O ne, sem pomislila, le zakaj sem se pritožila. Če me ne bi povprašali po številki sobe, bi v tistem trenutku pobegnila. Pri receptorju (bil je tisti, ki mi je dve uri po prihodu organiziral mirnejšo sobo - ja, preselila sem se samo enkrat) sem previdno povprašala, ali kuhar s seboj nosi nože in si ogledala možne poti za umik na varno.

Pričakovala sem nadutega, v sebe zaverovanega kuharja, prišel pa je prijazen in topel Mustafa. Pogovarjala sva se najmanj pol ure, se že po 10 minutah šalila in zelo odkrito debatirala o situaciji v kuhinji. Seveda imajo težave s proračunom, ki ga dobijo, pa tudi z zaposlenimi, zato pride do napak. V naslednjih dneh se je hrana malo izboljšala, vendar ne bistveno. V kitajskem rižu sem našla jajčne lupine, fižolova priloga je bila preslana, juha mrzla in polna glutaminata, piščanec presušen, v mesnih omakah pa tudi vedno glutaminat.

Mustafi sem "prepovedala" uporabo glutaminata, na kar je prenečeno reagiral in povedal, da ga uporabljajo v vseh hotelskih kuhinjah. Moja angleščina na žalost ni dovolj dobra, drugače bi mu povedala, kaj vse smo v Aviti objavili o glutaminatu.

V naslednjih dneh vsa se še nekajkrat pogovarjala in z denarjem so res vedno na tesnem. Koliko denarja dobijo, je odvisno od tedenskih vprašalnikov, ki jih izpolnijo gostje. Po nekajdnevnem opazovanju dela v hotelu sem Mustafi povedala svoje končno mnenje: ni problem samo denar, ampaj leni šefi, ker ne opravljajo svojega dela. Ne nadzorujejo opravljenega dela in ne prenašajo svojega znanja na podrejene. Seveda sem se pred to izjavo pozanimala, ali je svoje ostre nože pustil v kuhinji ...

Z Mustafom se nisva pogovarjala samo o kuhinji, ampak tudi o privatnem življenju. Že 16 let dela kot kuhar, ima dva otroka in seveda ženo. Družina živi v Kairu. Obišče jih, ko ima proste dneve, na mesec mu pripada 7 dni dopusta. Včasih ga družina obišče tudi v Hurgadi, vendar se ne morejo iti kopat, razen na privatne plaže. Dela najmanj 12 ur na dan.

Tudi njemu je bilo zelo zanimivo, da sem sama na dopustu. Muslimaska ženska seveda ne more iti sama na dopust, poročen moški Musliman pa tudi ne, saj bi vsi mislili, da gre varat. Ugotovil je, da sem v svoji firmi stroga šefinja, kar sem mu pritrdila, vendar hkrati povedala, da dvakrat na teden kuham za svoje zaposlene. Zdelo se mu je zabavno, da sem že šestič v Egiptu, pa še nisem videla piramid in da me čisto nič ne mika ogled vročega in umazanega Kaira.

V hotelu sem zaradi debat s sous chefom dobila poseben status. In očitno mir. Razen malo prehladnega vremena so mi bile samske počitnice zelo všeč in še jih bom ponovila. Slaba hrana v hotelu ima tudi svoje prednosti - nisem se zredila.